Jedro

Pritožbi je treba ugoditi že iz razloga, ker sodišče prve stopnje ni ravnalo skladno z navedenim pravnim izhodiščem, da je treba pri odločanju o morebitni prekinitvi postopka zaradi reševanja predhodnega vprašanja upoštevati ustavno in konvencijsko pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (prim. 23. člen URS in 6. člen EKČP), ki se na zakonski ravni odraža z načeli ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka. V okoliščinah konkretnega primera je prekinitev postopka zaradi pridobitve informacije, ali predlagatelji potrebujejo vodno soglasje in stavbno pravico tudi po oceni pritožbenega sodišča nesmotrna in nepravilna. Čakanje na odločitev v upravnih postopkih bi pomenilo nesorazmeren zastoj v predmetnem postopku. Ta namreč traja že od leta 2000. Poleg tega je na sporno vprašanje odgovorilo že pritožbeno sodišče v sklepu I Cp 800/2017, v katerem je upoštevaje takrat podane okoliščine primera ugotovilo, da za varianto II ne obstajajo ustrezna upravna dovoljenja in da bi bila določitev nujne poti po varianti II v nasprotju s 37. členom ZV‑1.

Ker bo moralo sodišče prve stopnje samo ugotoviti, ali je potrebna pridobitev upravnega dovoljenja in kakšnega, pa je tudi nadaljnja napotitev predlagateljev, da po potrebi sprožijo postopek za pridobitev vodnega soglasja in stavbne pravice, vsaj preuranjena.

Izrek

I.Pritožbama se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.V tem postopku sta predlagani dve varianti nujne poti, in sicer ureditev novega dostopa z A. (varianta I) in dostop po že obstoječi asfaltirani dostopni cesti z B. (varianta II). Sodišče prve stopnje je v zadevi že meritorno odločilo in nujno pot določilo po varianti II. Ta odločitev je bila razveljavljena s sklepom pritožbenega sodišča I Cp 800/2017 z dne 25. 10. 2017 z argumentacijo, da varianta II ni najprimernejša, saj poteka tudi po zemljiščih parc. št. 667/14, k. o. X in parc. št. 1354/4, k. o. Y, ki sta vodno javno dobro oz. na katerih je vodotok, za katerega velja ureditev iz 37. člena ZV-1, predlagatelji pa nimajo ustreznih upravnih dovoljenj za to, da po njih poteka javna cesta. Predlagatelji in nekateri nasprotni udeleženci kljub takšni odločitvi pritožbenega sodišča vztrajajo pri varianti II.

2.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo postopek (I.). Predlagatelje je napotilo, da sprožijo upravni postopek za pridobitev informacije, ali na navedenih vodnih zemljiščih potrebujejo vodno soglasje in stavbno pravico za ureditev in uporabo obstoječe dostopne ceste v predelu vodotoka; v primeru, da ju potrebujejo, pa jih je napotilo, da sprožijo tudi upravni postopek za pridobitev vodnega soglasja in stavbne pravice (II.). Določilo je roke za sprožitev postopkov in posledice njihove nesprožitve (III.). Postopek je prekinilo za 30 dni od pravnomočno zaključenih upravnih postopkov (IV.).

3.Zoper sklep sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožujejo predlagatelji in predlagajo njegovo razveljavitev.

Nasprotujejo prekinitvi postopka in napotitvi na upravni postopek. Navajajo, da niso vložili nobenega predloga za ureditev poti po varianti II, saj ta poteka po že obstoječi asfaltirani javni poti, ki je ni potrebno dodatno urejati, kar pomeni, da poseg v prostor ni potreben. Zato nimajo pravne podlage za sprožitev upravnega postopka. Vodno soglasje je potrebno pridobiti le v primeru posega v prostor, ki bi lahko trajno ali začasno vplival na vodni režim ali stanje voda, oziroma v primerih gradnje ali spremembe namembnosti. Dodatno poudarjajo, da na spornih zemljiščih ni več vodotoka, zato zemljišči ne zapadeta pod varstvo po ZV‑1.

4.Dvanajsta nasprotna udeleženka se prav tako pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev sklepa, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

4.Navaja, da bi sodišče prve stopnje lahko in tudi moralo samo rešiti predhodno vprašanje. Postopek traja že od leta 2000, čakanje na pravnomočen zaključek upravnih postopkov pa bo povzročilo dodaten nesorazmeren zastoj. Tudi sicer je sodišče že v zadevi II P 2218/2014 samo ugotavljalo, ali služnost preko vodnih zemljišč predstavlja poseg v prostor po ZV-1 in služnost tudi ustanovilo. Izpodbijana odločitev je tudi sicer zmotna, ker izdaja upravnega akta ni potrebna. Zemljišči imata status javnega dobra, zato ne moreta biti predmet ustanovitve nujne poti, temveč lahko predlagatelji obstoječo pot v delu javnega dobra prosto uporabljajo. Izvrševanje nujne poti po varianti II tudi ne bi terjalo nobenega posega na vodnih zemljiščih, temveč zgolj nespremenjeno uporabo obstoječe dostopne ceste, za kar pridobitev vodnega soglasja oz. stavbne pravice ni potrebna. Ker je do zacevitve vodotoka prišlo pred več desetletji, pred uveljavitvijo ZV-1, zanj po 201. členu ZV-1 sploh ne veljajo določbe 37. člena ZV‑1, še posebej ne, če ne gre za rekonstrukcijo, adaptacijo ali obnovo objekta, temveč zgolj za nespremenjeno uporabo. Ugotovitev sodišča, da je bila obstoječa dostopna cesta v spornem delu mišljena le kot začasna, je zmotna. Privškova ulica, po kateri poteka dostopna cesta, je kategorizirana kot obstoječa javna pot za vsa vozila in se kot javna pot dejansko uporablja ter se bo tudi v prihodnje, saj predstavlja edino povezavo med naseljem ob njej in B. Glede na takšno kategorizacijo tudi ne drži, da dostopna cesta ni javna cesta. Pritožba sodišču očita tudi neutemeljeno razlikovanje med predlagatelji na podlagi dejstva, ali predlagana nujna pot poteka po v naravi obstoječi poti ali ne, oziroma manj ugodno obravnavo predlagateljev, ki nujno pot predlagajo po že obstoječi poti. Predlagatelji, ki nimajo povezave z javno cesto, niti ne morejo pridobiti potrebnih upravnih aktov za zemljišče, po katerem naj bi tekla nujna pot. V takšnih primerih je ravno določitev nujne poti pogoj za izdajo upravnih aktov. Upravne dovoljenosti predlagane nujne poti po varianti II zato ni dopustno presojati. Napačna je tudi odločitev o posledicah morebitne nesprožitve upravnih postopkov. Ker je odločitev o tem v rokah predlagateljev, posledic nesprožitve ni mogoče širiti na nasprotne udeležence. Poleg tega sodišče ne more zgolj na podlagi nesprožitve upravnih postopkov zaključiti, da nujne poti ni mogoče določiti po varianti II, saj sprožitev postopkov sploh ni potrebna, ker ne gre za poseg v prostor. Odločitev, da nujne poti ni mogoče določiti po varianti II, bi bila tudi v nasprotju s kriteriji za določitev nujne poti po 88. in 89. člena SPZ in ustaljeno sodno prakso, skladno s katero je treba nujno pot ustanoviti po tistih nepremičninah, ki bodo pri tem najmanj obremenjene.

5.Trinajsta nasprotna udeleženka in štirinajsti nasprotni udeleženec se v svojem odgovoru strinjata z obema pritožbama.

6.Pritožbi sta utemeljeni.

7.Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na določilo 1. točko 1. odstavka 206. člena ZPP, ki predvideva prekinitev postopka v primeru, če sodišče sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja, to je vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje. Skladno s 13. členom ZPP lahko sodišče v takem položaju, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno, tudi samo reši to vprašanje (z učinkom le v konkretni pravdi). Kako bo ravnalo, je torej v diskreciji sodišča, pri čemer mora upoštevati načela ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka ter tudi konvencijsko pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Reševanje predhodnega vprašanja bo sodišče prepustilo matičnemu postopku zlasti takrat, ko je pričakovati, da bo tam zadeva kmalu rešena.

8.Pritožbi je treba ugoditi že iz razloga, ker sodišče prve stopnje ni ravnalo skladno z navedenim pravnim izhodiščem, da je treba pri odločanju o morebitni prekinitvi postopka zaradi reševanja predhodnega vprašanja upoštevati ustavno in konvencijsko pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odločanja (prim. 23. člen URS in 6. člen EKČP), ki se na zakonski ravni odraža z načeli ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka. V okoliščinah konkretnega primera je prekinitev postopka zaradi pridobitve informacije, ali predlagatelji potrebujejo vodno soglasje in stavbno pravico tudi po oceni pritožbenega sodišča nesmotrna in nepravilna. Čakanje na odločitev v upravnih postopkih bi pomenilo nesorazmeren zastoj v predmetnem postopku. Ta namreč traja že od leta 2000. Poleg tega je na sporno vprašanje odgovorilo že pritožbeno sodišče v sklepu I Cp 800/2017, v katerem je upoštevaje takrat podane okoliščine primera ugotovilo, da za varianto II ne obstajajo ustrezna upravna dovoljenja in da bi bila določitev nujne poti po varianti II v nasprotju s 37. členom ZV‑1.

9.Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tudi napačno ocenilo, da vprašanja ne more rešiti samo, oziroma da lahko o tem odloči le ministrstvo. Čeprav je za pridobitev informacije o pogojih posega v prostor predviden tudi upravni postopek, gre pri ugotavljanju, ali predlagatelji potrebujejo vodno soglasje in stavbno pravico, za pravilno uporabo določb ZV-1, konkretno za uporabo 37. člena ZV-1. Sodišče prve stopnje torej lahko in tudi mora samo presoditi, ali in kakšno upravno dovoljenje potrebujejo predlagatelji oziroma ali gre za kakšno zakonsko predvideno izjemo, ko upravno dovoljenje ne bi bilo potrebno, pri čemer mora upoštevati sedanje okoliščine. Sodišče namreč mora presoditi, ali je nujna pot na način, kot jo predlagajo predlagatelji, sploh dopustna, upoštevajoč pri tem ne le določila SPZ o dovolitvi nujne poti, temveč tudi določila drugih specialnih zakonov, kadar nujna pot poteka po zemljiščih, za katere velja poseben režim. V nadaljevanju pa mora sodišče prve stopnje ugotoviti obstoj morebiti potrebnih upravnih dovoljenj kot pravno relevantno dejstvo, kot je pritožbeno sodišče prav tako pojasnilo že v sklepu I Cp 800/2017.

10.Upoštevaje obrazloženo je izpodbijana odločitev o prekinitvi postopka in napotitvi predlagateljev, da sprožijo upravni postopek za pridobitev informacije, ali potrebujejo vodno soglasje in stavbno pravico, napačna. Ker bo moralo sodišče prve stopnje samo ugotoviti, ali je potrebna pridobitev upravnega dovoljenja in kakšnega, pa je tudi nadaljnja napotitev predlagateljev, da po potrebi sprožijo postopek za pridobitev vodnega soglasja in stavbne pravice, vsaj preuranjena.

11.Zaradi opisane bistvene kršitve določb pravdnega postopka je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo na podlagi 3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 42. čl. ZNP-1. Ker je takšno odločitev sprejelo že iz pojasnjenega razloga, se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ne opredeljuje.

12.V skladu z 3. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 42. čl. ZNP-1 je pritožbeno sodišče odločitev o priglašenih pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.

-------------------------------

1Zakon o vodah, Ur. l. RS, št. 67/02 s spremembami in dopolnitvami.

2Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami.

3Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/02 s spremembami in dopolnitvami.

4Rijavec V. v: Ude L., Galič A. (ur.), Zakon o pravdnem postopku, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 307.

5Ustava Republike Slovenije, Ur. l. RS, št. 33/91-I.

6Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Ur. l. RS - Mednarodne pogodbe, št. 7/94.

7Prim. VSL sklep I Cp 7472/2006 z dne 27. 6. 2007, VSL sklep I Cp 800/2017 z dne 25. 10. 2017.

8Zakon o nepravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 16/19.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 206, 206/1, 206/1-1 Zakon o vodah (2002) - ZV-1 - člen 37

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.