Jedro

V konkretnem primeru premoženje pravnih prednikov tožeče stranke sploh ni bilo podržavljeno. Prav zato ni mogoče uporabiti določb 3., 4. in 5. člena ZDen za uveljavljanje pravic upravičencev do denacionalizacije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Oddelka za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano občine M. št. ... z dne 5.5.1994. Upravni organ prve stopnje je zavrgel zahtevo tožeče stranke za denacionalizacijo premoženja, ki naj bi bilo dne 11.10.1945 odvzeto njenima, sedaj že pokojnima, staršema A. in A.P. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da se po Zakonu o denacionalizaciji (ZDen) vrača tisto premoženje, ki je bilo podržavljeno po predpisih, navedenih v 3. člena ali na način, kot je določeno v 4. in 5. členu tega zakona. V konkretnem primeru je premoženje, last A. in A.P. (vl. št. 195 k.o. B.), prešlo v last fizične osebe na podlagi kupne pogodbe iz leta 1941, kar pomeni, da jima to premoženje ni bilo podržavljeno na način, kot določa ZDen. Upravni organ v postopku denacionalizacije lahko upošteva le zakonite pogoje po tem zakonu in ne more reševati problema tožeče stranke z uporabo predpisov, ki se nanašajo na denacionalizacijo.

Tožeča stranka v svoji tožbi navaja, da so upravni organi kršili tako materialne kot postopkovne določbe ZDen in Zakona o splošnem upravnem postopku ter Navodila za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo. Tako upravni organ ni upošteval vloge tožeče stranke, ki jo je podala že v letu 1990, vloga iz leta 1992 pa se je reševala predolgo časa glede na določbe ZDen. Upravni organ prve stopnje ne bi smel izdati sklepa o zavrženju potem, ko je toliko časa zavlačeval z odločitvijo in ni upošteval odločitve organa druge stopnje glede molka. Upravni organ prve stopnje ni upošteval dokumentacije v zahtevi za denacionalizacijo in tudi ni odstopil zadeve v reševanje pristojnemu sodišču. Tožena stranka pa je izdala svojo odločbo šele na večkratno urgenco tožeče stranke in v svoji odločitvi ni upoštevala prej navedenih kršitev organa prve stopnje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba tožene stranke je pravilna in zakonita. ZDen v 3., 4. in 5. členu določa upravičence do denacionalizacije glede na predpise, s katerimi je bilo podržavljeno njihovo premoženje oziroma pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače. V konkretnem primeru premoženje A. in A.P. - pravnih prednikov tožeče stranke - sploh ni bilo podržavljeno. Prav zato ni mogoče uporabiti določb 3., 4. in 5. člena ZDen za uveljavljanje pravice upravičencev do denacionalizacije. Po podatkih, ki sta jih ugotovila upravna organa prve in druge stopnje, sta bila v zemljiški knjigi vpisana z 11.10.1945 kot nova lastnika predmetne nepremičnine J. in A.G. Pravico do vpisa v zemljiško knjigo sta pridobila na podlagi sklepa, ki je imel za osnovo sicer po mnenju tožeče stranke sporno kupoprodajno pogodbo iz leta 1941 (20.3.1941), sklenjeno med A. in A.P. ter J. in A.G. S tem vpisom predmetno premoženje ni bilo podržavljeno, temveč je še vedno ostalo v zasebni lasti fizičnih oseb. Kasnejša sprememba dela lastnine predmetne nepremičnine, ko je bila podržavljena polovica na podlagi kazenske sodbe zoper J.G., pa nima vpliva na konkretni postopek denacionalizacije. Glede na to navedbe tožeče stranke o zavlačevanju postopka in drugih kršitvah ZDen ter Zakona o splošnem upravnem postopku ne pomenijo take kršitve predpisov, da bi moralo sodišče odpraviti izpodbijano odločbo.

Sodišče je zato tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (Ur.l.SFRJ, št. 4/77). Določbo tega zakona, je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).