Jedro

Z vidika morebitnega vračanja v Afganistan bi morala biti za toženo stranko relevantna tista dejstva, ki se nanašajo na 3. alinejo 28. člena ZMZ. O teh dejstvih pa se je tožena stranka izrekla na nesprejemljivo poenostavljen način, ko je izhajala iz splošno znanega dejstva, da razmere na celotnem območju Afganistana niso takšne, da bi vrnitev tožnika lahko pomenila resno škodo v vseh provincah. Teh pravno-relevantnih okoliščin za državo Afganistan ni mogoče ugotavljati s pavšalnim sklicevanjem na splošno znana dejstva, kakor tudi ne na znana dejstva, da UNHCR izvaja program za podporo vračanju državljanov v Afganistan iz Pakistana in Irana, ne da bi pristojni organ za ta dejstva navedel tudi dovolj zanesljive in časovno relevantne vire informacij.

Pomanjkljivo postavljena vprašanja ob podaji prošnje za mednarodno zaščito so razlog za napačno uporabo 2. točke 55. člena ZMZ v konkretnem primeru. Kajti v danih okoliščinah tožena stranka ne more tožniku upravičeno očitati, da je pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, če je navajal okoliščine preganjanja (v Iranu), za katere je menil, da so relevantne in po mnenju sodišča tudi so relevantne, vendar bi jih bilo nujno treba obravnavati v povezavi z okoliščinami možnega preganjanja ali resne škode v primeru vrnitve v Afganistan. O tem pa tožena stranka tožnika ni v ničemer izprašala in teh dejstev ni raziskala na zanesljiv in dovolj celovit način.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba št. 2142-367/2015/3 (1312-09) z dne 7. 12. 2015 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve je na podlagi 33. člena v povezavi s 3. točko 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji prosilca, ki ga je v postopku priznanja mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zastopal Pravno informacijski center nevladnih organizacij – PIC, in ki trdi, da je A.A., roj ... 1995 v kraju Mashad, državljan Islamske republike Afganistan, zavrnilo kot očitno neutemeljeno.

2. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je prosilec dne 7. 11. 2015, ob sodelovanju tolmača za farsi jezik, vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Prosilec je v prošnji navedel, da je rojen ... 1374 v Mashadu, Islamska republika Iran. Povedal je, da je državljan Islamske republike Afganistan, da ni poročen, pripada etnični skupini Hazarov in je muslimanske veroizpovedi. Njegov materni jezik je farsi. Glede poti v Republiko Slovenije je prosilec navedel, da je Islamsko republiko Iran zapustil pred 20 dnevi. V Grčijo je odšel z gumijastim čolnom in nato z avtobusom od Makedonije do Srbije. Proti Hrvaški je odšel z vlakom in prav tako prišel v Slovenijo. Ciljne države ni imel. V Srbiji so bili policisti zelo nesramni, v Zagrebu pa so ga celo pretepli. Ko je prišel v Slovenijo je prvič doživel, da so enako hrano kot on, jedli tudi slovenski policisti in ni se počutil manj vrednega. Osebnih dokumentov nima. V Iranu so dobili le nek dokument, ki je veljal 6 mesecev in ki so ga morali obnavljati.

3. V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je navedel, da se je rodil v Iranu in nima nobenih pravic. Z njim so ravnali kot s psom. Nima se kam pritožit in nič jim ni bilo omogočeno. Zaprli so jih v nek predel Mashada, ki ga niso smeli zapustiti, ker bi jih drugače zaprli. Brez dovoljenja pa te pošljejo nazaj v Afganistan ali v Sirijo, da bi se boril. Za vsak korak, ki ga naredijo ven iz tega območja, morajo vložiti pisni zahtevek in dobiti posebno dovoljenje. Ne ve, zakaj je tako, vendar lahko z življenjem plača vrnitev tja, kjer jih posiljujejo, ubijajo, mučijo. Pove tudi, da se je vpisal v šolo, ki je bila organizirana ilegalno, in v katero so vsak večer prišli policisti in jim jo zaprli, oni pa so se še vedno dobivali in se učili naprej. V Iranu je tudi veliko Turkov, ki jih ubijajo in tudi Kurdi jih sovražijo. Ti ljudje so zelo radovedni in ko vidijo nek nov obraz, vprašajo od kod si in te takoj spoznajo, od kje si in te lahko ubijejo. Vesel je, da je tukaj, ve, da je tukaj na varnem. Vsak večer premišljuje o svoji družini, ki trpi. Oče ima sladkorno bolezen, mama pa psihične težave, zaradi nevzdržnega življenja tam. Tudi zdravstva tam ni. Če bi se vrnil v Iran, bi ga kaznovali in poslali v vojno, kjer bi ga ubili. V Iranu je bil preganjan zaradi vsega navedenega in njegovo življenje je v nevarnosti. Težko je dobil delo, 8 mesecev je delal kot krojač ter prejemal mizerno plačilo, da je komaj preživel. Povedal je svojo zgodbo in ne želi se vrniti v Iran niti na nobeno vojno območje. Želi ostati tu in mirno živeti. Na vprašanje pooblaščenke je dodal še, da so starši iz Kandaharja in so bili Afganistan prisiljeni zapustiti zaradi vojne. Glede njihove izkušnje o vračanju v Afganistan je povedal, da se nikoli niso pogovarjali, da bi se vrnili, zaradi talibanov in vojne.

4. Iz policijske depeše Policijske postaje za izravnalne ukrepe Maribor izhaja, da je Iran zapustil, ko so prestopili v katoliško vero, kar v njihovi državi pomeni preganjanje s smrtno kaznijo. V Turčijo so vstopili nezakonito in približno leto dni bivali po različnih nastanitvenih objektih. Prosilec je podal tudi lastnoročno izjavo, katere prevod se nahaja v dokumentaciji upravne zadeve, v kateri je zapisal, da je zaradi tujega (afanistanskega) državljanstva imel v Iranu probleme z oblastmi, ki mu niso omogočale šolanja. Zaradi nevzdržnih razmer, saj je življenje za njega v Iranu postalo nevarno, se je odločil za pobeg iz države.

5. Pristojni organ glede prosilčeve istovetnosti ugotavlja, da je prosilec sicer predložil digitalno, preslikano kopijo osebnega dokumenta, ki ga je imel v Iranu, vendar zaradi dejstva, da ne gre za originalno listino, pristnosti le-te pristojni organ ne more preveriti. Glede na navedeno s kopijo dokumenta istovetnosti ni mogoče izkazati, zato osebni podatki, ki jih je prosilec navedel ob podaji prošnje za priznanje mednarodne zaščite 7. 11. 2015 z ničemer niso dokazani in njegova istovetnost ni nesporno ugotovljena. Pristojni organ ob prosilčevi neizkazani istovetnosti v dvomu in do dokaza o nasprotnem sprejema, da je prosilec rojen ... 1995, kar ustreza datumu ... 1374, kot ga je prosilec podal v prošnji za mednarodno zaščito po njihovem »šamsi« oziroma perzijskem koledarju. Prav tako glede na njegove navedbe pristojni organ sprejema, da je njegova izvorna država Afganistan. Čeprav je rojen v Iranu, pa iz njegovih izjav jasno izhaja, da so se njegovi starši tja preselili iz Afganistana še pred njegovim rojstvom in tudi v Iranu so živeli v predelu, kjer so živeli pretežno samo Afganistanci. Pristojni organ tako ne dvomi, da je prosilčeva izvorna država Afganistan.

6. Pristojni organ je o prošnji za mednarodno zaščito odločal izključno na podlagi prve alineje (podatki in izjave iz prošnje) in sedme alineje (dokumentacija, pridobljena pred vložitvijo prošnje) 23. člena ZMZ, s čimer je izpolnjen pogoj glede vodenja pospešenega postopka iz 54. člena ZMZ ter ugotovil, da je potrebno konkretno prošnjo za mednarodno zaščito zavrniti kot očitno neutemeljeno, saj je prosilec navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ (druga alineja 55. člena ZMZ), lažno je predstavil razloge, na katere se sklicuje, in so njegove navedbe protislovne (četrta alineja 55. člena ZMZ) in je očitno, da ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ (tretja alineja 55. člena ZMZ).

7. Pristojni organ ugotavlja, da prosilec v postopku priznanja mednarodne zaščite uveljavlja preganjanja v državi, ki ni država njegovega državljanstva (Iran), in ne v svoji izvorni državi (Afganistan). V skladu s 15. točko 3. člena ZMZ je v svojih izjavah pri podaji prošnje za mednarodno zaščito navedel, da so njegovi starši živeli v Afganistanu in ga zapustili zaradi vojne še pred njegovim rojstvom. V konkretnem primeru pa prosilec v postopku priznanja mednarodne zaščite v Sloveniji uveljavlja težave v državi, ki ni država njegovega državljanstva. Z njim so v Iranu slabo ravnali, ni se smel šolati, opravljal je delo, za katerega je prejemal minimalno plačilo in tudi gibanje mu je bilo omejeno zgolj na predel mesta, kjer so živeli. Glede na zgornje ugotovitve, pristojni organ prosilčevih navedb, ki se nanašajo na Iran, v konkretnem primeru ne bo obravnaval, saj jih zavrača kot irelevantne.

8. Njegova izvorna država je Afganistan. Pristojni organ tako ocenjuje, da je prosilec pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, kar je v skladu z drugo točko 1. odstavka 55. člena ZMZ razlog za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku.

9. Po celoviti presoji vseh izjav prosilca, pristojni organ ugotavlja, da obstajajo razlogi, zaradi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da je prosilec podal lažne in namerno zavajajoče izjave glede razloga, zaradi katerega zaproša za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Prosilec je namreč v samem postopku pred podajo prošnje za priznanje mednarodne zaščite ter v sami prošnji za priznanje mednarodne zaščite podajal dva diametralno nasprotna razloga, zaradi katerih naj bi zapustil Iran in zaprošal za mednarodno zaščito v Sloveniji. V postopku pred podajo prošnje je prosilec pred policisti Policijske postaje za izravnalne ukrepe Maribor izpostavil, da je Iran zapustil, ker je prestopil v katoliško vero, kar v njegovi državi pomeni preganjanje s smrtno kaznijo. Svojo domnevno spremembo vere iz muslimanske v krščansko pa je prosilec že naslednji dan med samo podajo prošnje za mednarodno zaščito, popolnoma zanikal, saj se je izrekel za muslimana (prošnja za mednarodno zaščito z dne 7. 11. 2015, str. 2, rubrika 11), pri čemer je navedel tudi popolnoma drugačen razlog, zaradi katerega v Republiki Sloveniji zaproša za mednarodno zaščito (slabo ravnanje, onemogočanje šolanja, sovražno razpoloženje Turkov).

10. Pristojni organ nadalje ugotavlja, da so kontradiktorne tudi izjave prosilca glede tega, kdaj je pravzaprav zapustil Iran in koliko časa po tem je bival v Turčiji. Tako je prosilec v razgovoru s policisti Policijske postaje za izravnalne ukrepe Maribor navedel, da je iz Irana odšel pred približno enim letom. Ves čas je potoval v skupini, ki jo tvori njegova razširjena družina (bratranci, strici itd.). Iz Irana je nezakonito vstopil v Turčijo, kjer je po različnih nastanitvenih objektih bival približno eno leto. Nekako tri tedne pred podajo prošnje je iz Turčije odšel v Grčijo, od tam pa preko Makedonije, Srbije in Hrvaške v Slovenijo. Iz navedenega je mogoče utemeljeno sklepati, da je prosilec Iran zapustil približno oktobra 2014 ter odšel v Turčijo, ter nato v oktobru 2015 iz Turčije odšel na pot proti Sloveniji. Nasprotno od tega pa je prosilec ob podaji prošnje trdil, da je Iran zapustil 20 dni pred podajo prošnje (torej oktobra 2015), ter nezakonito odšel v Turčijo. Pristojni organ ugotavlja, da je nastala razlika med prosilčevimi navedbami glede časa, ko je zapustil Iran, kakor tudi med dolžino njegovega bivanja v Turčiji, izredno velika (eno leto) in je ni moč pripisati pomoti, še posebej ob upoštevanju dejstva, da naj bi prosilec po verziji, ki jo je podal policistom Policijske postaje za izravnalne ukrepe Maribor, že dlje časa bival izven Irana, po drugi verziji (ki izhaja iz prošnje) pa je ta čas še prebival v Iranu. Prosilčeve nasprotujoče si izjave glede datuma, ko je zapustil Iran in glede časa, ki ga je dejansko preživel v Turčiji, še dodatno kažejo na to, da prosilec v postopku podaja nekonsistentne izjave tako glede samega razloga preganjanja, kakor tudi kontradiktorne izjave glede manjših, a vseeno odločilnih podatkov glede njegove poti.

11. Pristojni organ meni, da je s tem izpolnjen pogoj, da se prošnja prosilca zavrne kot očitno neutemeljena tudi na podlagi četrte točke prvega odstavka 55. člena ZMZ.

12. Ker prosilec nikoli ni živel v Afganistanu, tudi ni navajal, da bi bil v Afganistanu kakorkoli izpostavljen preganjanju. Zaradi navedenega njegovih razlogov, zaradi katerih je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ni mogoče opredeliti kot preganjanje v skladu s 26. členom ZMZ.

13. Glede na 26. člen ZMZ prosilec ni navedel nobenega dogodka oziroma razloga, ki bi ga bilo mogoče šteti za dejanje, ki ustreza vsebini pravnega standarda preganjanja v izvorni državi. Prav tako prosilec ni navedel nobene konkretne okoliščine oziroma podrobnosti, ki bi kazale na njegovo morebitno ogroženost v prihodnje, ki bi lahko predstavljala hudo kršitev pravice do življenja, prepovedi mučenja, prepovedi suženjstva in prisilnega dela in spoštovanja načela zakonitosti. Prosilec namreč nikoli ni živel v Afganistanu in iz njegovih navedb niti ne izhaja, da bi tja kdaj odhajal, zato pristojni organ njegovih razlogov, ki se nanašajo izključno na Iran, ne more šteti za kršenje osnovnih človekovih pravic v Afganistanu, ki bi bilo tako ponavljajoče, resno in hudo do te mere, da bi ga bilo mogoče šteti za preganjanje.

14. Prosilec pa utemeljenega strahu pred preganjanjem ni izkazal, saj ni navedel nobenih relevantnih dejanj in okoliščin, katerih intenzivnost bi bilo mogoče šteti za preganjanje v Afganistanu v smislu 26. člena ZMZ. Ker prosilec ni uveljavljal strahu pred preganjanjem v svoji izvorni državi, je pristojni organ ugotovil, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

15. V konkretnem primeru tudi ni mogoče zaključiti, da bi prosilcu ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Tako strah pred preganjanjem, kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve, morata biti individualno utemeljena, česar pa ni mogoče sklepati iz izjav prosila. Prosilec je zgolj pavšalno navedel, da bi ga v primeru vrnitve v Afganistan, ko bi tam izvedeli, da je rojen v Iranu, raztrgali. Vrnitev bi plačal z življenjem, ker jih tam posiljujejo, ubijajo in mučijo. Pristojni organ ugotavlja, da so te prosilčeve izjave preveč splošne in nimajo realne osnove. Prosilec namreč ni bil izpostavljen resni škodi, saj je bil po njegovih navedbah rojen v Iranu in je tam živel. Glede na to, da ni živel v izvorni državi, da iz njegovih izjav ne sledi, da bi tja kdaj odšel ter da ni navajal nobenih posebnih okoliščin, povezanih z njegovo izvorno državo, ni mogoče zaključiti, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi prosilec po vrnitvi v izvorno državo Afganistan utemeljeno tvegal, da utrpi resno škodo. Tam mu ne grozi smrtna kazen ali usmrtitev niti mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen. Čeprav prosilec v Afganistanu nima sorodnikov, to ne predstavlja tako skrajne humanitarne situacije, da bi to lahko pomenilo kršitev tretjega člena EKČP. ZMZ v 24. členu vsebuje seznam storilcev resne škode, zaradi česar mora biti taka škoda povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in to ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti določenega sistema izvorne države (sodba EU v zadevi M'Bodj št. C-542/13 z dne 18. 12. 2014). Znano je tudi, da UNHCR izvaja program za podporo vračanju državljanov Afganistana iz Pakistana in Irana, kamor je vključena tudi finančna pomoč ob njihovem povratku. Prav tako je splošno znano tudi dejstvo, da razmere na celotnem območju Afganistana niso takšne, da bi bilo resno in individualno ogroženo življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada, temveč je samo v določenih provincah (predvsem zahodnih in južnih) mogoče zaslediti povečanje posameznih incidentov, ki lahko pripeljejo do zaključka, da bi bilo civilistovo življenje na tistem področju ogroženo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije v nobeni od svojih sodb, ki so se nanašale na Afganistan in so bile izdane v zadnjem letu, ni navedlo, da v Kabulu niso izpolnjeni pogoji varnosti in zaščite.

16. V tožbi tožnik pravi, da bi moral prvostopenjski organ več storiti v smeri ugotovitve istovetnosti tožeče stranke, tudi v smislu 95. člena Zakona o tujcih. Zaključki odločbe glede istovetnosti in izvornosti države so si sami sebi v nasprotju. Tožena stranka bi morala pravilno in nedvoumno ugotoviti izvorno državo tožeče stranke šele ob nedvoumni ugotovitvi istovetnosti tožeče stranke in obratno, nikakor pa tožena stranka ne more istočasno dvomiti v istovetnost in ne dvomiti v določeno izvorno državo tožeče stranke.

17. Vsa vprašanja in ugotovitve organa so do izdaje odločbe bila ali bi morala biti usmerjena na ugotavljanje pogojev za pridobitev mednarodne zaščite v izvorni državi Afganistan po materialnem smislu, v dejanskem pa so bila usmerjena na državo prebivanja tožeče stranke Iran, kar je v tem postopku pod pritožbo v vseh dvomih organa nedopustno in nepravilno. Prav verjetno je, da ima tožeča stranka afganistansko državljanstvo »ius sanquinis«, kot je tudi verjetno, da lahko ima iransko državljanstvo ali celo dvojno državljanstvo (Civilni zakonik Irana čl. 976/ tč. 4-5). Ocena prvostopenjskega organa glede izvornosti države tožeče stranke je lahko neutemeljena in nedokazana, v kolikor pa je utemeljena, pa je pretežen postopek ugotavljanja pogojev za mednarodno zaščito v državi Iran napačen. Tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja oz. ni pravilno uporabila materialnega prava (95. in 97. člen Zakona o tujcih in 15.tč. 3. čl ZMZ glede ugotavljanja istovetnosti in izvornosti države tožeče stranke). Tožena stranka v odločbi zavrača dejansko stanje tožeče stranke v Iranu kot nerelevantne, ne ugotavlja pa potrebnega dejanskega stanja v njegovi dvomljivo »izvorni državi« Afganistanu ter se ne opredeli glede navajanj o Iranu, temveč zgolj z najmanjšim naporom zaključi, da se navedena dejstva tožeče stranke nepomembna in zanemarljiva. V danem primeru usmerjenost vprašanj za tožečo stranko v postopku ni bila pravilna, mogoče je celo govoriti o opustitvi osebnega razgovora, kar pa v pospešenih postopkih ni več dopustno (dokaz: http://europa.eu/rapid/press-release_IP-15-5699_en.htm). To lahko pomeni celo bistveno kršitev materialnega prava in postopka. Prvostopenjski organ prošnje tožeče stranke v nobenem primeru ne bi smel zavrniti na podlagi druge točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, če bi se morebiti izkazalo, da je tožeča stranka državljan Irana. Tožena stranka ni pravilno uporabila Zakona o tujcih in je napravila napačen sklep o dejanskem stanju.

18. Glede na dvome in ne dvome okoli istovetnosti in izvornosti države tožeče stranke in samih navedb tožeče stranke »grožnje ubijanja zaradi etične pripadnosti v Iranu« je že na prvi pogled jasno, da bi moral organ odločati v rednem postopku, saj tožeča stranka nedvomno zatrjuje takšne okoliščine, ki lahko pomenijo preganjanje v Iranu, navsezadnje tudi v Afganistanu. Odločanje v pospešenem postopku je dopustno zgolj izjemoma, kar potrjuje tudi stališče Ustavnega sodišča RS, ki je dalo interpretacijo zakonskim določbam z vidika 22. člena Ustave, po katerem je zakonski pogoj za odločanje v pospešenem postopku „izpolnjen samo takrat, ko prosilec za azil zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja“ (zadevi Up-1187/06-15 z dne 19. 10. 2006, 8. točka obrazložitve in Up-2214/06-17 z dne 20. 9. 2007, 7. točka obrazložitve) in ne že avtomatično, ko obstoji eden izmed alternativno določenih razlogov iz prvega odstavka 55. člena ZMZ, kot to zatrjuje tožena stranka, ki pa dejansko v navedem primeru tudi ne obstoji, če bi tožeča stranka bila državljan Irana. Nepravilni uporabi 55. člena ZMZ pritrjuje tudi Upravno sodišče v sodbi v zadevi I U 1450/2010 z dne 3. 11. 2010, ki je zavzelo podobno stališče, tem stališčem pa sledi tudi Vrhovno sodišče (1 Up 775/2007-2 z dne, 6. 2. 2008, I Up 17/2008-3 z dne, 24. 1. 2008, I Up 604/2007-2 z dne 4. 10. 2007).

19. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe „drugi odstavek 2 stran“ navaja policijsko depešo PP Maribor, št. 2253-105/2015115 (3F651-10) z dne 06. 11. 2015, ter jo kasneje v obrazložitvi na strani 4 primerja z izjavami iz zapisnika PU Maribor, št. 2253-105/2015/1 (3F651-21) z dne 06. 11. 2015 in z vsebino prošnje za mednarodno zaščito tožeče stranke z dne 07. 11. 2015. Tožena stranka nepravilno primerja vsebino policijske depeše PP Maribor z ostalimi navedbami v ostalih dokumentih, ter tako skuša prikazati izjave tožeče stranke kot kontradiktorne in lažne. Policijska depeša PP Maribor z dne 6. 11. 2015 ne more biti upoštevana in povzeta s strani tožene stranke, kot pravno dovoljen dokument za presojo, saj iz navedenega dokumenta ni razvidno, kdo je prevajalec „za afganistanski jezik, čeprav tožeča stranka navaja, da govori farsi jezik, kot tudi ni razviden podpis tožeče stranke in tudi nikjer ne izhaja, da bi tožeča stranka navajala, kar se opisuje pod točko 4 navedene depeše. Takšen nepodpisan dokument s strani tožeče stranke je potrebno iz spisa izločiti. Vsa nepravilna navajanja tožene stranke na strani 4 izpodbijane odločbe, ter zaključek, tretji odstavek na strani 4, da obstoji tudi podlaga toženi stranki za zavrnitev prošnje po četrti točki 1. odstavka 55. člena ZMZ pa je treba odpraviti. Tožeča stranka je ves čas postopka, razvidno iz zapisnika PU Maribor, št. 2253-105/2015/1 (3F651-21) z dne, 6. 11. 2015 in vsebine prošnje za mednarodno zaščito tožeče stranke z dne 7. 11. 2015, smiselno in enako izpovedala, kar nikakor ne gre presojati kot kontradiktornost in lažnost izjav tožeče stranke. V kolikor pa je tožena stranka dvomila v nejasnost, kontradiktornost in lažnost izjav tožeče stranke, pa bi lahko to tudi že v samem postopku razjasnila. Dejansko stanje s strani tožene stranke na podlagi navedenega ni bilo pravilno ugotovljeno iz dejstev, ki se ne bi smela upoštevati. Sklep tožene stranke o dejanskem stanju je napačen.

20. Dejstvo je, da se tožeča stranka ne bi vrnila v Afganistan, temveč v Iran. V Iranu je tožeča stranka kot pripadnik etnične skupine Hazara, katerega njegovi potomci so prišli v Iran, doživela vse kumulativno podane objektivne in subjektivne pogoje preganjanja in utemeljenega strahu pred preganjanjem, na podlagi svoje etnične pripadnosti. Tožeča stranka je tudi v svojih navajanjih utemeljevala svoja prošnjo za mednarodno zaščito na dejanskem stanju v Iranu in ne v Afganistanu. Kako naj tožeča stranka nekaj dokazuje, če v navedeni državi še nikoli ni živela ? Tožena stranka se preveč slepo drži dikcije 15. točke 3. člena ZMZ v prvem delu, ne da bi upoštevala tudi celotno določbo glede običajnega bivališča tožeče stranke. Tožena stranka pri uporabi 26. in 28. člena ZMZ ni pravilno ocenjevala relevantnih dejanj in okoliščin, saj se ni pravilno opredelila do države izvora tožeče stranke, če pa naslovljeno sodišče meni, da se je tožena stranka pravilna opredelila do izvornosti države tožeče stranke, pa je nedvoumno, da bi postopek pridobivanja relevantnih informacij z njene strani moral biti mnogo bolj usmerjen na državo izvora in v tem primeru ne le zgolj na državo Iran, saj bi se le tako lahka ugotovilo resnično in pravilno dejansko stanje, kot pogoj za pravilno in zakonito izdano odločbo. Predlaga zaslišanje tožeče stranke in po potrebi zaslišanje ožjih družinskih članov na skupnem naslovu. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in se zadeva vrne v ponovno odločanje.

21. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da vztraja pri odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

22. Tožba je utemeljena.

23. Po določbi druge alineje 46. člena ZMZ (Uradni list RS št. 111/2007 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) tožena stranka lahko v primeru negativne odločitve odloči brez osebnega razgovora, če odloči na podlagi 1., 2., 4., 6. in 13. točke 55. člena ZMZ in se ob tem dejansko stanje da v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osem alineje 23. člena ZMZ, če so ti podani (54. člen ZMZ). Tožena stranka ni odločila samo na podlagi 2. in 4. točke 55. člena ZMZ, ki dovoljujeta opustitev osebnega razgovora, ampka tudi na podlagi okoliščine iz 3. točke 55. člena ZMZ, ki je določilo druge alineje 46. člena ZMZ ne uvršča med možne podlage za opustitev osebnega razgovora. Vendar pa to samo po sebi ne vpliva nujno na zakonitost in pravilnost odločitve (3. odstavek 27. člena ZUS-1). Kajti če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člena ZMZ, je odločitev, v odvisnosti od tega, kako je uradna oseba vodila razgovor ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, načeloma (ob upoševanju prava EU) lahko sprejeta tudi brez "osebnega razgovora" v smislu ZMZ. Vendar pa v konkretnem primeru določba 3. točke 55. člena ZMZ ni bila pravilno uporabljena. Tožena stranka je sicer na zadostni dejanski podlagi ugotovila, da je tožnik državljan Afganistana in da po njegovih trditvah, da je družina iz Afganistana pribežala zaradi vojne in da je v Iranu živel v bolj ali manj zaprtem območju (Mashad) zgolj z dovoljenjem, ki so ga morali obnavljati na 6 mesecev, ni pridobil iranskega državljanstva; državljanstvo Afganistana je torej bistveno za potrebe tega postopka. Vendar pa tožena stranka tožnika ni niti vprašala, kaj šele razčiščevala, zakaj meni, da bi bil preganjan v Afganistanu ali bi mu tam grozila resna škoda oziroma zakaj meni, da ne bi mogel zaščite pred zatrjevanim preganjanjem poiskati v Afganistanu. Zato tožena stranka tudi ni imela potrebne dejanske podlage za oceno, da je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito. Tožnik je namreč na postavljena vprašanja tožene stranke ob podaji prošnje pojasnil, zakaj se je čutil preganjanega v Iranu, kjer je živel od rojstva, in od njega ni mogoče pričakovati, da bo poznal pravno relevantnost okoliščine za potrebe prošnje za mednarodno zaščito, da je državljan Afganistana, med tem ko naj bi bil preganjan v Iranu. Šele pooblaščenka tožnika je ob koncu razgovora tožnika vprašala tudi glede Afganistana o tem, zakaj so starši zapustili Afganistan, iz katerega dela Afganistana so, in je tožnik odvrnil, da so iz Kandaharja, pobegnili so zaradi vojne, o tem, da bi se vrnili, pa se niso pogovarjali zaradi »talibanov in vojne.« Tožena stranka je sicer vključila te izjave v obrazložitev akta, vendar pa ne tudi v dokazno oceno, saj je celo zmotno navedla, da tožnik ni uveljavljal strahu pred preganjanjem v izvorni državi Afganistanu, kar ne drži, saj je povedal, da se starši niso pogovarjali o vrnitvi v Afganistan zaradi vojne in talibanov, pri čemer so pobegnili iz province Kandahar. To pomeni, da bi morala biti z vidika morebitnega vračanja v Afganistan za toženo stranko relevantna tista dejstva, ki se nanašajo na 3. alinejo 28. člena ZMZ. O teh dejstvih pa se je tožena stranka izrekla na nesprejemljivo poenostavljen način, ko je izhajala iz „splošno znanega dejstva“, da razmere na celotnem območju Afganistana niso takšne, da bi vrnitev tožnika lahko pomenila resno škodo v vseh provincah. Teh pravno-relevantnih okoliščin za državo Afganistan ni mogoče ugotavljati s pavšalnim sklicevanjem na splošno znana dejstva, kakor tudi ne na »znana« dejstva, da UNHCR izvaja program za podporo vračanju državljanov v Afganistan iz Pakistana in Irana, ne da bi pristojni organ za ta »znana« dejstva navedel tudi dovolj zanesljive in časovno relevantne vire informacij. Če organ ugotovi, da je določena provinca v Afganistanu, kamor bi se tožnik lahko poskušal vrniti, prenevarna, pride nato v poštev uporaba instituta notranje razselitve v določeno drugo provinco ali mesto Kabul, v zvezi s katerim je potrebno ugotavljati posebne okoliščine, ki jih določa 68. člen ZMZ v povezavi z Direktivo 2011/95/EU. Nadalje tudi omemba sodbe v zadevi M'Bodj s strani tožene stranke v zadnjem odstavku na strani 5 odločbe ni ustrezno umeščena v kontekst pravno relevantnih dejstev, ki bi jih morala tožena stranka ugotavljati za zakonito odločbo. Za Afganistan, kjer gre v določenih predelih še vedno za nediskriminatorno nasilje v okoliščinah notranjega oboroženega spopada v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ, se ni mogoče sklicevati na »splošne pomanjkljivosti določenega sistema« in da bi humanitarna situacija (brez upoštevanja elementa nediskriminatornega nasilja), ki bi morebiti zadela tožnika, morala biti namerno povzročena s strani akterjev preganjanja ali resne škode. Ta vidik sodne interpretacije iz sodbe v zadevi M'Bodj ne more priti v poštev v primeru Afganistana, ne da bi tožena stranka najprej obravnavala okoliščino tveganja zaradi nediskriminatornega nasilja iz 3. alineje 28. člena ZMZ. Humanitarna situacija brez elementa nediskriminatornega nasilja, o kateri se površno izreka tožena stranka v zvezi s sodbo v zadevi M'Bodj, postane relevantna z vidika 2. alineje 28. člena ZMZ in ne z vidika 3. alineje 28. člena ZMZ. Na koncu tega dela obrazložitve tožena stranka še dodaja, da Vrhovno sodišče Slovenije v nobeni od svojih sodb, ki so se nanašale na Afganistan, in so bile izdane v zadnjem letu, ni navedlo, da v Kabulu niso izpolnjeni pogoji varnosti in zaščite. Ta argument ne more imeti nobene teže oziroma tožena stranka zmotno razume pomen stališč Vrhovnega sodišča. V Sloveniji namreč nimamo precedenčnega sistema niti sistema vodilnih sodb (t.i. »country guidance case«), ki pomenijo precedenčne sodbe o dejstvih, kot to velja za sistem vodilnih sodb specializiranega sodišča Upper Tribunal iz Združenega kraljestva, in ki jim morajo ostala sodišča slediti, dokler Upper Tribunal ne ugotovi drugačna dejstva v državi izvora glede na ugotovitve v vodilni sodbi za odločeno področje v državi ali določeno skupino beguncev. Poleg tega Vrhovno sodišče v nobeni sodni odločbi ni samo ugotavljalo dejstev v Afganistanu, ampak je presojalo, ali so bila pravno-relevantna dejstva v zadostni meri razjasnjena ali ne v upravnem postopku in na prvi stopnji sojenja. Zato tožena stranka ni imela potrebne dejanske podlage za uporabo določila 3. točke 55. člena ZMZ.

24. Pomanjkljivo postavljena vprašanja ob podaji prošnje za mednarodno zaščito so razlog tudi za napačno uporabo 2. točke 55. člena ZMZ v konkretnem primeru. Kajti v danih okoliščinah tožena stranka ne more tožniku upravičeno očitati, da je pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, če je tožnik navajal okoliščine preganjanja (v Iranu), za katere je menil, da so relevantne in po mnenju sodišča tudi so relevantne, vendar bi jih bilo nujno treba obravnavati v povezavi z okoliščinami možnega preganjanja ali resne škode v primeru vrnitve v Afganistan. O tem pa tožena stranka tožnika ni v ničemer izprašala in teh dejstev, kot že rečeno, ni raziskala na zanesljiv in dovolj celovit način. Tožnik je sicer imel ob podaji prošnje pooblaščenko, ki ga je zastopala, vendar pristojni organ po uradni dolžnosti ugotavlja dejansko stanje in izda zakonito in pravilno odločitev (objektivni element obravnavanja prošnje iz 1. odstavka 22. člena ZMZ), prosilec pa mora navajati dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo (subjektivni element utemeljevanja prošnje iz 1. odstaveka 21. člena ZMZ). To pomeni, da je tožena stranka zmotno uporabila tako 2. kot tudi 3. točko ZMZ in to ne glede na ureditev osebnega razgovora v Direktivi 2013/32EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).(1)

25. Tudi določilo 4. točke 55. člena ZMZ je tožena stranka nepravilno uporabila, saj je od sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 725/2011 z dne 23. 8. 2001 naprej,(2) vsaj v sodni praksi Upravnega sodišča, v pretežni meri ustaljen procesni standard, po katerem mora tožena stranka, če odločbo opre na ugotovitev določenih nekonsistentosti ali protislovjih v izjavah prosilca tekom postopka, in tudi protislovja ali nekonsistentnosti med izjavami prosilca in informacijami o stanju v izvorni državi, prosilca soočiti s tovrstnimi neskladji in mu dati možnost, da jih pojasni. Upravno sodišče je ta procesni standard nadgradilo s tem, da je v sodbi v zadevi U 2308/2006, 11. 10. 2006 (in v zadevah U 42/2007, 17. 1. 2007, U 962/2007, 13. 6. 2007) postavilo, da ta standard ni absoluten, ampak lahko njegova kršitev pripelje od odprave upravne odločbe, če je omenjena procesna kršitev lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve.(3) Tudi po usmeritvah UNHCR velja, da je lahko nujno za uradno osebo, ki izvaja intervju s prosilcem za azil, da razčisti katero koli nekonsistentnost in reši kakršna koli nasprotja v nadaljnjem intervjuju in da išče pojasnila za kakršno koli nepravilno predstavitev ali prikrivanje materialnih dejstev. Neresnične izjave same po sebi niso razlog za zavrnitev statusa begunca in je odgovornost na uradni osebi, da oceni takšne izjave v luči vseh okoliščin primera.(4) Podobno tudi po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi z oceno verodostojnosti pritožnikov glede strahu pred kršitvijo pravice iz 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin velja, da kadar stranka predloži neke informacije, ki v veliki meri postavljajo pod vprašaj resničnost trditev, mora stranka podati zadovoljivo razlago za ta neskladja.(5)

26. V konkretni zadevi nekonsistentnosti v izjavah tožnika, na katere se je oprla tožena stranka, nista bili nepomembni. Prva je t.i. materialna nekonsistentnost, ker se nanaša na sam pogoj za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik naj bi namreč pred policisti Policijske postaje za izravnalne ukrepe Maribor navedel, da je Iran zapustil, ker je prestopil iz muslimanske v krščansko vero, med tem ko je naslednji dan v prošnji navedel, da je Iran zapustil zaradi zelo slabih življenjskih razmer, nezmožnosti šolanja, nevarnosti, da bo poslan v vojno. Nekonsistentnost se torej nanaša na samo podlago oziroma razlog za subjektivni strah pred preganjanjem. Druga ugotovljena nekonsistentnost med obema izjavama pa se nanaša na čas, kdaj je odšel iz Irana: najprej je dejal okrog oktobra 2014, v prošnji pa je dejal, da se je to zgodilo oktobra 2015. Za presojo sodišča, da je omenjena procesna napaka tožene stranke lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve je bistveno, da tožnik v tožbi odgovarja in pojasnjuje omenjeni dve neskladnosti in sicer z argumentom, da policijska depeša PP Maribor ne bi smela biti upoštevana kot dokaz, saj iz nje ni razvidno, kdo je bil prevajalec in ni razviden podpis tožnika. Sodišče se strinja s tožbenim ugovorom, da je policijski depeši z dne 6. 11. 2015 nemogoče dati zaznavno dokazno vrednost, ker na tej listini ni podpisa niti imena prevajalca, ni podpisa uradne osebe, ni razvidno, kako je potekal razgovor s tožnikom, pri čemer se za 7 prosilcev za azil navajajo enake okoliščine tako glede potovanja iz Irana kot tudi razlogov za prošnjo za mednarodno zaščito; depeša je bila izdana ob 20.44, med tem ko je v spisu tudi lastnoročno napisana izjava tožnika ter zapisnik iste policijske postaje z dne 6. 11. 2015, ki spremembe vere kot razloga za pobeg ne omenja, ampak navaja nevzdržne razmere v Iranu. Ta zapisnik pa je podpisan s strani tožnika, uradne osebe in prevajalca. Tudi iz registracijskega lista z dne 6. 11. 2015 iste policijske postaje izhaja, da je bil razlog za tožnikov pobeg njegov status afganistanskega državljana in življenjske razmere v Iranu in ne sprememba vere. Registracijski list je podpisan s strani tožnika, uradne osebe, ima žig organa in v zapisniku je navedeno, da je razgovor s tožnikom potekal v perzijskem jeziku ob pomoči prevajalca. Ob soočenju registracijskega lista in zapisnika o izjavi tožnika policijske postaje za izravnalne ukrepe Maribor na eni strani ter policijske depeše iste policijske postaje, česar tožena stranka ni naredila, pa bi morala, ni mogoče dati zaznavne dokazne vrednosti policijski depeši, na katero je tožena stranka tudi oprla nekonsistentnosti v izjavah tožnika. To pomeni, da je obravnavana procesna pomanjkljivost, ko je tožena stranka odločitev oprla na 4. točko 55. člena ZMZ, ne da bi tožniku dala možnost, da nekonsistentnosti razjasni, vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve. Gledano torej zgolj z vidika ZMZ (uporabe 2., 3. in 4. točke 55. člena ZMZ), je izpodbijani akt nezakonit. 27. Izpodbijani akt pa je nezakonit tudi ob upoštevanju načela iz prava EU to je t.i. načelo posrednega učinka (ang. „indirect effect“) Procesne direktive.(6) Posredni učinek direktive namreč pomeni, da morajo sodišča ne glede na to, ali je bilo nacionalno pravilo sprejeto pred ali po uveljavitvi direktive, nacionalno določbo razlagati kolikor je to mogoče v skladu z besedilom in namenom direktive zato, da se doseže njen učinek.(7) To načelo ni brez omejitev, kajti sodišče zaradi tega načela ni obvezano odločati v nasprotju z zakonom, to pomeni v nasprotju s splošnimi pravnimi načeli, kot sta pravna varnost in prepoved povratne veljave predpisa.(8) Ti dve načeli v konkretnem primeru ne ovirata uporabe načela posrednega učinka direktive, pri čemer je rok za prenos Procesne direktive že neuspešno potekel (1. odstavek 51. člena Procesne direktive).

28. Po Procesni direktivi se namreč osebni razgovor lahko opusti samo, če organ izda pozitivno določbo, ali pa če je prosilec nezmožen za osebni razgovor, ali ga ne more opraviti zaradi trajnih okoliščin, na katere prosilec ne more vplivati (člen 14(2)(a) in (b)), ne pa tudi, če organ lahko odloči na podlagi okoliščin iz 1., 2., 4., 6. in 13. točke 55. člena ZMZ. Razgovor ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, kot je bil opravljen v konkretnem primeru, pa ni bil voden tako, da bi po vsebini ustrezal zahtevam iz 15. in 16. člena Procesne direktive. Osebni razgovor v smislu Procesne direktive mora namreč potekati tako, da je prosilcu omogočeno, da razloge za prošnjo celovito predstavi, pri čemer mora organ upoštevati osebne in splošne okoliščine prošnje (člen 15(3)(a)), tako da prosilec predstavi elemente, potrebne za čim popolnejšo utemeljitev prošnje v skladu s 4. členom Direktive 2011/95/EU. Slednje vključuje možnost podati pojasnilo glede elementov, ki morda manjkajo, in/ali morebitne neskladnosti ali nasprotja v izjavah prosilca. Pospešeno obravnavanje prošnje po Procesni direktivi II namreč ne pomeni, odločanje o prošnji brez osebnega razgovora (člen 31(8) Procesne direktive II). Tožena stranka teh določb ni upoštevala, ko je uporabila ZMZ in je zato izpodbijani akt nezakonit tudi z vidika prava EU.

29. Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2., 3. in 4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in materialnega prava (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

opomba (1) : V nadaljevanju: Procesna direktiva, Uradni list EU L 180/6, 29. 6. 2013. opomba (2) : Isto pravilo je Vrhovno sodišče vzpostavilo tudi v zadevi I Up 906/2001 z dne 24. 10. 2001 in kasneje Ustavno sodišče v zadevah Up-1229/2006 z dne 7. 2. 2007 in Up-1970/08-16 z dne 2. 4. 2009 (odst. 10-11). Vendar je v sodni praksi Vrhovnega sodišča mogoče najti tudi stališče, da ima prosilec za azil dolžnost po resnici pojasniti dejstva in podati vlogo za azil, zato uradna oseba nima dolžnosti stranki dati možnosti, da nekonsistentnosti v njenih izjavah pojasni oziroma jih razčisti (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 523/2007 z dne 2. 8. 2007).

opomba (3) : To stališče je mogoče primerjati s sklepnimi predlogi generalnega pravobranilca Yvesa Bota vzadevi C-277/11 (M.M.), 26. 4. 2011, odst. 107-111. opomba (4) : Handbook and Guidelines on Procedures and Criteria for Determining Refugee Status, Reissued, Geneva December 2011, UNHCR, odst. 199., str. 39. opomba (5) : N. v. Sweden, 20. 7. 2010, odst. 53; Akasiebe v. Sweden, 8. 3. 2007, S.S. v. the U.K., 24. 1. 2012, odst. 69. opomba (6) : Gre za izraz, ki je uporabljen v knjigi, ki jo je pripravilo Sodišče EU: „The Court of Justice and the Construction of Europe: Analyses and Perspectives on Sixty Years of Case-law,“ (Rosas, A., Levits, E., Bot, Y. (eds.), Springer, Asser Press. 2013); glej: Fennelly, Nial, „The National Judge as Judge of the European Union“, str. 68. opomba (7) : Sodbe Sodišča EU v zadevah: case 14/83, von Colson, odst. 26; case 80/86, Kolpinghuis Nijmegen, odst. 12; C-106/98, Marleasing, odst. 8; C-212/04, Adeneler, odst. 108; C-105/03, Pupino, odst. 43; C-321/05, Kofoed, odst. 45. opomba (8) : C-105/03, Pupino, odst. 44-45; C-212/04, Adeneler, odst. 110; C-387/02, C-391/02 in C-403/02, Berlusconi in ostali.