Jedro

Starši morajo za preživljanje svojih otrok storiti vse, kar je v njihovi moči, da pridobijo za to potrebna sredstva. Obveznost do mladoletne hčere ima prednost pred ostalimi obveznostmi staršev (prirejena je le obveznosti skrbeti za ostale mladoletne otroke).

Izrek

Pritožbi zoper sklep z dne 4.6.2009 se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru tožnika zoper plačilni nalog z dne 26.5.2009 ugodi in se plačilni nalog razveljavi.

Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se sodba spremeni tako, da se preživnina tudi za čas od 1.4.2009 dalje določi na 120,00 EUR mesečno, v preostalem pa se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu sodba potrdi.

Pritožnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov ugovor zoper plačilni nalog z dne 26.5.2009, s katerim je tožniku (poleg že plačanih 41,06 EUR) naložilo v plačilo še 57,46 EUR sodne takse za pritožbo zoper sodbo.

Z izpodbijano sodbo pa je sodišče prve stopnje mladoletno hčer pravdnih strank Š. F. dodelilo v vzgojo in varstvo očetu (odločitev o tem je postala pravnomočna), toženki naložilo, da mora tožniku od 1.9.2008 do 31.3.2009 za Š. preživljanje plačevati po 120,00 EUR mesečno, od 1.4.2009 dalje pa po 80,00 EUR mesečno (tudi ta odločitev je postala pravnomočna) ter zavrnilo višji preživninski zahtevek. Sodišče je še določilo stike ter toženki naložilo, da mora tožniku povrniti 311,12 EUR pravdnih stroškov.

Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožnik.

V pritožbi zoper sklep navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje sodno takso obračunati po prejšnjem in ne po novem zakonu, kar je pravilno naredilo ob obračunu sodne takse za sodbo. Sodno takso za pritožbo pa je sodišče obračunalo v previsokem znesku.

Zoper sodbo pa se brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov tožnik pritožuje v tistem delu, v katerem je bil njegov zahtevek na plačilo preživnine zavrnjen ter glede pravdnih stroškov. Sodišče je za čas od 1.4.2009 dalje toženki naložilo nižjo preživnino, vendar pa je to po tožnikovem prepričanju nesprejemljivo. Toženki je res delovno razmerje prenehalo 31.3.2009, a je sposobna za delo in nima zdravstvenih težav, zato mora storiti vse, da njena hči ne bo prikrajšana. Tožnik hčeri nudi stanovanje, hrano, obleko in vse drugo, zanjo vzorno skrbi, toženka pa mora v večji meri prispevati k dekletovemu preživljanju. Sodišče bi moralo ugotoviti, kakšni so toženkini dohodki in dohodki njene sedanje družine, zaslišati bi moralo njenega sedanjega partnerja. Tožnik tudi meni, da mu pripada večji delež pravdnih stroškov, kot mu jih je prisodilo sodišče. Pritožba zoper sodbo je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba zoper sklep je utemeljena, pritožba zoper sodbo pa je delno utemeljena.

O pritožbi zoper sklep: Pritožnik pravilno opozarja, da se je postopek v tej zadevi začel pred uveljavitvijo novega Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2008; v nadaljevanju ZST-1), zato se po prehodni določbi 39. člena ZST-1 takse odmerjajo in plačujejo po dosedanjem predpisu, torej po Zakonu o sodnih taksah (Ur. l. SRS, št. 1/90 s sprem. in dop; v nadaljevanju ZST). Vrednost, od katere se odmerja taksa v sporih o preživljanju otrok, pa ni (bila) določena v 19. členu ZST, kot zmotno meni sodišče prve stopnje, ampak v 4. odstavku Tarifne številke 1 taksne tarife ZST, upoštevaje pojasnilo b). Taksa za pritožbo v sporih o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok pa je urejena v 3. odstavku Tarifne številke 3 taksne tarife ZST. Taksa za pritožbo zoper sodbo, s katero je bilo odločeno o preživljanju otroka, tako ni 1200 točk, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje, ampak le 250 točk. Tožnik je ob vložitvi pritožbe plačal sodno takso v zadostnem znesku (račun, spet k list. št. 62 v spisu), zato je višje sodišče pritožbi zoper sklep z dne 4.6.2009 ugodilo, tako da je ugodilo ugovoru zoper plačilni nalog in slednjega razveljavilo.

O pritožbi zoper sodbo: Pritožbeno sodišče sprejema stališče sodišča prve stopnje, da tožnik, ko je predlagal zaslišanje J. S., ni pojasnil, katero odločilno dejstvo dokazuje s tem dokaznim predlogom. Tudi pritožnik z razlogi sodišča prve stopnje ne polemizira, ampak v pritožbi pojasnjuje, kaj bi sodišče z zaslišanjem te priče lahko ugotovilo, ne uveljavlja torej pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ampak trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. Vendar pa pritožbeno sodišče sodi, da je bilo dejansko stanje ugotovljeno pravilno in popolno.

Pravno podlago za določitev preživnine za mladoletnega otroka predstavljajo določbe 129. in 129.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/2004; ZZZDR). Preživnina se določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca (129. člen ZZZDR), pri odmeri preživnine pa mora sodišče upoštevati otrokovo korist, tako da je ta primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka. Preživnina mora zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka (129.a člen ZZZDR).

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo citirani določbi ob ugotavljanju, kakšne so potrebe upravičenke – mladoletne Š. in kakšno je razmerje med zmožnostmi zavezancev za preživljanje - toženke in tožnika. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo zmožnosti obeh staršev, ki so šibke, in potrebe mladoletne Š., ki so že prilagojene omejenim zmožnostim staršev.

A pritožnik utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje napak porazdelilo preživninsko breme med oba od staršev in pri tem zanemarilo zahtevo, da mora pri določitvi preživnine upoštevati otrokovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka. V obravnavani zadevi ni mogoče mimo tega, da sta po ugotovitvah sodišča prve stopnje brezposelna oba starša (a tožnik že ves čas, toženka pa je to postala šele proti koncu pravdnega postopka), da ima tožnik poleg Š. še tri mladoletne otroke, toženka pa enega in da je tožnik tisti od staršev, ki za dekle v celoti poskrbi tudi v vzgojnem smislu (ki je bil pred predodelitvijo dekleta očetu popolnoma zanemarjen) in ki je poskrbel, da je Š. uspešno zaključila osnovno šolo ter da nadaljuje šolanje.

Ob tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da Š. za pokritje svojih potreb potrebuje vsaj 300,00 EUR, da dobi 120,00 EUR otroškega dodatka, kar pomeni, da morata starša pokriti še 180,00 EUR nekritih potreb ter ob tem, ko za odraščajoče dekle v celoti skrbi tožnik, toženka pa stike z njo celo odklanja, je tudi za čas od 1.4.2009 dalje pravilno, da toženka krije 120,00 EUR mesečne preživnine. Starši morajo namreč za preživljanje svojih otrok storiti vse, kar je v njihovi moči, da pridobijo za to potrebna sredstva. Obveznost do mladoletne hčere ima prednost pred ostalimi obveznostmi staršev (prirejena je le obveznosti skrbeti za ostale mladoletne otroke).

Višja preživnina (pritožnik predlaga 150 EUR) pa ne bi bila skladna s toženkinimi zmožnostmi (tudi tistimi, pred nastopom brezposelnosti). Pritožbeno sodišče je zato v skladu z določbo pete alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP) pritožbi zoper sodbo delno ugodilo in sodbo spremenilo tako, da mora toženka za celotno obdobje plačevati 120,00 EUR mesečne preživnine. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

O stroških: Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 413. člena ZPP, ki jo je sodišče prve stopnje uporabilo pravilno. Uspeh v postopku, na katerega se sklicuje pritožnik, namreč ni edini kriterij pri odločanju o stroških postopka v sporih iz razmerij med starši in otroki.

Na podlagi iste določbe je pritožbeno sodišče glede pritožbenih stroškov odločilo, da tožnik krije svoje. Njegov pritožbeni uspeh je bil delen, toženka pa je že s preživninskim bremenom, ki ima vsekakor prednost, v času, ko je brezposelna, dovolj obremenjena.