Jedro

Sodišče prve stopnje je v postopku za preklic pogojne obsodbe o isti stvari odločilo dvakrat - s sklepom, s katerim je zavrnilo predlog obsojenke za podaljšanje roka za preklic pogojne obsodbe, in s sodbo, s katero je pogojno obsodbo preklicalo ter v njej določeno zaporno kazen izreklo. Obe odločitvi je izdalo v eni odločbi in ju obrazložilo z istimi razlogi. Ko je presojalo utemeljenost predloga obsojenke z dne 25. 8. 2021, da se podaljša rok za izpolnitev obveznosti, določen v sodbi sodišča prve stopnje, hkrati pa je odločalo o predlogu, ki sta ga podala 12. 11. 2021 pooblaščenec oškodovanca, 3. 5. 2022 pa državna tožilka, da se obsojenki pogojna obsodba prekliče in kazen zapora izreče, bi moralo o tem vprašanju odločiti z eno odločbo. Ker je zaključilo, da predlog obsojenke ni utemeljen in da ji je potrebno pogojno obsodbo preklicati, bi moralo o vseh predlogih odločiti s sodbo, prav tako pa bi ravnalo v primeru, če bi ji (v okviru preizkusne dobe) podaljšalo rok za izpolnitev posebnega pogoja. Stranke pa se lahko zoper sodbo pritožijo v roku 30 dni od prejema overjenega prepisa sodbe. Gre za odločanje o eni stvari, in sicer o razlogih za to, da obsojenka posebnega pogoja ni izpolnila ter posledici neizpolnitve obveznosti, zato ni bilo podlage za izdajo dveh različnih odločb v obliki sodbe in sklepa z dvema različnima rokoma za vložitev pritožbe.

Izrek

Pritožbi obsojene A. A. se ugodi in se napadeni sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom II Kr 28907/2017 z dne 4. 1. 2023 zavrglo pritožbo obsojene A. A., ki jo je vložila 30. 12. 2022, in sicer v delu, v katerem se nanaša na sklep z dne 7. 12. 2022. Okrajno sodišče v Mariboru je namreč 7. 12. 2022 izdalo odločbo II Kr 28907/2017, s katero je v točki I izreka sklenilo, da se zavrne predlog obsojene A. A. za podaljšanje roka za izpolnitev obveznosti iz posebnega pogoja, ki ji je bila naložena s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 28907/2017, pod točko II izreka pa je po četrtem odstavku 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) razsodilo, da se pogojna obsodba, izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 28907/2017 z dne 24. 9. 2019, ki je postala pravnomočna 3. 10. 2019, prekliče in se obsojenki izreče s pogojno obsodbo določena kazen eno leto zapora. V odločbi je v pravnem pouku navedlo, da je pritožba zoper sklep dovoljena v roku 15 dni, zoper sodbo pa v roku 30 dni od prejema pisnega odpravka odločbe.

2. Zoper navedeno odločbo je obsojena A. A. 30. 12. 2022 vložila pritožbo, ki jo je sodišče prve stopnje z napadenim sklepom zavrglo kot prepozno v delu, ki se nanaša na točko I izreka izpodbijane odločbe. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvi, da je pritožba hkrati pritožba zoper sklep pod točko I izreka odločbe in pritožba zoper sodbo pod točko II izreka odločbe, pritožba zoper sklep pa je prepozna, ker je bila vložena po roku 15 dni od vročitve odločbe obsojenki. V obrazložitvi napadenega sklepa je navedlo, da bo ostale navedbe iste pritožbe obravnavalo kot pravočasno pritožbo zoper sodbo.

3. V pritožbi zoper sklep z dne 4. 1. 2023 obsojenka navaja, da se je pritožila pravočasno in da naj pritožbeno sodišče njeno pritožbo obravnava.

4. Pregled zadeve je pokazal naslednje:

5. Sodišče prve stopnje je v postopku za preklic pogojne obsodbe o isti stvari odločilo dvakrat - s sklepom, s katerim je zavrnilo predlog obsojenke za podaljšanje roka za preklic pogojne obsodbe, in s sodbo, s katero je pogojno obsodbo preklicalo ter v njej določeno zaporno kazen izreklo. Obe odločitvi je izdalo v eni odločbi in ju obrazložilo z istimi razlogi. Ko je presojalo utemeljenost predloga obsojenke z dne 25. 8. 2021, da se podaljša rok za izpolnitev obveznosti, določen v sodbi sodišča prve stopnje, hkrati pa je odločalo o predlogu, ki sta ga podala 12. 11. 2021 pooblaščenec oškodovanca, 3. 5. 2022 pa državna tožilka, da se obsojenki pogojna obsodba prekliče in kazen zapora izreče, bi moralo o tem vprašanju odločiti z eno odločbo. Ker je zaključilo, da predlog obsojenke ni utemeljen in da ji je potrebno pogojno obsodbo preklicati, bi moralo o vseh predlogih odločiti s sodbo, prav tako pa bi ravnalo v primeru, če bi ji (v okviru preizkusne dobe) podaljšalo rok za izpolnitev posebnega pogoja. Stranke pa se lahko zoper sodbo pritožijo v roku 30 dni od prejema overjenega prepisa sodbe. Gre za odločanje o eni stvari, in sicer o razlogih za to, da obsojenka posebnega pogoja ni izpolnila ter posledici neizpolnitve obveznosti, zato ni bilo podlage za izdajo dveh različnih odločb v obliki sodbe in sklepa z dvema različnima rokoma za vložitev pritožbe.

6. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče napadeni sklep z dne 4. 1. 2023 razveljavilo, saj obsojenka v pritožbi utemeljeno navaja, da njena pritožba ni bila prepozno vložena.

7. Sodišče prve stopnje bo v nadaljnjem postopku izdelalo predložitveno poročilo zaradi pritožbe obsojenke zoper odločbo z dne 7. 12. 2022, ki jo je vložila 30. 12. 2022, nato pa bo spis ponovno poslalo pritožbenemu sodišču. 8. Sklep pritožbenega sodišča temelji na tretjem odstavku 402. člena ZKP.