Jedro

Organ je pravilno ugotovil, da vprašanje statusa kmetijske organizacije predstavlja predhodno vprašanje, ki se ga rešuje po petem odstavku 24. člena ZKZ in za reševanje katerega je (po šestem odstavku tega člena) pristojna upravna enota, na območju katere leži pretežni del kmetijskega zemljišča, ki ga kmetijska organizacija uporablja.

V spisni dokumentaciji upravnih spisov ni podlage za presojo, da bi bil v prejšnjem postopku organ (kdaj) v situaciji, da bi lahko o vprašanju, ali je A. v času sprejema ponudbe štela za predkupno upravičenko po 5. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ, zaključeval, da tega zatrjevanega dejstva A. v določenem ji roku ni dokazala oziroma da zanj ni predložila dokazov. Glede na to tožnika tudi ne moreta uspeti z navedbami, da bi v zadevi odobritve pravnega posla bilo treba odločiti brez upoštevanja odločbe o priznanem statusu kmetijske organizacije, torej v smislu tretjega odstavka 140. člena ZUP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovna zahtevka tožeče stranke in stranke z interesom, A. d.o.o. se zavrneta.

Obrazložitev

1. Upravna enota Murska Sobota (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odobrila pravni posel pri prometu z nepremičninami, pozidanim stavbnim zemljiščem in kmetijskimi zemljišči kot celoto, s parcelnimi številkami 1096, dvorišče v izmeri 01 a 75 m2, stanovanjska stavba v izmeri 01 a 32 m2, 1097, sadovnjak v izmeri 18 a 43 m2, 1098, travnik v izmeri 15 a 79m2, 1099, travnik v izmeri 15 a 34 m2 in 1100, travnik v izmeri 06 a 09 m2, vse k.o. ..., sklenjen po pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Murski Soboti, P 254/2010-40 z dne 4. 3. 2011 med tožnikoma kot prodajalcema in gospodarsko družbo A., d.o.o. (v nadaljevanju A. d.o.o.), kot kupovalko, za skupno ceno 3.000,00 EUR. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da sta tožnika podala ponudbo za prodajo navedenih nepremičnin. Sprejemnica ponudbe A. d.o.o. je z vlogo z dne 30. 1. 2009 zaprosila za odobritev pravnega posla, ni pa priložila kupoprodajne pogodbe, zato je prvostopenjski organ vlogo zavrgel, odločitev pa je potrdil tudi organ druge stopnje. Nato je A. d.o.o. zoper tožnika kot prodajalca vložila tožbo zaradi sklenitve prodajne pogodbe za predmetne nepremičnine in z njo uspela. Pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Murski Soboti P 254/2010-40 z dne 4. 3. 2011 tako nadomešča prodajno pogodbo. Na podlagi 22. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) je A. d.o.o. ponovno vložila vlogo za odobritev pravnega posla pri prometu s predmetnimi zemljišči in k vlogi priložila navedeno sodbo. Na ustni obravnavi pri prvostopenjskem organu sta tožnika trdila, da nista prejela izjave A. d.o.o. o sprejemu ponudbe. Na podlagi predloženih dokazil je prvostopenjski organ ugotovil, da je A. d.o.o. pravočasno poslala izjavo o sprejemu ponudbe prvostopenjskemu organu, iz priporočenih pošiljk pa je razvidno, da je poslala izjavo o sprejemu ponudbe tudi tožnikoma na pravilen naslov. Glede na 21. člen ZKZ je prvostopenjski organ štel, da je A. d.o.o. pravilno sprejela ponudbo in izjavo o sprejemu ponudbe pravočasno vročila prvostopenjskemu organu. Tudi Okrajno sodišče v Murski Soboti je štelo sprejem ponudbe za pravilen. A. d.o.o. je bila edina sprejemnica ponudbe, ki je sklenila pravni posel oziroma iztožila njegovo sklenitev ter je pravočasno vložila vlogo za odobritev pravnega posla. Ostali sprejemniki ponudbe so od nakupa odstopili oziroma niso bili več zainteresirani za nakup in niso vložili vloge za odobritev pravnega posla. Zato prvostopenjski organ za A. d.o.o. ni preverjal pogojev po petem odstavku 24. člena ZKZ ter je z odločbo, št. 330-3239/2011-23(0406) z dne 9. 3. 2012, odobril pravni posel. Na podlagi tožbe tožnikov zoper navedeno odločbo je Upravno sodišče RS s sodbo I U 1698/2014-11 z dne 5. 5. 2015 odpravilo to odločbo in zadevo vrnilo v ponoven postopek organu prve stopnje z napotilom, da mora ugotoviti, ali je A. d.o.o. v času sprejema ponudbe izpolnjevala pogoje za kmetijsko organizacijo po 5. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ in glede na rezultat ugotovitvenega postopka ponovno odločiti v zadevi. V ponovnem postopku je prvostopenjski organ pozval A. d.o.o., da predloži dokazila o izpolnjevanju navedenih pogojev v letu 2008. A. d.o.o. je podala vlogo za izdajo odločbe o priznanju statusa kmetijske organizacije po ZKZ za leto 2008. Z vpogledom v Register kmetijskih gospodarstev je prvostopenjski organ ugotovil, da je imela A. d.o.o. izrisane GERKe za zemljišča na območju k.o. ... Upravna enota Sevnica. Glede na šesti odstavek 24. člena ZKZ je prvostopenjski organ vlogo A. d.o.o. odstopil v reševanje krajevno pristojni Upravni enoti Sevnica in do odločitve s sklepom z dne 19. 6. 2015 prekinil predmetni postopek. Upravna enota Sevnica je z odločbo, št. 330-364/2015/5 z dne 17. 8. 2015, A. d.o.o. za leto 2008 priznala status kmetijske organizacije. Navedeno odločbo je prvostopenjski organ posredoval tožnikoma, da se o njej izjavita. Ob ugotovitvi, da so izpolnjeni pogoji iz 20., 21., 22. člena in 5. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ je prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo odobril predmetni pravni posel. 2. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 23. 8. 2016 kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa in odločilo, da se zahteva za povračilo stroškov pritožbenega postopka zavrne.

3. Tožnika v tožbi navajata, da je prvostopenjski organ vprašanje, ali je A. d.o.o. v času sprejema ponudbe imela status kmetijske organizacije, reševal na specifičen način, saj je postopek prekinil do pravnomočne odločitve o tem vprašanju pri Upravni enoti Sevnica ter s tem tožnikoma onemogočil sodelovanje pri tem vprašanju. Menita, da bi morala imeti možnost sodelovati pri ugotavljanju pogojev statusa kmetijske organizacije A. d.o.o. Po njunem mnenju jima je bila kršena pravica do sodnega varstva v smislu neenakega obravnavanja zaradi kršitve načela kontradiktornosti. Upravni organ bi moral znotraj postopka ugotavljati, ali ta družba izpolnjuje pogoje za priznanje statusa kmetijske organizacije in tako tožnikoma omogočiti kontradiktorno obravnavo. Navajata, da sta prejela v izjasnitev odločbo Upravne enote Sevnica in pridobila možnost izjave o tem spornem vprašanju, vendar je bila navedena odločba že pravnomočna in zoper njo nista imela pravnega sredstva, zato je bila izjasnitev brezpredmetna. Izpodbijana odločba temelji na odločbi Upravne enote Sevnica. Upravni organ bi moral odločiti na podlagi stanja spisa in upoštevati, da je bila družba v preteklosti že pozvana k predložitvi dokazil o izpolnjevanju pogojev, pa jih ni priložila. Postopek v zvezi s tem bi se moral izpeljati znotraj tega postopka in ne ločeno pred Upravno enoto Sevnica, v katerem nista imela možnosti sodelovati. Novo pridobljena odločba predstavlja novo dejstvo. Menita, da je podana absolutna bistvena kršitev postopka. Po njunem mnenju je sporno tudi dejstvo, da je bila odločitev upravnega organa sprejeta kljub temu, da v upravnem sporu, sproženem zoper sklep, s katerim je organ prekinil postopek, še ni bilo odločeno. Predlagata, naj sodišče tožbi ugodi tako, da izpodbijano prvostopenjsko odločbo v celoti odpravi in vrne upravnemu organu prve stopnje celotno zadevo v ponovno odločanje z napotilom, da o vprašanju izpolnjevanja pogojev za podelitev statusa kmetijske organizacije odloči na podlagi dokazov v spisu, brez upoštevanja novo pridobljene odločbe št. 330-364/2015/5 z dne 17. 8. 2015 (ius novorum) oziroma da se pri odločanju o tem vprašanju omogoči sodelovanje tožnikoma, podredno pa, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da odloči na podlagi dokazov v spisu, brez upoštevanja odločbe št. 330-364/2015/5 z dne 17. 8. 2015 (ius novorum) in odloči na podlagi dokumentacije v spisu, ob upoštevanju, da na poziv št. 330-3239/2011-5 (0406) z dne 10. 11. 2011 družba ni predložila ustrezne dokumentacije, ugotovi, da ta družba ne izpolnjuje statusa kmetijske organizacije in posledično vlogi za odobritev pravnega posla za nakup prej citiranih nepremičnin ne ugodi.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe. Navaja, da je odločba o priznanju statusa kmetijske organizacije deklarativna odločba, ki pravno učinkuje ex tunc, od tedaj, ko so nastala dejstva, ki so pomembna za nastanek pravnega stanja, kar pomeni, da odločba ne predstavlja novega dejstva. Pri tem se sklicuje na sodbo U 2270/2006. V skladu s sodno prakso tožnikoma ni mogoče priznati pravice, da se kot stranska udeleženca udeležujeta postopka na ugotovitev, ali se sprejemnica ponudbe šteje za kmetijsko organizacijo, ki ga je kot predhodno vprašanje reševal pristojni organ v ločenem postopku. Prav tako jima ne bi bilo mogoče priznati pravice uveljavljanja ugovorov v zvezi z rešitvijo tega vprašanja kot predhodnega v postopku za odobritev pravnega posla. Sklicuje se na sodbo I U 457/2009. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne in odloči, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

5. A. d.o.o. kot stranka z interesom v tem upravnem sporu v odgovoru na tožbo navaja, da je prvostopenjski organ s tem, ko je reševanje predhodnega vprašanja glede izpolnjevanja pogojev statusa kmetijske organizacije poveril Upravni enoti Sevnica, ravnal v skladu s prvim odstavkom 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s šestim odstavkom 24. člena ZKZ. V diskrecijski pravici organa je, ali bo predhodno vprašanje rešil sam, ali pa bo postopek prekinil. Tožnikoma ni mogoče priznati pravice, da se kot stranska udeleženca udeležujeta postopka na ugotovitev, ali se druga oseba šteje za kmetijsko organizacijo, niti jima ni mogoče priznati pravice do uveljavljanja ugovorov v zvezi s tem v postopku odobritve pravnega posla. Ne obstaja obveza po zagotovitvi kontradiktornosti v primeru reševanja tega vprašanja. Kljub temu da sta tožnika zaradi prekinitve postopka vedela, da pred Upravno enoto Sevnica poteka odločanje o podelitvi statusa kmetijske organizacije stranke z interesom, nista prijavila stranske udeležbe. Odločba o priznanju statusa kmetijske organizacije ne predstavlja novega dejstva. Upravni organ v prvem postopku vprašanja statusa kmetijske organizacije za stranko z interesom niti ni štel kot pravno relevantnega. Dodaja, da sklepa o prekinitvi postopka ni mogoče samostojno izpodbijati v upravnem sporu. Pri tem se sklicuje na sodno prakso. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrže oziroma podredno, kot neutemeljeno zavrne in tožnikoma naloži plačilo stroškov predmetnega postopka stranke z interesom, v roku 15 dni, pod izvršbo.

6. Stranke z interesom ... odgovora na tožbo niso podale.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je sporno, ali je prvostopenjski organ kršil pravila postopka, s tem ko je odločitev v izpodbijani odločbi - izdani v ponovnem postopku v izvrševanju sodbe tega sodišča I U 1698/2014 z dne 5. 5. 2015 - da se odobri pravni posel, sklenjen med tožnikoma kot prodajalcema in družbo A. kot kupovalko, oprl (tudi) na (pravnomočno) odločbo, s katero je kot o predhodnem vprašanju o statusu kmetijske organizacije družbe A. odločil pristojni organ. Gre za odločbo Upravne enote Sevnica št. 330-364/2015 z dne 17. 8. 2015, izdano v upravnem postopku, v katerem tožnika nista sodelovala, in s katero je bilo odločeno, da je družba A. v letu 2008 (v času sprejema ponudbe) imela status kmetijske organizacije.

9. Po določbi prvega odstavka 147. člena ZUP lahko organ, ki vodi postopek, če naleti na tako vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same zadeve, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa (predhodno vprašanje), vprašanje ob pogojih iz tega zakona sam obravnava ali pa prekine postopek, dokler ga ne reši pristojni organ; o prekinitvi postopka izda sklep, zoper katerega je dovoljena pritožba, razen če ga je izdal organ druge stopnje.

10. Iz izpodbijane odločbe in spisne dokumentacije upravnega spisa (pa) izhaja, da je prvostopenjski organ v ponovnem postopku upošteval pravno mnenje sodišča, izraženo v sodbi I U 1698/2014 z dne 5. 5. 2015, da mora dopolniti postopek z ugotovitvijo o tem, ali je družba A. v času sprejema ponudbe izpolnjevala pogoje po določbi 5. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ (po navedeni določbi šteje za predkupnega upravičenca kmetijska organizacija ali samostojni podjetnik posameznik, ki jima je zemljišče ali kmetija potrebna za opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti). Organ je pravilno ugotovil, da vprašanje statusa kmetijske organizacije predstavlja predhodno vprašanje, ki se ga rešuje po petem odstavku 24. člena ZKZ in za reševanje katerega je (po šestem odstavku tega člena) pristojna upravna enota, na območju katere leži pretežni del kmetijskega zemljišča, ki ga kmetijska organizacija uporablja. Na podlagi (citiranega) prvega odstavka 147. člena ZUP pa je nato s sklepom prekinil postopek, dokler o predhodnem vprašanju ne odloči pristojni organ; da bi to ne bila Upravna enota Sevnica, pa tožnika niti ne trdita. Opisano ravnanje prvostopenjskega organa tako po presoji sodišča ni (bilo) v neskladju s citiranim prvim odstavkom 147. člena ZUP in sta tožnika, če menita drugače, v zmoti. Po prvem odstavku 147. člena ZUP bi (namreč) upravni organ predhodno vprašanje lahko reševal sam, lahko pa je postopek do rešitve predhodnega vprašanja pri pristojnem organu tudi prekinil. 11. Sodišče se s tožnikoma tudi ne strinja, da bi bilo v postopku za izdajo izpodbijane odločbe - zaradi reševanja predhodnega vprašanja pri pristojnem organu - kršeno načelo kontradiktornosti.

12. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, samih tožbenih navedb in spisne dokumentacije, sta bila tožnika s prekinitvijo postopka odobritve pravnega posla zaradi reševanja predhodnega vprašanja pred pristojnim organom seznanjena; glede na podatke spisa jima je bil sklep prvostopenjskega organa z dne 19. 6. 2015 o prekinitvi postopka vročen (sicer sta sklep tudi izpodbijala s pritožbo in tožbo v upravnem sporu). Iz sklepa izrecno izhaja (2. točka izreka), da bo o predhodnem vprašanju odločala Upravna enota Sevnica. To pa pomeni, da sta bila s tekom postopka pred navedenim (pristojnim) organom seznanjena ter da sta skladno z določbami 142. člena ZUP imela možnost zahtevati vstop v ta postopek (ali uporabiti pritožbo - prvi odstavek 229. člena ZUP). Če pa te možnosti, kar je očitno (in tudi ne navajata drugače), nista izkoristila ter niti nista vložila zahteve za vstop v postopek, pa tudi ne moreta z uspehom zatrjevati, da jima ni bila dana možnost udeležbe v postopku, v katerem se je odločalo o vprašanju statusa kmetijske organizacije ter da je bilo kršeno načelo kontradiktornosti.

13. Poleg tega tožnika sama navajata, da jima je bila odločba Upravne enote Sevnica z dne 17. 8. 2015, s katero je bil družbi A. priznan status kmetijske organizacije, (sicer) posredovana zaradi izjave, vendar že kot pravnomočna. Sodišče se z njima strinja, da navedb v zvezi z materialnopravnim reševanjem vprašanja statusa kmetijske organizacije nista več mogla podati; glede teh (pa) je sodišče že presodilo, da tožnika brez podlage zatrjujeta, da jima ni bilo omogočeno, da bi jih podala. Mogla pa sta (še) podati navedbe glede primernosti dokaza za izkazovanje statusa kmetijske organizacije s strani družbe A., kar jima je prvostopenjski organ s predložitvijo odločbe o predhodnem vprašanju pred odločitvijo v zadevi v glavni svari pravilno omogočil: to je o tem, ali je bilo z odločbo ugotovljeno, da je A. štela za kmetijsko organizacijo v času sprejema ponudbe in ali je odločba (vsaj) dokončna.

14. Zmotno je tudi tožbeno stališče, da naj bi odločba Upravne enote Sevnica z dne 17. 8. 2015 predstavljala novo dejstvo. Prvostopenjski organ je po že navedenem ugotovitveni postopek zaradi ugotovitve, ali je družba A. v času sprejema ponudbe štela za kmetijsko organizacijo in s tem za predkupno upravičenko po 5. točki 23. člena ZKZ, v ponovnem postopku dopolnjeval v skladu s pravnim mnenjem sodišča v sodbi I U 1698/2014 z dne 5. 5. 2015, in stališčem, naj postopek vodi tako, da ponovno pozove družbo A., da izkaže, da je v času sprejema ponudbe izpolnjevala pogoje za predkupno upravičenko po 5. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ. Poleg tega iz spisne dokumentacije upravnega spisa ne izhaja, da bi družbi A. prvostopenjski organ kdaj v postopku določil procesni rok za predložitev odločbe o tem, da je v letu 2008 štela za kmetijsko organizacijo, in da ta družba pozivu organa (v določenem roku) ne bi sledila. Iz dokumentacije (namreč) izhaja, da je v vabilu na ustno obravnavo z dne 10. 11. 2011 prvostopenjski organ (sicer) družbo pozval, naj predloži (tam navedena) dokazila za leto 2007 oziroma odločbo o priznanem statusu kmetijske organizacije, če jo ima (brez navedbe, za katero leto mora biti status izkazan - op. sodišča), in da je na ta poziv A. predložila (med drugim) odločbe o statusu kmetijske organizacije, izdane v letih 2006, 2009 in 2011 ter da je menila, da to zadostuje. Kot izhaja iz zapisnika, pa sta na ustni obravnavi 12. 12. 2011 nato (le sama) tožnika ugovarjala, da predložena dokazila ne zadostujejo ter da bi morala A. predložiti še številna tam navedena dokazila. Po tem, ko je družba A. k zapisniku podala pripombe (v dopisu z dne 22. 12. 2011), da ima status kmetijske organizacije že vse od leta 2006 ter da naj, če predložena dokazila ne zadostujejo, prvostopenjski organ o tem po uradni dolžnosti opravi poizvedbe, pa ta organ ni več vztrajal pri ugotavljanju, ali je bila družba A. v času sprejema ponudbe kmetijska organizacija; kot izhaja iz njegove odločbe z dne 9. 3. 2012, izdane v prejšnjem postopku, je namreč glede na to, da je edina od prejemnikov ponudbe le A. vložila vlogo za odobritev pravnega posla, prvostopenjski organ menil, da ni potrebno ugotavljati, ali je ta predkupna upravičenka po 5. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ, kot je uveljavljala (kar se je v postopku upravnega spora, kot izhaja iz sodbe I U 1698/2014 z dne 5. 5. 2015, izkazalo kot nepravilno pravno stališče ter je sodišče iz tega razloga odločbo z dne 9. 3. 2012 odpravilo). To pa pomeni, da v spisni dokumentaciji upravnih spisov tudi ni podlage za presojo, da bi bil v prejšnjem postopku organ (kdaj) v situaciji, da bi lahko o vprašanju, ali je A. v času sprejema ponudbe štela za predkupno upravičenko po 5. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ, zaključeval, da tega zatrjevanega dejstva A. v določenem ji roku ni dokazala oziroma da zanj ni predložila dokazov. Glede na to tožnika tudi ne moreta uspeti z navedbami, da bi v zadevi odobritve pravnega posla bilo treba odločiti brez upoštevanja odločbe o priznanem statusu kmetijske organizacije, torej v smislu tretjega odstavka 140. člena ZUP.

15. Pravno nerelevantne so tudi tožbene navedbe, da je bila izpodbijana odločitev sprejeta kljub temu, da v upravnem sporu, sproženem zoper sklep o prekinitvi postopka, pred tem še ni bilo odločeno. Postopek, ki je bil prekinjen zato, da bi se rešilo predhodno vprašanje pri pristojnem organu, se namreč nadaljuje, ko postane odločba o tem vprašanju dokončna ali pravnomočna (152. člen ZUP) in ne, ko se v upravnem sporu odloči o morebitni tožbi zoper sklep o prekinitvi postopka (ki zoper tak sklep niti ni dopustna, kakor je o tožbi tožnikov zoper sklep o prekinitvi postopka z dne 19. 6. 2015 presodilo to sodišče v sklepu I U 1704/2015 z dne 13. 12. 2016).

16. Ker je glede na obrazloženo sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo zavrnilo, je moralo zavrniti tudi zahtevek tožnikov, da jima toženka povrne stroške postopka; po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 namreč v primeru, če sodišče tožbo (med drugim) zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

18. Sodišče je zavrnilo tudi stroškovni zahtevek stranke z interesom A. d.o.o. Ker ZUS-1 ne ureja vprašanja stroškovnega zahtevka prizadetih strank oziroma strank z interesom, je treba glede tega vprašanja uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške postopka. Sodišče ugotavlja, da je bil interes družbe A. na strani toženke in ker je sodišče v obravnavanem postopku tožbo zavrnilo, bi bila stranka z interesom načeloma upravičena do povrnitve stroškov postopka. Ker pa se po prvem odstavku 155. člena ZPP povrnejo stranki le potrebni stroški, je treba ugotoviti, ali so navedbe stranke z interesom v njenih vlogah take, da so bile pomembne za razjasnitev zadeve oziroma ki so vplivale na odločitev sodišča. 19. Po presoji sodišča stranka z interesom takšnih navedb ni podala, saj je sodišče tožbo zavrnilo že na podlagi tožbenih navedb in spisne dokumentacije, tako da pojasnila te stranke niso prispevala k razjasnitvi zadeve. Tudi dokazni predlogi stranke z interesom so se nanašali na listine v spisu, katerih obstoj in vsebina med strankama niti ni sporna, predlagani dokazi pa tudi ne morejo vplivati na odločitev v zadevi. Glede na navedeno sodišče tako zaključuje, da stranki z interesom A. d.o.o. stroškov postopka ni mogoče priznati. Tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015.