Jedro

V izvršilnem postopku se ne presoja pravilnosti in zakonitosti odločbe, s katero je dolžniku naložena izpolnitev določenih obveznosti. Zato pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost izvršilnega naslova, niso upoštevne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000 in 45/2006 - odl. US RS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 27.10.2000, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Občinske inšpekcije Občine I. z dne 5.10.2000. Z navedenim sklepom je organ prve stopnje ugotovil, da je upravna izvršba po sklepu o dovolitvi izvršbe z dne 4.7.2000, opravljena po drugi osebi, da njeni stroški znašajo 688.218,65 SIT, da je zavezanec dolžan navedeni znesek v roku 8 dni po vročitvi tega sklepa plačati v korist računa ... Občina I. in da bo v primeru, če zavezanec ne poravna stroškov izvršbe v navedenem roku, prisilno izterjavo opravil pristojni organ.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v obravnavanem primeru Občinska inšpekcija dne 16.6.2000 izdala odločbo, s katero je tožeči stranki naložila, da do 21.6.2000 sprosti javno površino na Sončnem nabrežju - "tržnica A.", na parc. št. 288 k.o. ... , v lasti Občine I., tako, da s površine velikosti 12x41 m odstrani železno konstrukcijo s platneno streho, sanitarni kontejner, gostinski pult in betonski podstavek za kontejner, po sprostitvi javne površine pa mora popraviti poškodovano kanalizacijo in površino vzpostaviti v prejšnje stanje. Odločeno je bilo tudi, da če stranka tega v danem roku ne bo naredila, bo odstranitev in vzpostavitev v prvotno stanje opravilo Javno podjetje K.I. d.o.o., na stroške stranke, pritožba pa ne zadrži izvršitve. Ker tožeča stranka ni v celoti ravnala v skladu z navedeno odločbo, je bil dne 4.7.2000 izdan sklep o dovolitvi izvršbe, s katerim je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka ni odstranila podstavka za kontejner ter ni popravila poškodovane kanalizacije in tudi ni javne površine vzpostavila v prvotno stanje, zato bo zavezančevo obveznost v delu, ki ga ni izvršil, na njegove stroške opravilo Javno podjetje K. d.o.o. I., takoj po prejemu sklepa o dovolitvi izvršbe. Prvostopni organ je nato izdal še sklep z dne 5.10.2000, s katerim je ugotovil, da je upravna izvršba po sklepu o dovolitvi izvršbe z dne 4.7.2000, opravljena, njeni stroški po posebnem obračunu, ki so sestavni del sklepa, pa znašajo 688.218,65 SIT. Sodišče navaja, da gre v obravnavanem primeru za izvršbo (po drugih osebah) za izpolnitev zavezančevih nedenarnih obveznosti (1. odstavek 297. člena ZUP), in ugotavlja, da je bil postopek upravne izvršbe izpeljan v skladu z določbami ZUP. Ugotavlja tudi, da je Občinska inšpekcija Občine I. pristojna za opravljanje konkretne izvršbe, saj na podlagi 1. odstavka 289. člena ZUP upravno izvršbo opravlja organ, ki je odločil o stvari na prvi stopnji, če ni s posebnim predpisom zato določen kakšen drug organ.

Tožeča stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Smiselno ponovi tožbene navedbe in meni, da Občinska inšpekcija ni pristojna, da popravilo javne površine obravnava kot upravni zadevo in da poškodbe v kanalizaciji ali javni površini ne morejo biti predmet upravnega postopka, pač pa gre lahko le za civilno pravno razmerje po pravilih odškodninskega prava. V tem smislu je po njenem mnenju sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje ter posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Uveljavlja tudi stroške postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in temelji na zakonu, za svojo odločitev pa je sodišče navedlo tudi utemeljene razloge.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje presodilo, da je upravni organ svojo odločitev pravilno oprl na določbe 297. člena ZUP, ki se nanaša na izvršbo po drugih osebah. Po določbah 1. odstavka navedenega člena se, če je zavezanec dolžan storiti kaj takega, kar lahko stori tudi kdo drug, pa te obveznosti sploh ne izpolni ali je ne izpolni popolnoma, tako dejanje opravi po drugi osebi na zavezančeve stroške, zavezanca pa je treba nato poprej opozoriti. Ker se tožeča stranka, kot izhaja iz izpodbijane sodbe in podatkov upravnih spisov, ni ravnala po izvršljivi odločbi upravnega organa prve stopnje (z dne 16.6.2000), je navedeni upravni organ postopal pravilno, da je na tej pravni podlagi izdal sklep o dovolitvi izvršbe (4.7.2000), s katerim je ugotovil, da zavezanec obveznosti iz izvršljive odločbe ni izpolnil v določenem roku in ga opozoril, da bo te obveznosti opravila druga oseba (javno podjetje) na zavezančeve stroške. Na sklep o dovolitvi izvršbe, zoper katerega je bila dovoljena posebna pritožba, se tožeča stranka niti ni pritožila niti ni izpolnila svoje obveznosti. Tako je sprejela način izvršbe, ki je bil določen s sklepom o dovolitvi izvršbe in se sedaj tudi ne more upirati plačilu stroškov v zvezi s to izvršbo, o katerih je bil izdan v tem upravnem sporu izpodbijani sklep (5.10.2000). Zato je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča pravilno zavrnilo tožbo zoper izpodbijano odločbo tožene stranke, ki se je strinjala z odločitvijo organa prve stopnje.

V izvršilnem postopku se ne presoja pravilnosti in zakonitosti odločbe, s katero je dolžniku naložena izpolnitev določene obveznosti. Zato pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost izvršilnega naslova (obseg del, ki bi jih zavezanec moral opraviti), v tem upravnem sporu niso upoštevne. Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi tudi ne more vplivati pritožbeni ugovor, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ugovor dejanskega stanja je v pritožbenem postopku po 5. odstavku 72. člena ZUS dopusten le, če je sodišče prve stopnje samo ugotavljalo dejansko stanje, kar pa v tem primeru ni, zato se ta ugovor zavrne kot nedopusten.

Tožeča stranka v pritožbi ni obrazložila uveljavljanih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zato je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo glede kršitev, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, in ugotovilo, da sodišče prve stopnje takšnih kršitev v obravnavani zadevi ni storilo.

Tožeča stranka s pritožbi ni uspela, zato sama krije stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena in 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 16. členom ZUS).

Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.