Jedro

Pri spornem določilu mora sodišče kot vsebino pogodbe vzeti skupen namen sopogodbenikov. Namen posameznega sopogodbenika ostaja nepomemben; le če je mogoče ugotoviti, da sta se oba sopogodbenika pisno izrazila drugače, kot je bil njun (resnični) dogovor, je njun (resnični), vendar pa nepravilno zapisani dogovor, postal pogodbena vsebina.

Izrek

I. Pritožba zoper točko II in zoper tisti del točke III izreka izpodbijane sodbe, s katerim je bilo odločeno o stroških tožeče stranke v prvostopenjskem postopku, se zavrne in se izpodbijana sodba v teh delih potrdi.

II. Pritožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Spor se je vodil glede plačila za opravljena dela po gradbeni pogodbi.

2. Tožeča stranka je bila izvajalec, ki je s tožbo zahtevala plačilo skupaj 28.785,84 EUR od naročnika. Toliko naj bi ji naročnik dolgoval iz gradbene pogodbe („Pogodba o izgradnji poslovno stanovanjskega kompleksa X, L. št. X“, v nadaljevanju: gradbena pogodba). Tožbeni predlog je bil sestavljen iz treh zahtevkov: za plačilo zadržanega zneska v višini 16.942,17 EUR, za plačilo 949,55 EUR, kar je tožeča stranka zahtevala kot storitev organizacije gradbišča z računom št. ... in iz zneska 10.894,12 EUR, kar je tožena stranka zahtevala z računom št. ... kot plačilo za odpravo napak pri delu tožeče stranke. Oba računa bosta v nadaljevanju te obrazložitve zaradi poenostavitve označevana le še kot računa št. 1 in 2. .

3. Tožena stranka se je v prvostopenjskem postopku branila s tremi različnimi ugovori. Pravico naj bi imela zadržati 16.942,17 EUR zato, ker tožeča stranka ni izročila bianco menice, čeprav bi jo po gradbeni pogodbi morala. Upravičena je bila zahtevati 949,55 EUR, takšen zahtevek naj bi prav tako imela na temelju gradbene pogodbe. Končno naj bi smela od tožeče stranke zahtevati tudi 10.894,12 EUR kot povrnitev stroškov za odpravo napak, ki jih naj bi storila tožeča stranka pri gradnji. Predvsem pa se je tožena stranka sklicevala na listino imenovano Koncept končnega obračuna „Primopredajni zapisnik“ (v nadaljevanju: zapisnik). V njej naj bi stranki dosegli dogovor tudi o utemeljenosti posameznih nasprotnih terjatev tožene stranke do tožeče stranke in glede na to listino naj bi tožeča stranka od tožene stranke ne mogla zahtevati več ničesar.

4. Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da je „Pogodba o izgradnji poslovno stanovanjskega kompleksa X, L. št. X“ gradbena pogodba in da sta jo stranki sklenili. Ugotovilo je, da je tožeča stranka opravila dela v skupni vrednosti 469.421,67 EUR. S tem naj bi tožeča stranka opravila dolgovana gradbena dela. Tožena stranka je tožeči stranki po 2. začasni situaciji plačala 28. 5. 2012 znesek v višini 23.764,53 EUR. Preostanek je tožeča stranka uveljavljala s tožbo. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da sta se o preostalih terjatvah tožeče stranke obe stranki tega postopka dogovorili v zapisniku.

5. Presodilo je, da sta zapisnik podpisali obe stranki. Strinjali sta se z vsebino in je torej predlog postal dokončni obračun. V njem sta dosegli soglasje glede vrednosti izvedenih del po pogodbi, do tedaj plačanih zneskih po začasnih situacijah, o nespornem znesku 2. začasne situacije za plačilo (23.764,53 EUR), o kompenzaciji za gradbiščne stroške (949,55 EUR), kompenzaciji terjatev po računu tožene stranke (tožeči stranki) št. 149 za storitve v višini 10.849,12 EUR, in znesku varščine v višini 16.942,17 EUR, napakah, ki jih mora še odpraviti tožeča stranka in o višini zahtevanega zavarovanja z bianco menico in menično izjavo na prvi poziv. Zapisnik je imel enako pravno naravo kot dokončni obračun in torej pravno naravo izvensodne poravnave.

6. Kolikor se je zahtevek tožeče stranke nanašal na izplačilo 16.942,17 EUR je prvostopenjsko sodišče presodilo, da je tožena stranka imela pravico zadržati takšen znesek na temelju 1. točke 6. in 4. člena gradbene pogodbe, vendar tudi na temelju zapisnika. Tožeča stranka je izročila menično izjavo v višini 13.380,25 EUR dne 25. 8. 2015. Njen zahtevek je takrat zapadel v plačilo v tej višini. Glede razlike v višini 3.561,92 EUR pa je prvostopenjsko sodišče odločilo, da še ni zapadel. 7. Prvostopenjsko sodišče je tako ugodilo le zahtevku tožeče stranke na plačilo 13.380,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 8. 2015 naprej.

8. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da zapisnik ni dokončni obračun, ker sta ga zastopnika zgolj parafirala, in ga nista podpisala. Poleg tega tudi ni žigosan. Sama listina je zgolj koncept končnega obračuna, delovni osnutek, ki ne zavezuje. Zapisnik ni bil končni obračun tudi zato, ker je izpis odprtih postavk (IOP) z dne 20. 6. 2013 potrdila tožena stranka, v izpisu odprtih postavk pa je bila še vedno izkazana terjatev tožeče stranke v višini 28.785,84 EUR. Sam zapisnik naj bi bil nejasen, saj ni jasno, na katere zneske se naj bi nanašala kompenzacija. Pojasnjeno naj bi tudi ne bilo, katere terjatve se kompenzirajo s terjatvami tožeče stranke. Predlog za kompenzacijo je bil prejet 30. 5. 2012. Če bi prišlo že na temelju zapisnika z dne 28. 5. 2012 resnično do pobotanja obveznosti, naj bi bilo pošiljanje predloga za kompenzacijo nerazumljivo. Tožeča stranka naj ne bi prejela pisma tožene stranke z dne 17. 5. 2012. Končno pritožba še graja odločitev glede zneska v višini 16.942,17 EUR. V zapisniku naj ne bi bilo pojasnjeno, za katero varščino gre, saj naj bi gradbena pogodba ne predvidevala varščine.

9. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

I. ODLOČITEV V GLAVNI STVARI

10. Tožeča stranka je uveljavljala svoje zahtevke na temelju sklenjene gradbene pogodbe (649., 654. člen OZ v povezavi z 3. členom gradbene pogodbe). Prvostopenjsko sodišče je pravilno odločilo, da sta se stranki z Zapisnikom dogovorili, kolikšne so terjatve tožeče stranke za opravljena dela.

11. Obe stranki sta zapisnik podpisali (1. odstavek 57. člena OZ). OZ ne opredeljuje, kakšne morajo biti lastnosti podpisa. Od podpisnika ne zahteva, da se, na primer, podpiše čitljivo. Zgolj iz namena same določbe je mogoče sklepati, da je namen podpisa v tem, da se preizkusi, kdo je njen podpisnik. Namen je torej preizkus istovetnosti podpisnika. Da je prav to namen celega predpisa je mogoče sklepati posebej še iz 3. odstavka 57. člena OZ, ki se sicer ne nanaša na podpis sklenitelja pogodbe, temveč na nadomestitev podpisa nepismene osebe. Ker se nepismena oseba ne more podpisati, istovetnosti osebe s podpisom ni mogoče ugotoviti. Takšno pomanjkanje sredstev za ugotovitev, kdo je podpisnik pogodbe, se mora torej nadomesti z overitvijo. Z njo se torej (vendarle) lahko omogoči preizkus, kdo je bil sklenitelj pogodbe, če se pojavi kakšen dvom. Ker niti tožeča stranka ne zanika, da bi zapis „parafe“, kot jo imenuje, napravila zakonita zastopnika obeh strank, je torej ta zapis po svoji vsebini podpis.

12. Sklenjen zapis je bila po svoji vsebini pogodba in ne zgolj njen osnutek. Sam dogovor strank o uporabi Posebnih gradbenih uzanc (PGU) je bil sicer dogovorjen v 2. odstavku 2. člena gradbene pogodbe. PGU so sicer postale del same gradbene pogodbe, niso pa bile zato po svojem rangu nič drugega kot del pogodbe. Vsak pogodbeni dogovor pa lahko stranke spremenijo z drugim dogovorom. Zadošča torej soglasje strank, ki je bilo v tej zadevi doseženo. Žig sam za veljavnost pisne izjave volje ni potreben, saj ga OZ ne omenja kot predpostavke za veljavnost katerekoli izjave volje, isto pa velja za pogodbo.

13. Pri gradbeni pogodbi se zahteva njena sklenitev v pisni obliki (2. odstavek 649. člena OZ). Ali je pisna oblika konstitutivna, je sicer lahko sporno, je pa v tej zadevi postranskega pomena, saj je bil tudi zapisnik pisen. S tem je bilo zadoščeno zahtevi 2. odstavka 51. člena OZ, da mora biti kasnejša sprememba pogodbe sklenjena v isti obliki kot sama pogodba.

14. Zapisnik ni zgolj nezavezujoči koncept, kot to želi prikazati pritožba. Že sam izraz „koncept“ je mogoče razumeti drugače, kot to navaja tožeča stranka v pritožbi. Ta izraz bi lahko pomenil tudi zaključen del celote, in v tem smislu koncept zato, ker se še ne nanaša na vsa medsebojna razmerja. Odločilno pri samem zapisu je, kakšna je bila volja strank. Praviloma je pri razlagi pogodbe odločilno pogodbeno besedilo (1. odstavek 82. člena OZ). Besedilo je hkrati tudi odločilni spoznavni vir za sodišče. Nagibi strank pri sklepanju pogodbe niso pomembni (1. odstavek 40. člena OZ). Ti tudi niso pomembni, razen če gre za sporno določilo. Pri spornem določilu mora sodišče kot vsebino pogodbe vzeti skupen namen sopogodbenikov (2. odstavek 82. člena OZ). Namen posameznega sopogodbenika ostaja nepomemben; le če je mogoče ugotoviti, da sta se oba sopogodbenika pisno izrazila drugače, kot je bil njun (resnični) dogovor, je njun (resnični), vendar pa nepravilno zapisani dogovor postal pogodbena vsebina. Pritožba pa s sklicevanjem na nagib tožene stranke ne more doseči ničesar. Da bi tožeča in tožena stranka skupaj hoteli kaj drugega, kot tisto, kar je bilo zapisano v zapisniku, ni trdila v teku prvostopenjskega postopka niti tožeča stranka sama. Z iz konteksta iztrganimi citati o izpovedi in zaslišanju A. A. tega ne bo mogla doseči niti v pritožbenem postopku. Nagib A. A. in s tem tožene stranke je lahko bil, čimprej prvzeti zgrajeni objekt, vendar to še ne pomeni, da ni hotel skleniti dokončnega dogovora v zapisniku samem. Tudi ni prav jasno, zakaj bi zaradi želje po hitrem prevzemu zgrajenega objekta raje sklenil nezavezujoč dogovor („koncept“) kot zavezujočega. Prav naglica je prej govorila v prid temu, da se sklenejo zavezujoči dogovori z izvajalci, in da se tako posel zaključi, kot obratno.

15. Če se zastopnik tožeče stranke z zapisnikom ni strinjal glede plačila 10.894,12 EUR, potem tudi ni jasno, zakaj ga je podpisal brez vsakršnega pridržka. Prav tako ni jasno, zakaj ni izrazil svojega nestrinjanja na noben način, medtem ko je pri stroških sorazmernega čiščenja v višini 1,5 % ravnal drugače: svoje nesoglasje je izrazil jasno v samem zapisniku. Če pa je takšno nestrinjanje izrazil šele naknadno, potem je takšno nestrinjanje nepomembno, saj niti ne zanika, da je bilo že prej doseženo soglasje. Prav tako nepomembno je, kako je zastopnik tožeče stranke B. B. razumel sam zapisnik ob podpisovanju ali kasneje. Odločilna je pač izjava njegove volje in ne njegova resnična volja. Zmote pri izjavljanju poslovne volje pa tožeča stranka tudi ni uveljavljala. Da bi bil skupen namen strank kakorkoli drugačen, kot ga je bilo mogoče razbrati iz samega zapisnika, je torej ostalo nedokazano.

16. Za razlago je torej odločilna sama vsebina zapisnika. Iz vsebine zapisnika pa ni mogoče sklepati, da stranki nista dosegli soglasja o vrsti med njima očitno spornih pravnih in tudi povsem dejanskih razmerij.

17. Prav tako iz same vsebine zapisnika ni mogoče sklepati, da bi obe stranki gradbene pogodbe (in zapisnika) v zapisniku doseženi dogovor razumeli zgolj kot temelj za nadaljnja pogajanja, in zgolj kot temelj za pripravo končnega obračuna. Določno je tožena potrdila znesek iz 2. začasne situacije v višini 23.764,53 EUR kot nesporen, česar do takrat še ni storila. Tudi glede 949,55 EUR in 10.894,12 EUR in glede zneska varščin 16.942,17 EUR ni bilo uporabljenih nobenih izrazov, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da zahtevkov tožene stranke tožeča stranka ni hotela pripoznati. Če jih ne bi bila hotela pripoznati, bi jim lahko ugovarjala, kot je že bilo opisano v zvezi s stroški sorazmernega čiščenja. Storila pa tega ni.

18. Pritožbeno sodišče ne vidi nobenega razloga, da bi drugače ocenilo izpoved zastopnika tožene stranke A. A. kot verodostojno in prepričljivo. Ko je izpovedal, da se je zastopnik tožeče stranke strinjal z vsebino zapisnika in da je bila takšna listina končni obračun, je podal le svoje mnenje o tem, kako je razumel vsebino zapisnika zastopnik tožeče stranke (B. B.). Kako jo je B. B. zares razumel, tega seveda zastopnik tožene stranke ni mogel vedeti zanesljivo, zanesel se je lahko zgolj na zapis v zapisniku samem. To pa je premalo, da bi se takšna izpoved ocenila kot neprepričljiva in neverodostojna.

19. Tudi izpis odprtih postavk (IOP) sam po sebi ne vzbuja dvoma v to, da sta stranki z zapisnikom dosegli soglasje o medsebojnih terjatvah. Že prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da IOP ni podpisa zakonski zastopnik tožene stranke, temveč računovodja (prvostopenjska sodba, r. š. 21). Tega pritožba sploh ne izpodbija. Glede na to je odveč vsako razpravljanje o tem, da tožena stranka sama ni razumela zapisnika kot dogovora o medsebojnih obveznostih. Odločilno je le, kakšen konsenz sta dosegla oba zakonska zastopnika. Ali je sploh prišlo do nepravilnega knjiženja in kakšne so posledice, ni več stvar, se katero se lahko ukvarja tožeča stranka, saj se oboje zgolj nanaša na ravnanje ene, to je tožene stranke, in celo niti ne na ravnanje njenega zakonskega zastopnika.

20. Drugače kot trdi pritožba je bila vsebina samega zapisnika dovolj jasna. Beseda „kompenzacija“ je tujka, ki ne pomeni nič drugega kot „pobot“ (311. člen OZ). Ta tujka se uporablja celo dokaj pogosto. Na katere zneske se nanaša pobot, je v samem besedilu določeno jasno: „izstavljena 2. začasna situacija in potrjena: - nesporni znesek 23.764,53 EUR - kompenzacija v višini 949,55 EUR (stroški org in gradbišča) - komp. račun 149 10.894,12 EUR (račun za storitve, ki jih je izvedel naročnik)“.

21. Sklepa, da je zapisnik pomenil dogovor strank o medsebojnih razmerjih, ne more omajati niti listina „Predlog za medsebojno kompenzacijo“. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je ta listina z dne 3. 5. 2012 (prvostopenjska sodba, r. št. 21) in je zgolj računovodska listina. Ni je podpisal zakonski zastopnik in je že zato brez odločilnega pomena za interpretacijo vsebine zapisnika, ne glede na to, ali je nastala 3. 5. 2012, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, ali pa jo je tožeča stranka prejela šele po nastanku zapisnika. Tako je namreč tožeča stranka trdila v teku prvostopenjskega postopka in sedaj še v pritožbi, namreč da je to listino prejela 30. 5. 2012, torej po prejemu zapisnika. Razumljivo je, da je tožena stranka predlagala pobot 3. 5. 2012, torej še pred nastankom zapisnika, ta je namreč nastal 28. 5. 2012. Z nastankom zapisnika dobre tri tedne kasneje je bil Predlog za medsebojno kompenzacijo brez vsakega pomena, saj so bila razmerja drugače urejena že z zapisnikom, ki je nastal kasneje kot Predlog za medsebojno kompenzacijo. Računovodstvo tožene stranke je terjatev tožeče stranke do tožene sicer še lahko vodilo v poslovnih knjigah kot obstoječo, kot je menilo že prvostopenjsko sodišče, in zato je približno leto po sklenitvi zapisnika še tudi poslalo IOP (20. 6. 2013), medtem ko v resnici terjatev ni obstajala več.

22. Razlaga tožeče stranka, da je prejela Predlog za medsebojno kompenzacijo 30. 5. 2012, je v očitnem nasprotju z njegovo vsebino. V samem predlogu je jasno zapisano, da je predlog z dne 3. 5. 2012. Edini del besedila, ki se izrecno nanaša na 30. 5. 2012, je tale: „Kompenzacija bo sprovedena 30. 5. 2012“ (l. št. VL 30). Tožeča stranka je trdila, da je predlog za kompenzacijo prejela 30. 5. 2012 in pa tudi, da je bil predlog z dne 23. 5. 2012, kar pa se ne sklada z listino samo (l. št. 85) in je bilo nemara izjavljeno ali zapisano pomotoma. Mogoče je sicer, da je tožeča stranka prejela listino šele 30. 5. 2012. Da jo je prejela šele takrat, je tožena stranka zanikala (l. št. 86). Dokazno breme glede nasprotnega je nosila tožeča stranka, saj je to bila zanjo ugodna okoliščina, namreč takšna, ki bi lahko vplivala na razlago zapisnika. Trditi bi poleg tega tudi morala, da je Predlog za medsebojno kompenzacijo podpisal zakonski zastopnik tožene stranke. Trdila pa ni tega, temveč da je to listino podpisala „sodelavka z domnevnim priimkom L., … (ki je) ... ta dan imela polno zaupanje tožene stranke in je toženo stranko veljavno zastopala“ (l. št. 85). Že trditve so torej bile takšne, da podpisana oseba ni bila zakoniti zastopnik. Odgovor tožene stranke pa je bil, da je listino podpisala delavka C. (l. št. 86). Da je podpisala delavka, je postalo nesporno. Niti kasneje tožeča stranka ni trdila, da je to listino podpisal zakonski zastopnik tožene stranke in tega tudi prvostopenjska sodba ni ugotovila. Kakšno pa je bilo mnenje delavke o pobotanju terjatev, pa je za samo razlago zapisnika nepomembno.

23. Prepričanja pritožbenega sodišča, da je že prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo o pomenu zapisnika ne morejo omajati niti pritožbene trditve tožeče stranke, da se z računom št. 150 ni strinjala in ga je zavrnila. Z računom št. 150 je tožena stranka zahtevala 949,55 EUR in sicer je šlo za stroške gradbišča, in sicer po navedbah tožeča stranke sam (prvostopenjska sodba, r. št. 2). V zapisniku je torej pristala na to, da je bil nasprotni zahtevek tožene stranke do nje utemeljen. Morebitna prejšnja zavrnitev računa in nesoglasja obeh strank, domnevno zaradi podjetja M., so s sklenitvijo v zapisniku zapisnega dogovora postala nepomembna. Prav tako je postalo nepomembno, ali so napake res obstajale in ali je bila tožeča stranka pravilno pozvana k njihovi odpravi. Ker se je tožeča stranka strinjala s tem, da bo tožena stranka lahko znižala dolgovani znesek za 10.894,12 EUR, se je s tem pravno razmerje med strankama uredilo na takšen način in ne v nasprotju z voljo tožeče stranke. Prvostopenjsko sodišče seveda ni storilo nobene procesne kršitve, ker se z vprašanjem, ali so bile nasprotne terjatve tožene stranke utemeljene ali ne, ni ukvarjalo, saj to glede na v zapisniku sklenjeni dogovor ni bilo potrebno.

24. Pravilna je tudi odločitev prvostopenjskega sodišča glede zahtevka tožeče stranke v višini 16.942,17 EUR, ki mu je ugodilo v višini 13.380,25 EUR in zakonskih zamudnih obresti od 25. 8. 2015 naprej. Ker je tožeča stranka izročila bianco menico in menično izjavo le v vrednosti 13.380,25 EUR dne 25. 8. 2015, je lahko zahtevala od tožene stranke le takšen znesek z zamudnimi obrestmi.

25. V sami gradbeni pogodbi je bilo v 1. odstavku 6. člena besedilo takšno: „1. Ob izstavitvi končne situacije je dolžan izvajalec izročiti naročniku bianco menico z menično izjavo brez protesta … za garancijski rok in stroške odprave napak …, in sicer: - v višini 10 % od vrednosti del, kar znaša 13.380,25 EUR … za čas desetih let od izvršene primopredaje celotnega objekta“...

2. ...

3. V kolikor izvajalec ne izroči menice z menično izjavo za odpravo napak in stroške odprave napak, lahko naročnik zadrži znesek, ki odgovarja vrednosti na menični izjavi, na katero bi se morala garancija glasiti v določenem obdobju garancijskega roka ...“

26. Na pridržanje dela dolgovanega zneska se je nanašal tudi zapisnik. Zapisnik je v četrti alinei določal naslednje: „- znesek varščin, zadržan po določilih pogodbe 16.942,17 EUR“.

Znesek varščin je bil naveden zgolj kot ena od postavk, ki sta jih obe stranki upoštevali pri izračunu končnega zneska.

27. Dolžnost izročitve menice je bila določena jasno v 1. odstavku 6. člena gradbene pogodbe, prav tako jasno tudi pravica do pridržanja zneska v primeru opustitve izročitve menice.

28. Menica je seveda oblika zavarovanja, in sicer osebnega. Zavarovanju se lahko reče tudi varščina. Da je bil namen izročitve menice prav zavarovanje terjatev tožene stranke, je tudi sicer jasno določal 6. člen gradbene pogodbe tudi še v preostalem delu, ki ni dobesedno povzet v tej sodbi. 1. odstavek 6. člena gradbene pogodbe je tako jasno določal, da mora tožeča stranka toženi stranki dati varščino, in tudi, kakšno. Brez vsake težave je tako mogoče razumeti tudi 4. alineo zapisnika, njeno besedilo ni nejasno, kot meni pritožba. Ker je zapisnik pogodba, s katero sta stranki opredelili medsebojne pravice in obveznosti, sta se lahko torej glede varščine (menice) dogovorili tudi v njej. Za zadržanje izplačila zneska je sicer zadoščal že dogovor strank v zapisniku, toda pravni temelj za takšen dogovor je poleg tega in neodvisno od zapisnika obstajal tudi še v 6. členu gradbene pogodbe.

29. Glede same višine zadržanega zneska velja tisto, kar je bilo že obrazloženo v zvezi z varščino. Ker sta se stranki v zapisniku dogovorili tako, je bila tožena stranka upravičena zadržati 16.942,17 EUR. Podrejenega pomena je, da je imela tožena stranka takšno pravico že na temelju same gradbene pogodbe. Nedvomno je 1. odstavek 6. člena gradbene opredelil znesek, na katerega bi se morala glasiti menična izjava. Ta znesek je bil 13.380,25 EUR in torej nižji od tega, kar je kasneje zahtevala tožena stranka. Vendar je bilo v samem 6. členu tudi še drugo določilo, namreč da mora tožeča izročiti menično izjavo v višini 10 % od vrednosti del. Takratna ocena vrednosti del je znašala 133.802,54 EUR (3. člen gradbene pogodbe). Dokler je bila predpostavljena vrednost del 133.802,54 EUR bi morala izročiti tožeča stranka menično izjavo za izpolnitev bianco menice v višini 13.380,25 EUR.

30. Sama cena ni bila fiksna. V 3. členu je bilo tudi dogovorjeno, da se dela obračunavajo po dejansko opravljenem delu in na temelju podatkov iz knjige obračunskih izmer. Te so očitno pokazale, da je tožeča stranka opravila več del, kot je bilo v gradbeni pogodbi dogovorjeno. Temu je tožena stranka v skladu s pogodbo potem očitno prilagodila svoj zahtevek na izročitev menične izjave. Mogoče bi bilo tudi obratno, in bi potem bilo potrebno izročiti menično izjavo v nižji vrednosti od 13.380,25 EUR. Pri vsaki drugačni razlagi bi izročitev menične izjave v višini natančno 13.380,25 EUR pripeljala do tega, da bi takšna menična izjava ne pomenila 10 % cene.

31. Sama razlaga gradbene pogodbe je, kot je bilo pojasnjeno, zgolj postranskega pomena. Pojasnjuje zgolj nagibe za sklenitev v zapisnik zapisanega dogovora obeh strank. Kaže pa na to, da je tožena stranka zahtevala menično izjavo v višini, ki je bila v skladu s pogodbenimi določili. Takšno razlago je omogočala že pogodba sama, in če si jo je tožeča stranka razlagala drugače, je takšno določilo postalo sporno (82. člen OZ). Iz določil pogodbe same je bilo mogoče sklepati, kakšen je bil skupen namen obeh strank, in sicer, da je treba izročiti menico v višini 10 % resnične (končne) vrednosti del. II. ODLOČITEV O STROŠKIH PRITOŽBENEGA POSTOPKA

32. Pritožnica se je pritožila tudi zoper odločitev o stroških prvostopenjskega postopka, kolikor se je nanašala na njene stroške postopka. Ker s pritožbo ni bila uspešna, prvostopenjska odločitev o stroških pa je pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo še v tem delu.

33. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP).