Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za negmotno škodo in začetek teka zamudnih obresti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je od tožene zavarovalnice na podlagi AO+ zavarovanja zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči 12.10.1996, ko je v ovinku zletel s ceste in trčil v drevo. Sodišče prve stopnje mu je od zahtevanih 1,500.000 SIT odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti prisodilo 1,000.000 SIT in od zahtevanih 1,500.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti tudi 1,000.000 SIT. Toženki je naložilo, da plača tožniku 2,000.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje, vso zahtevano odškodnino za premoženjsko škodo s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, presežni odškodninski zahtevek za nepremoženjsko škodo je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo, toženkini pa delno ugodilo in odškodnino za vsako obliko nepremoženjske škode znižalo na 800.000 SIT, drugače odločilo o pravdnih stroških, v ostalem delu pa zavrnilo tudi toženkino pritožbo in v še izpodbijanem delu potrdilo sodbo prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo sodb druge in prve stopnje, da se mu prisodi še nadaljnja odškodnina v znesku 1,400.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi že od 7.4.1997 dalje, pa tudi zakonske zamudne obresti od že prisojene odškodnine za čas od 7.4.1997 do vključno 2.10.2001. Dejansko stanje sta sodišči na podlagi medicinske dokumentacije, izvedenskih mnenj in zaslišanja tožnika pravilno ugotovili. V teh dejanskih ugotovitvah pa ni bilo niti dejanske niti pravne podlage za znižanje odškodnine na pritožbeni stopnji. Nasprotno, za obe obliki nepremoženjske škode je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen, zlasti upoštevajoč tožnikovo starost v času škodnega dogodka le 28 let in predvideno trajanje bodoče škode. Utemeljenost obrestnega dela zahtevka za vso zahtevano odškodnino že za čas od 7.4.1997 tožnik utemeljuje z razlogi, ki so jih njegovi pooblaščenci uveljavljali že v številnih revizijah in ki se sklicujejo na določene člene Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami; ZOR - v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika). Revizija izpodbija pravilnost takratne sodne prakse o začetku teka zamudnih obresti od denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo šele od dneva izdaje sodbe prve stopnje. Tožnik meni, da bi bila sprememba te sodne prakse edino učinkovito zdravilo za pravočasno izpolnjevanje denarnih obveznosti zavarovalnic, na kar kaže tudi obnašanje zavarovalnic, ki takoj plačajo odškodnino za premoženjsko škodo, ob zaključku glavne obravnave pa tudi nesporni del odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku; Ur.l. RS, št. 36/2004 - UPB2; ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik je bil v času prometne nesreče star 28 let in zaposlen kot voznik viličarja. V nesreči je dobil zvin vratne hrbtenice in poškodbo glave tipa kontuzije poglavine čela in temena levo. Ob pregledu v bolnici je dobil Schanzov ovratnik, ki ga je nosil 8 dni, po 14 dneh pa je začelo prihajati do hudih glavobolov. Bil je na rentgenskih slikanjih, preiskavah EEG, CT, hodil je na fizikalno terapijo, jemal močne analgetike, bil na številnih pregledih pri specialistu in v domači ambulanti. V bolniškem staležu je bil 5 mesecev in pol. Zaradi zvina vratne hrbtenice je trpel telesne bolečine v trajanju 48 dni, v tem času so hude in občasne hude trajale v začetnem obdobju pet dni. Sedaj še trpi občasne bolečine ob spremembah vremena in telesnih naporih. Zaradi udarnine poglavine se je pojavil glavobol srednje intenzivnosti s prehodom v močnejši glavobol, kar je trajalo en teden, občasen srednje močan glavobol je trajal en do dva meseca, lažji do srednji pa do pol leta po poškodbi. Sedaj trpi tožnik glavobole dva do štirikrat na teden. Za to obliko nepremoženjske škode je bilo tožniku na pritožbeni stopnji prisojeno 800.000 SIT odškodnine.

Zvin vratne hrbtenice je povzročil zmanjšano gibljivost lažje stopnje (za 5 stopinj le pri treh gibih), kar mu povzroča telesne bolečine pri forsiranih gibih doma in v službi, in sicer pri hitrih gibih, prisiljeni drži vratu, vožnji avtomobila, traktorja, viličarja ter pri športni rekreaciji (košarka, smučanje). Po oceni izvedenca ortopeda je zato njegova življenjska aktivnost zmanjšana za 3 %.

Izvedenec nevrolog pa je potrdil, da je udarnina poglavine povzročila popoškodbeni tenzijski glavobol, ki mu za 10 % znižuje življenjske aktivnosti. V zvezi s tem je tožnik sam izpovedal, da takrat ni sposoben komunicirati in mora iz službe prej domov. Zaradi vseh omejitev tožnik trpi duševne bolečine. Za to obliko škodo mu je pritožbeno sodišče prisodilo odškodnino v višini 800.000 SIT.

Pravna podlaga za določitev pravične denarne odškodnine je v 200. in 203. členu ZOR, ki vsebujeta merila o konkretizaciji škode, njeni individualizaciji z upoštevanjem vseh značilnosti konkretnega oškodovanca in o primerjavi odmerjene odškodnine s prisojo v drugih podobnih odškodninskih zadevah. Ta merila je tudi po presoji revizijskega sodišča pritožbeno sodišče z delnim znižanjem odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pravilno uporabilo. Pri tem je pojasnilo, da je s to odmero ovrednotena tudi tožnikova starost in prognoza, koliko časa bo moral še prenašati težave. Revizijsko sodišče je opravilo tudi primerjavo s prisojo odškodnin v zadevah, ki so podobne tožnikovi, in pri tem ugotovilo, da na pritožbeni stopnji prisojena odškodnina ne odstopa navzdol od siceršnje prisoje odškodnin. Zato se tožnik neutemeljeno zavzema za ugoditev celotnemu tožbenemu zahtevku.

Neutemeljen je tudi drugi del revizije, ki izpodbija začetek teka zamudnih obresti, ki sta jih sodišči določili od dneva izdaje sodbe prve stopnje. Na dobesedno enake razloge, kot jih v obravnavani reviziji uveljavlja tožnik, je revizijsko sodišče njegovim pooblaščencem odgovorilo že v mnogih drugih odločbah (na primer II Ips 265/2001, II Ips 603/2001, II Ips 63/2003, II Ips 219/2003 itd.). Zato obširnejši odgovor tudi v tej zadevi ni potreben. Revizijsko sodišče samo na kratko povzema, da morajo sodišča enake primere tudi materialnopravno obravnavati enako. Odraz tega pravila je ustaljena sodna praksa. Te ni mogoče spremeniti samo v posameznem primeru.

Spremembo sodne prakse so narekovale spremenjene ekonomske in druge razmere, vendar je bilo treba pri tej spremembi upoštevati, da gre za veliko število odškodninskih sporov, ki se obravnavajo v različnih fazah sodnega postopka. Sprememba se torej mora nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati. Zato je vrhovno sodišče na občni seji 26.6.2002 sprejelo načelno pravno mnenje o prisoji zamudnih obresti od denarnih terjatev za nepremoženjsko škodo in pri tem zaradi enakega obravnavanja vseh oškodovancev in na podlagi sprememb zakonodaje določilo časovni okvir, od kdaj se spreminja prisoja zamudnih obresti za te terjatve. Gre za datum 1.1.2002, ki upošteva začetek veljavnosti OZ in ZPOMZO-A. Podrobnejši vsebinski razlogi za tako stališče so razvidni iz Pravnih mnenj I/2002. Pojasnjeni časovni okvir in razlogi zanj ne utemeljujejo drugačne odločitve o začetku teka zamudnih obresti tudi v tej pravdni zadevi, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo pred navedenim datumom.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno tožnikovo revizijo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške.