Jedro

Razvezani zakonec, ki mu je s sklepom sodišča naložena izselitev iz stanovanja, potem ko mu bodo preskrbljeni najpotrebnejši prostori, ne izgubi pravico do uporabe stanovanja, zato ker je bivši imetnik stanovanjske pravice stanovanje odkupil. Toženec ni bil stranka prodajne pogodbe, tožnica pa glede uporabe stanovanja v razmerju do toženca ni mogla s pogodbo dobiti več pravic, kot jih ima po uvodoma omenjenem pravnomočnem sklepu sodišča. Zato sklenjena prodajna pogodba ne more biti v škodo tožencu.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naložilo izselitev iz stanovanja v roku 90 dni. Sodišče druge stopnje pa je sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, potem ko je ugodilo pritožbi tožene stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava tožeča stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da potrdi sodbo sodišča prve stopnje. V reviziji se sklicuje na komentar 57. čl. Stanovanjskega zakona, iz katerega jasno sledi, da tisti zakonec, ki se mora po razvezi zakonske zveze izseliti iz dotlej skupnega najemnega stanovanja, nima pravice do nadomestnih prostorov. Ker je tožeča stranka lastnica stanovanja to še toliko bolj pomeni, da lahko zahteva izselitev drugega zakonca po 58. členu SZ. Ni namreč logično, zakaj je sodišče postavilo lastnika stanovanja, ki je razvezani zakonec, v slabši položaj, kot ga imajo drugi lastniki stanovanj.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP). V odgovoru na revizijo revizijskemu sodišču predlaga, da revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

Razmerje med tožnico in tožencem je glede uporabe spornega stanovanja, upoštevaje pri tem dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, urejeno s pravnomočnim sklepom sodišča. S tem sklepom je bila za imetnico stanovanjske pravice na spornem stanovanju določena tožnica. Tožencu pa je bila naložena izselitev iz spornega stanovanja, potem ko mu bodo preskrbljeni najpotrebnejši prostori. Resda je, upoštevaje nadaljnje dejanske ugotovitve obeh sodišč, tožnica stanovanje odkupila po pogojih SZ ter tako postala lastnica spornega stanovanja. Toda to ne more vplivati na drugačen položaj toženca glede uporabe spornega stanovanja, kot je ta opredeljen s pravnomočno sodno odločbo. Toženec ni bil stranka prodajne pogodbe, tožnica pa glede uporabe stanovanja v razmerju do toženca ni mogla s pogodbo dobiti več pravic, kot jih ima po uvodoma omenjenem pravnomočnem sklepu sodišča. Zato sklenjena prodajna pogodba ne more biti v škodo tožencu. Tako kot ne bi mogel proti tožencu vložiti izpraznitvene tožbe bivši stanodajalec, je tudi tožnica, ne da bi tožencu pred izselitvijo preskrbela najpotrebnejšim prostorom ustrezno najemno stanovanje ter tako izpolnila pogoj iz pravnomočne sodne odločbe, ne more. Ob drugačni razlagi bi vse pravnomočne odločbe sodišč, izdane še po ZSR, a še ne izvršene, izgubile svoj pomen. Da razlaga, za katero se zavzema revident, ni pravilna, potrjuje tudi določilo 158. čl. SZ, ki med drugim rešuje vprašanje izvršbe sodb, izdanih pred uveljavitvijo SZ. Končno je revidentu potrebno pojasniti, da se določilo 57. čl. SZ uporablja za razmerja med razvezanimi zakonci glede uporabe najemnega stanovanja v sporih, ki so se začeli po uveljavitvi SZ, medtem ko seveda na sodno že urejena razmerja po 17.čl. ZSR ne more vplivati. Odločitev drugostopenjskega sodišča, da toženec ne uporablja spornega stanovanja nezakonito, je tedaj tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilna.

Glede na navedeno reviziji ni bilo moč ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl.ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na 1. odst. 155. čl. in 1. odst. 166. čl. ZPP.