Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnik ni izkazal za verjetno, da je odredba tožene stranke o opravljanju dela in napotitvi v drugo organizacijsko enoto nezakonita. Iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da se sprememba organizacijske enote ne šteje za spremembo pogodbe o zaposlitvi, če pa gre za napotitev na delo v drug kraj, pa prihod od doma do delovnega mesta in nazaj ne sme trajati več kot tri ure. Tožnik v primeru opravljanja dela v drugem kraju, če bi uporabil javni prevoz, ne bi mogel poskrbeti za prevoz otrok v mesto, tega pa ne bi mogel (glede na delovni čas) tudi v primeru, če bi delo opravljal v kraju, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Zato na podlagi tožnikovih navedb še ni mogoče zaključiti, da je verjetnost terjatve podana, kar pomeni, da niso podani pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe po kateri naj bi sodišče naložilo toženi stranki, da tožniku omogoči opravljanje dela v kraju in na delovnem mestu, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi v skladu s 1. odstavkom 272. člena ZIZ.
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se toženi stranki odreja, da omogoči tožniku opravljanje dela v kraju in na delovnem mestu, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi tj. v poslovalnici A./OE Poslovna enota B. na delovnem mestu osebni bančnik ... (prilagojeno delo). Začasna odredba velja do pravnomočnosti odločitve v sporu opr. št. Pd 244/2013. Za primer kršitve začasne odredbe se dolžniku določi denarna kazen v višini 50.000,00 EUR.
Zoper sklep sodišča prve stopnje se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj je odredba, s katero je dolžnik odredil upniku opravljanje dela v C. kot trajni ukrep, nezakonita. Na podlagi določbe 33. člena ZDR-1 je upnik dolžan opravljati delo v kraju, ki je določen za izvajanje dela. Zakon sicer določa primere, ko delodajalec lahko pisno odredi opravljanje dela v drugem kraju, vendar le izjemoma in začasno. Glede na jasno zakonsko določbo, je neutemeljen zaključek, da sprememba organizacijske enote ne šteje za spremembo pogodbe o zaposlitvi. Kolektivna pogodba dejavnosti bančništva, ki velja za pravdni stranki, ne omogoča delodajalcu enostranske odredbe, s katero trajno spreminja kraj opravljanja dela, zaradi česar je takšna odredba nezakonita, terjatev upnika pa posledično vsaj verjetno izkazana. Izpodbijani sklep o navedenem nima razlogov, zato je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka. V zvezi z oceno verjetnosti terjatve sodišče navaja, da je potrebno upoštevati čas, ki ga upnik porabi za pot z osebnim avtomobilom. Opozarja, da pogodba o zaposlitvi določa, da čas napotitve ne sme presegati več kot tri ure dnevno ob uporabi javnega prevoznega sredstva. Sodišče bi moralo ugotoviti, koliko porabi delavec za prevoz časovno ob uporabi javnega prevoznega sredstva. Zmoten je zaključek sodišča, da upnik ne bi mogel poskrbeti za vožnjo otrok, tudi če bi delo opravljal v A.. Navaja, da je v tožbi navedel, da je pri dolžniku podal vlogo za uveljavljanje krajšega delovnega časa zaradi varstva treh mladoletnih otrok po kolektivni pogodbi, kar bi mu omogočilo koriščenje časa za potrebe družine. V predlogu za izdajo začasne odredbe je v utemeljitev potrebe po preprečitvi težko nadomestljive škode navedel, da bi brez takojšnje izdaje začasne odredbe pravno varstvo izgubilo smisel, ker bo do izdaje sodbe preteklo toliko časa, da bodo otroci že odrasli. Dolžnik ima upnikovo delovno mesto v A. še vedno sistemizirano in je tam svoje delo tudi opravljal do avgusta 2013. Dokazno breme glede upnikovih trditev, da gre za očitno šikaniranje je sodišče neutemeljeno prevalilo na upnika. Sklep tudi nima razlogov, ki se tičejo izkazovanja pogojev za izdajo začasne odredbe. Priglaša pritožbene stroške.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in katere pavšalno uveljavlja pritožba in da je na podlagi dosedaj ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo.
Pravno podlago za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe daje 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004 in naslednji), ki določa, da sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode in da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu drugače določeno.
Temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve je, kot je to ugotovilo že sodišče prve stopnje, da upnik izkaže za verjetno, da njegova terjatev obstaja oziroma, da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ, Ur. l. RS št. 51/98 in naslednji). Poleg verjetne izkazanosti terjatve pa mora upnik za uspeh v postopku izdaje začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve verjetno izkazati tudi eno izmed predpostavk, ki so opredeljene v 2. odstavku 272. člena ZIZ.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožnika za izdajo predlagane začasne odredbe zato, ker je ugotovilo, da tožnik ni verjetno izkazal obstoja svoje terjatve.
Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik v dosedanjem postopku ni izkazal temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je verjetnosti obstoja terjatve. Terjatev je verjetno izkazana, če okoliščine, ki govorijo v prid obstoju določenega dejstva, prevladujejo nad tistimi, ki govorijo proti obstoju takšnega dejstva. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je o tožnikovem predlogu odločalo le ob upoštevanju dejstev, ki jih je tožnik zatrjeval v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe in na podlagi dokazov, ki jih je priložil. Pri tem je pravilno zaključilo, da tožnik ni izkazal za verjetno, da je odredba tožene stranke o opravljanju dela in napotitvi v drugo organizacijsko enoto z dne 4. 6. 2013 nezakonita. Iz 3. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 4. 2013 izhaja, da se sprememba organizacijske enote ne šteje za spremembo pogodbe o zaposlitvi, če pa gre za napotitev na delo v drug kraj, pa prihod od doma do delovnega mesta in nazaj ne sme trajati več kot tri ure. Sodišče prve stopnje je v tej fazi postopka sicer ugotovilo, da tožnik, če bi uporabil javni prevoz ne bi mogel poskrbeti za vožnjo otrok, to pa ne bi mogel (glede na delovni čas) tudi v primeru, če bi delo opravljal v A.. Koliko časa tožnik dejansko porabi za prihod na delo in nazaj domov, glede na javni prevoz bo sodišče prve stopnje ugotavljalo v nadaljevanju. V tej fazi pa je nebistvena pritožbena navedba, da je tožnik pri toženi stranki podal vlogo za uveljavljanje krajšega delovnega čas, saj o vlogi očitno še ni bilo odločeno.
Glede na navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da na podlagi tožnikovih navedb še ni mogoče zaključiti, da je verjetnost terjatve podana, kar pomeni, da niso podani pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe v skladu s 1. odstavkom 272. člena ZIZ in se mu zaradi tega ni bilo potrebno ukvarjati z obstojem preostalih predpostavk, ki morajo biti podane za utemeljenost začasne odredbe in ki jih opredeljuje 2. odstavek 272. člena ZIZ.
Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP).
Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165.člena ZPP).