Jedro

Na nejavni seji senata lahko sodišče druge stopnje odloča o pritožbi samo na podlagi dejstev, ki so bila ugotovljena v prvostopenjskem postopku in na katera se opira sodba sodišča prve stopnje tako, da sprejme dejansko stanje kot je bilo ugotovljeno v sodbi sodišča prve stopnje ali pa ga spremeni na način kot je predpisan v 1., 3. in 4. točki 373. člena ZPP.

Izrek

1. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

2. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ponovno ugodilo tožnikovemu (predlagateljevemu) zahtevku in razveljavilo sklep odbora za delovna razmerja tožene stranke z dne 15.4.1992, potrjenega s sklepom delavskega sveta z dne 2.7.1992, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje. Ugotovilo je, da za odpoved delovnega razmerja tožniku ni obstajal zakoniti razlog niti iz 36.e člena Zakona o delovnih razmerjih, saj tožena stranka ni sprejela programa reševanja trajno presežnih delavcev, niti iz 5. oziroma 6. točke prvega odstavka 100. člena omenjenega zakona. V posledici te odločitve je ugodilo tudi uveljavljenemu reintegracijskemu zahtevku tožnika.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke tako, da je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje. Izpodbijana sklepa tožene stranke je sicer vzdržalo v veljavi, odločilo pa je, da tožniku preneha delovno razmerje po poteku šest mesečnega odpovednega roka od prejema dokončnega sklepa delavskega sveta z dne 2.7.1992. Ugotovilo je, da opustitev formalnega sprejema programa razreševanja presežkov delavcev tožene stranke ne predstavlja bistvene kršitve določb 35. člena Zakona o delovnih razmerjih, saj je bil tožnik, katerega delovno mesto v Beogradu je bilo ukinjeno, v specifičnem položaju. Zaradi neuspelega poskusa njegove samozaposlitve tožena stranka ni imela druge možnosti, kot da s tožnikom prekine delovno razmerje. Zato je šteti "kadrovski razlog", na katerega je tožena stranka oprla svojo odločitev, o prenehanju delovnega razmerja tožniku, za zakonitega in skladnega z vsebino 29. in 31. člena Zakona o delovnih razmerjih.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. in 2. točki prvega odstavka 385. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 385. člena ZPP). V njej je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Absolutna bistvena kršitev določb postopka je, po mnenju revidenta, podana, ker obrazložitev izpodbijane sodbe nima razlogov o odločilnih dejstvih, obstaja pa tudi nasprotje med listinami v spisu in ugotovitvami sodišča. Zaradi te pomanjkljivosti se izpodbijana sodba pritožbenega sodišča ne da preizkusiti (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP). Sicer pa je sodišče druge stopnje pri svoji odločitvi tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni sprejela programa razreševanja presežnih delavcev, ker nepotrebnih delavcev pri njej sploh ni bilo, je pravilna pravna presoja, da tožnik ni mogel biti zakonito spoznan za trajno presežnega delavca. Zato je odločitev sodišča druge stopnje, ki o tem odločilnem dejstvu sploh nima razlogov procesnopravno in materialnopravno nepravilna (očitno misli na razlog iz 373. člena ZPP).

Revizija je bila na podlagi določila 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je, na podlagi v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljenih dejstev, na nejavni seji odločilo o sporni zadevi tako, da je spremenilo prvostopno sodbo in tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja zavrnilo. Kot datum prenehanja delovnega razmerja tožniku je določilo čas po prenehanju 6 mesecev od dokončnosti sklepa delavskega sveta z dne 2.7.1992. Svojo odločitev je oprlo na dejstvo, da je bilo delovno mesto tožnika v Beogradu ukinjeno. To dejstvo v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno, niti prvostopno sodišče nanj ni oprlo svoje odločbe. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje utemeljilo na podlagi vsebine listine (priloga A6), da tožnik sploh ni bil zaposlen v Beogradu, temveč skupaj z vozilom dodeljen poslovalnici Ljubljana. Drugostopno sodišče je s takim postopanjem ravnalo v nasprotju z določbo 373. člena ZPP in s tem kršilo prvi odstavek 354. člena ZPP.

Na nejavni seji senata lahko sodišče druge stopnje odloča o pritožbi samo na podlagi dejstev, ki so bila ugotovljena v prvostopenjskem postopku in na katera se opira sodba sodišča prve stopnje tako, da sprejme dejansko stanje kot je bilo ugotovljeno v sodbi sodišča prve stopnje ali pa ga spremeni na način kot je predpisan v 1., 3. in 4. točki 373. člena ZPP. Ker je zaradi načela neposrednosti tudi sodišče druge stopnje vezano na dejstva, ki so bila ugotovljena v postopku pred sodiščem prve stopnje na podlagi neposrednega obravnavanja in dokazovanja, sme sodišče druge stopnje na pritožbeni seji in brez obravnave spremeniti le tiste dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča, do katerih je prišlo sodišče prve stopnje na način, ko načelo neposrednosti ni bilo prizadeto (2. točka 373. člena ZPP).

V obravnavani zadevi pa sodišče druge stopnje na interni seji ni drugače ocenilo listin, ampak je brez pritožbene obravnave in brez ocene izpovedb prič, sledilo le trditvam tožene stranke, ko je ugotovilo, da je bilo delovno mesto tožnika v Beogradu ukinjeno.

Sodbo je torej oprlo na dejstvo, ki ga na obravnavi ni ugotovilo, kar pomeni, da je ugotovilo drugačno dejansko stanje. S tem pa se je sodišče druge stopnje, v nasprotju z določbami ZPP spremenilo iz pritožbenega sodišča v sodišče prve stopnje. Proti takšni odločbi pa nezadovoljna stranka nima na voljo pravnega sredstva. Po izrecni prepovedni normi iz tretjega odstavka 385. člena ZPP namreč zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizija ni dopustna.

V takem postopku, kot je bil uporabljen v obravnavani zadevi, ko je sodišče druge stopnje ugotovilo drugačno dejansko stanje in pri tem ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, ne samo kršilo določbo 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in prvega odstavka 354. člena v zvezi s 373. členom ZPP, temveč odvzelo tožniku tudi pravico do pritožbe. To pa ni le kršitev določb ZPP, ampak tudi kršitev njegovih ustavnih pravic (25. člen Ustave Republike Slovenije).

Ker je sodišče druge stopnje iz navedenih razlogov storilo v reviziji očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP in nepravilna uporaba 373. člena ZPP), ta kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane pravnomočne odločbe, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v ponovno odločanje (prvi odstavek 394. člena ZPP). Ker sodišče druge stopnje odloča o pritožbi praviloma brez obravnave (prvi odstavek 362. člena ZPP), bo potrebno v ponovljenem postopku najprej na seji senata ugotoviti in oceniti, ali je potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja pred sodiščem druge stopnje ponoviti pred sodiščem prve stopnje že izvedene dokaze. Če bo do takega zaključka prišlo, bo moralo, zaradi varovanja temeljnega načela ZPP - načela neposrednosti (4. člen), pred sodiščem druge stopnje razpisati obravnavo (drugi odstavek 362. člena ZPP), ali ravnati po določbi 370. člena ZPP.

O stroških revizijskega postopka je bilo odločeno na podlagi tretjega odstavka 166. člena ZPP.

Določbe Zakona o pravdnem postopku je revizijsko sodišče uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).