Jedro

Pravna podlaga je za vsako pogodbeno obveznost (tudi za pogodbo o zaposlitvi) na podlagi 51. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/75 do 57/89) pomemben sestavni del pogodbe. Od nje je namreč odvisen obstoj pogodbe tudi po tem, ko je bila pogodba pravnoveljavno sklenjena in realizirana. Če pravna podlaga kasneje odpade, pogodba preneha veljati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da so sklepi generalnega direktorja A. d.d. z dne 24.1.1994 v izreku pod 2 in 3 (konkurenčna klavzula) neveljavni. Presodilo je, da za sprejem izpodbijanih sklepov zaradi neupoštevanja načela ekvivalentnosti in medsebojnih obveznosti, ni obstajala zakonita podlaga.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke, ker je v celoti soglašalo z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje in njegovo pravno presojo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije navaja, da tožeča stranka ni imela pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe po 2. odstavku 187. člena ZPP/77. Razlogi sodišča druge stopnje - ki na vse pritožbene navedbe sploh ni odgovorilo - da je pravna podlaga za ugotovitveni zahtevek tožeče stranke podana v odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 14.5.1992 in določilu 1. odstavka 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR) so zmotni. Tožeča stranka glede na veljavne pogodbe o zaposlitvi, ki v 7. točki vsebuje konkurenčno klavzulo tožnikom od izpodbijane ugotovitvene sodbe nima nobene pravne koristi. Sodišče pa je z njeno izdajo kršilo avtonomijo pogodbenih strank, saj ni razsodilo o veljavnosti oziroma neveljavnosti obligacijskega razmerja. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopnemu sodišču. Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP/77, ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP še uporabiti).

Revizija ni utemeljena.

V okviru uradnega preizkusa revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77, na katero mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen).

Revizijske trditve, da je drugostopno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, tožena stranka ni niti natančneje opredelila niti obrazložila. Če je imela v mislih kršitev določbe 1. odstavka 375. člena v zvezi s 1. odstavkom 354. člena ZPP/77 je opozoriti, da je sodišče druge stopnje dolžno v obrazložitvi sodbe presoditi le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. To pa je inštančno sodišče v obravnavani zadevi tudi storilo.

Pravilno je presodilo, da obstaja kot obvezna predpostavka za ugotovitveno tožbo pravni interes tožnikov. Po določbi 1. odstavka 83. člena ZTPDR ima delavec, ki ni zadovoljen z dokončno odločitvijo pristojnega organa pri delodajalcu, pravico zahtevati varstvo pravic pri pristojnem sodišču. To pomeni, da je s to določbo spor glede varstva posamičnih pravic iz delovnega razmerja izrecno dovoljen. Skladno temu zakonskemu določilu so izpodbijani sklepi tožene stranke vsebovali pravilen pravni pouk o napotitvi tožnikov na sodno pot. Ker temelji v obravnavanem primeru odločitev o pravici do sodnega varstva na 1. odstavku 83. člena ZTPDR, torej na posebnem predpisu, pravnega interesa glede na določbo 2. odstavka 187. člena ZPP/77 v zvezi s 14. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - ZDSS) ni potrebno posebej izkazovati.

Ob dejstvu, da je na podlagi omenjenih zakonskih določb šteti pravni interes tožnikov kot obvezno predpostavko za ugotovitveno tožbo za izkazanega, sta odločitvi sodišča druge in prve stopnje, ki sta tožbo obravnavali in o njej razsodili, pravno pravilni. Revizija, ki zatrjuje nasprotno, je zato neutemeljena.

Sklicevanje revizije na okoliščino, da so bile pogodbe o zaposlitvi sklenjene v času veljavnosti 5. in 6. odstavka 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR) in so zato pravno učinkovite tudi določbe 2. in 3. točke izpodbijanih sklepov generalnega direktorja tožene stranke z dne 24.1.1994 o prenehanju delovnega razmerja tožnikom, ne more biti uspešno. Res je imelo določilo točke VII. pogodbe o zaposlitvi z dne 1.5.1991 zakonito podlago v določbah 5. in 6. odstavka 7. člena ZDR, ki pa so bile po odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-51/90-22 z dne 14.5.1992 (Uradni list RS, št. 29/92 z dne 12.6.1992) razveljavljene. Njihovo učinkovanje je Ustavno sodišče odložilo za eno leto po objavi odločbe (to je z dnem 12.6.1993), po poteku tega roka pa določilo pravne učinke po 1. in 2. odstavku 414. člena Ustave iz leta 1974. Po 1. odstavku 414. člena Ustave SRS (Uradni list SRS, št. 6/74) se zakoni, za katere je ugotovljeno, da so nehali veljati, ne uporabljajo za razmerja, nastala pred dnem objave odločbe Ustavnega sodišča, če do tega dne niso bila pravnomočno rešena. To pomeni, da je pravna podlaga iz pogodbenega določila točke VII. Pogodbe o zaposlitvi prenehala obstajati. Pravna podlaga pa je za vsako pogodbeno obveznost (tudi za pogodbo o zaposlitvi) na podlagi 51. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/75 do 57/89) pomemben sestavni del pogodbe. Od nje je namreč odvisen obstoj pogodbe tudi po tem, ko je bila pogodba pravnoveljavno sklenjena in realizirana. Če pravna podlaga kasneje odpade, pogodba preneha veljati. V obravnavanem primeru, ko sta bili določbi 5. in 6. odstavka 7. člena ZDR razveljavljeni, določilo 7. točke Pogodbe o zaposlitvi, še manj pa 2. in 3. točke izpodbijanega sklepa, ni imelo več zakonite podlage, zato ga ni mogoče več pravno upoštevati.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP/77).

Določbe ZPP/77, je revizijsko sodišče uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.