Jedro

Sodišče prve stopnje je obravnavalo pravilo, da naj stranka, ki prepreči izpolnitev pogoja, ki je določen v njeno breme, nosi posledice, kakor da bi bil pogoj izpolnjen, vendar je zmotno upoštevalo kot opravičljivo njeno stališče, da zadošča za veljavno izpolnitev pogodbeno dogovorjenega pogoja že izjava o umiku toženi stranki, ne pa podana izjava o umiku v pravdi pred sodiščem.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe v prvem odstavku izreka spremeni tako: - da se tožbeni zahtevek zaradi plačila 5.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.12.2000 do plačila z a v r n e in - da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati 967,19 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje

2. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo in je dolžna toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 830,41 EUR, v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko obsodilo na plačilo zneska 5.000.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 7.12.2000 do plačila in na povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 466.962,40 SIT z zamudnimi obrestmi (prvi odstavek izreka); tožbeni zahtevek je zavrnilo v obrestnem delu za čas od 23.11.2000 do 6.12.2000 (drugi odstavek izreka).

Tožena stranka je zoper obsodilni del sodbe vložila pravočasno pritožbo (in dopolnitev pritožbe), v kateri je uveljavljala pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP, s predlogom pritožbenemu sodišču, da ji ugodi tako, da v izpodbijanem delu sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici v tistem delu, v katerem izpodbija razloge sodišča prve stopnje o zavrnitvi njenega ugovora zastaranja, s čimer uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo vsa za odločitev relevantna dejstva. Tožeča stranka je prevzela terjatev od prvotnega upnika, družbe I. A. p.o. Pravna prednica tožeče stranke je imela nasproti toženi stranki terjatev iz pogodbe o delu, iz katere izvira tudi v tem sporu vtoževana terjatev. Zato se glede na ugotovljeno dejansko stanje pritožbeno sodišče strinja s pravno kvalifikacijo navedene terjatve, kot jo je opravilo sodišče prve stopnje in z uporabo prvega odstavka 374. člena ZOR o triletnem zastaralnem roku.

Ker se v zastaranje všteje tudi čas, ki je potekel v prid dolžnikovim prednikom (363. člen ZOR), je v konkretnem primeru relevantno, kdaj je imel prednik tožeče stranke pravico terjati izpolnitev (361. člen ZOR). Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje zaključilo, da upnik pred 6.12.2000 ni imel pravice terjati denarne izpolnitve od dolžnika na podlagi Dodatka k končnemu obračunu del z dne 25.8.1998 (B4 - v nadaljevanju Dodatek). Ugotovilo je, da sta v Dodatku dogovorila plačilo v roku 8 dni po izpolnitvi treh pogojev, ki jih je bil dolžan izpolniti upnik in da je upnik izpolnil zadnji pogoj, torej umaknil tožbo (v zadevi pri istem sodišču, opr. št. 8 Pg 33/98) dne 23.11.2000. Na ugovor tožene stranke, da je bil upnik v zamudi z izpolnitvijo pogoja iz Dodatka pa je sodišče prve stopnje odgovorilo, da je do zamude prišlo zaradi njegovega zmotnega stališča, da glede na dogovor zadošča vročitev listine z umikom le nasprotni stranki. Iz navedenih razlogov izhaja, da je sodišče prve stopnje obravnavalo pravilo, da naj stranka, ki prepreči izpolnitev pogoja, ki je določen v njeno breme, nosi posledice, kakor, da bi bil pogoj izpolnjen, vendar je kot odločilno upoštevalo kot opravičljivo njeno stališče, da zadošča izjava o umiku toženi stranki, ne pa podana izjava o umiku v pravdi pred sodiščem. Na opravičljivost sicer zmotnega stališča je sodišče prve stopnje sklepalo iz dogovora pogodbenih strank, ki izhaja iz Dodatka. Zato je po oceni pritožbenega sodišča pomembno, kaj sta pogodbeni stranki dogovorili glede obveznosti upnika o umiku tožbe. Zapis v dogovoru, da "predloži dokaz o umiku tožbe 8 Pg 33/98 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani", je po oceni pritožbenega sodišča jasen in nedvomen. Tak dogovor pa ne omogoča sklepanja, da je imel upnik razlog, da ga razume drugače kot pa glasi. Zato je pritožbeno sodišče pri materialnopravni presoji Dogovora prišlo do drugačnih zaključkov od sodišča prve stopnje. V skladu z dogovorom bi upnik izpolnil pogoj z umikom tožbe na sodišču in s predložitvijo dokaza o umiku dolžniku. To pa je storil po ugotovitvah sodišča prve stopnje šele 23.11.2000. S tem si je posledično izgovoril daljši rok za uveljavitev zahtevka oziroma spremenil čas zastaranja, ki ga določa zakon, kar pa je tudi sicer prepovedano (1. odstavek 364. člena ZOR). Zato smiselno izpeljan zaključek sodišča prve stopnje, da ni upnik tisti, ki bi povzročil neizpolnitev pogoja in da ga zato ne morejo zadeti neugodne posledice v zvezi z ugovorom zastaranja, po oceni pritožbenega sodišča ni pravilen.

Ob povedanem sledi, da je imel upnik vse možnosti, da izpolni dogovorjeni pogoj z umikom tožbe že v letu 1998, torej takrat, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izjavo o umiku posredoval toženi stranki, oziroma najpozneje po prejemu odgovora na tožbo v zadevi 7 Pg 111/99 dne 4.5.1999, kot to navaja v pritožbi tožena stranka. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje stališču tožene stranke, da bi imel upnik, če bi tožbo umaknil takoj, ko je bil seznanjen z zahtevo tožene stranke, da naj jo umakne z vlogo na sodišču, pravico že v maju leta 1999 zahtevati od tožene stranke izpolnitev njene denarne obveznosti. Tožbo pa je v predmetni zadevi vložil šele 25.11.2003, torej po poteku triletnega roka, zato je ugovor zastaranja po oceni pritožbenega sodišča utemeljen. Pri tem na tek zastaralnega roka ne vpliva dejstvo, da je upnik vložil tožbo prvič pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani že 26.3.1999 v zadevi 7 Pg 111/99, ker je bil njegov zahtevek s pravnomočno sodbo zavrnjen. Zato se šteje, da z vložitvijo navedene tožbe zastaranje ni bilo pretrgano (2. odstavek 389. člena ZPP).

Ker je sodišče prve stopnje iz ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev in na ta oprlo sodbo, je pritožbeno sodišče moralo sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da je tožbeni zahtevek tudi v izpodbijanem delu zavrnilo (3. točka 358. člena ZPP).

Posledično je glede na uspeh v pravdi spremenilo tudi odločitev sodišča prve stopnje v stroškovnem delu tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške (2. odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP). Toženi stranki je odmerilo stroške za sestavo odgovora na tožbo 600 točk po OT, za prvi narok za glavno obravnavo 600 točk po OT, za nadaljnji narok 300 točk po OT, za obvestilo stranki 50 točk po OT in 26,5 točk za materialne stroške, skupaj 1566,50 točk po OT. Upoštevaje še 20% DDV je toženi stranki odmerilo za odvetniške stroške 862,87 EUR in za takso za odgovor na tožbo 104,32 EUR, skupaj 967,19 EUR.

Ker je tožena stranka uspela s pritožbo, ji je tožeča stranka dolžna povrniti tudi stroške za sestavo pritožbe 750 točk po OT z 20% DDV (413,12 EUR) in sodno takso za pritožbo (417,29 EUR), skupaj 830,41 EUR; sama pa je dolžna nositi svoje stroške odgovora na pritožbo.