Jedro

V veljavnem sistemskem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju niti prej veljavnih prepisih s tega področja ni nobene pravne podlage za vračilo v ZRN dopolnjene in po nemško-jugoslovanskem sporazumu o socialni varnosti prevzete pokojninske dobe. V obravnavani zadevi tudi niso izkazani vsi elementi odškodninske odgovornosti toženca, zato je sodišče tožbeni zahtevek po obeh pravnih temeljih utemeljeno zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek na plačilo 3000 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije iz naslova vplačanih prispevkov za socialno zavarovanje za čas od 23.6.1941 do 30.9.1945 pri nemškem nosilcu zavarovanja z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ker je ugotovilo, da za takšno terjatev v predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ni nobene pravne podlage, niti zahtevek ni utemeljen na temelju odškodninske odgovornosti toženca, ker ta v obravnavanem primeru ni podana.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica, smiselno zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava. Navaja, da zavarovalna doba, dopolnjena v Nemčiji, pokojnemu možu ni bila upoštevana po krivdi tožene stranke. Ker naj bi pokojni mož zaradi neupoštevanja v Nemčiji dopolnjene pokojninske dobe, delal do polne pokojninske dobe 40 let, kasneje priznana v Nemčiji dopolnjena pokojninska doba, pa več ne vpliva na višino družinske pokojnine, meni, da ji je s tem povzročena škoda po krivdi toženca in da je zato upravičena do odškodnine v vtoževani višini v skladu z 289. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Pritožba ni utemeljena.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje postopalo v skladu z napotili iz sklepa pritožbenega sodišča Psp 176/95 z dne 18.4.1996, tako da je razčistilo vsa odločilna dejstva, ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do kršitev iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijana zavrnilna sodba je obrazložena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša, zato v zvezi s pritožničinimi navedbami povdarja naslednje. Dejstvo, da je bil s pravnomočno odločbo ZPIZ Slovenije št. .... z dne 14.1.1994 na zahtevo tožnice, vložene 21.1.1993 pokojnemu ... v zavarovalno dobo prevzet čas, prebit v nemškem zavarovanju od 23.6.1941 do 30.9.1945 v skupnem trajanju 4 leta, 3 mesece in 8 dni in hkrati odločeno, da priznana zavarovalna doba ne vpliva na tožničino družinsko pokojnino, priznano z odločbo 28.9.1967 (pravilno: 1987), ker je bila že pokojnemu uživalcu starostna pokojnina odmerjena za 41 let, 3 mesece in 6 dni v Sloveniji dopolnjene pokojninske dobe, ne pogojuje drugačne odločitve od izpodbijane. V veljavnem sistemskem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-92) niti v prej veljavnih predpisih, ni pravne podlage za vračanje prispevkov. Po nemško-jugoslovanskem sporazumu o socialni varnosti z dne 10.3.1956 gre čas, prebit v delovnem razmerju pred 1.1.1956 v Zvezni Republiki Nemčiji, državljanom bivše Jugoslavije, ki so imeli na dan 1.1.1956 stalno prebivališče na območju Jugoslavije oz. Slovenije, sicer v breme slovenskega nosilca zavarovanja, v kolikor je upoštevan pri pogojih za pridobitev in odmero pravic iz tega zavarovanja. Omenjeni meddržavni sporazum, niti kasneje sklenjen Sporazum o socialnem varstvu med SFRJ in Zvezno Republiko Nemčijo (Ur. FNRJ, št. 9/69 in dodatek št. 24/76) pa ne posega v pravno ureditev pogodbenic, da bi bilo možno uveljavljati vračilo prispevkov, vplačanih nosilcu druge države podpisnice, če v prvi takšna zakonska ureditev glede financiranja obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni predvidena. Vtoževana terjatev ni utemeljena niti iz naslova odškodninske odgovornosti toženca, saj tožnica niti v pritožbi ne ponuja kakršnegakoli pravnorelevantnega dokaza, da bi nastal dvom v pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe na tej pravni podlagi. Po 289. členu cit. ZPIZ-92, zavod sicer odgovarja za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih. Pomeni, da je odškodninsko terjatev mogoče priznati le, če so izpolnjeni vsi elementi odškodninske odgovornosti, od protipravnega oz. nedopustnega ravnanja, krivdne odgovornosti povzročitelja, dokazano nastale pravno priznane škode ter vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo škodo. Če zaradi obrnjenega dokaznega bremena glede na Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZOR) oškodovancu sicer ni potrebno dokazovati krivdne odgovornosti povzročitelja in je ta prost odgovornosti le, če sam dokaže, da je v danih okoliščinah ravnal, kot je bilo treba, pa mora vedno izkazati obstoj škode ter vzročno zvezo med zatrjevano škodo in škodnim dogodkom. Slednja elementa odškodninske odgovornosti v postopku pred sodiščem prve stopnje nista bila dokazana. Za vtoževanih 3000 DEM tolarske protivrednosti ni izkazano, da bi v tej višini prišlo do nedopustnega zmanjšanja tožničinega premoženja. V obravnavanem primeru ni niti vzročne zveze med zatrjevano škodo in ravnanjem toženca. Protispisne so namreč navedbe pritožnice, da naj bi pokojni mož že pri dopolnjenih 35-ih letih pokojninske dobe v R Sloveniji, računajoč na nemško pokojninsko dobo, vložil zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine. Iz listinske dokumentacije v upravnem spisu določno izhaja, da je zahtevek vložil 1.3.1978 (po prenehanju delovnega razmerja z 28.2.1978) ter da mu je bila tedaj priznana in odmerjena polna starostna pokojnina za 41 let, 3 mesece in 26 dni pokojninske dobe, dopolnjene pri slovenskem nosilcu zavarovanja, torej pri pravnih predhodnikih tožene stranke. Pokojninsko dobo, ki jo je pokojni ... dopolnil v Nemčiji je uveljavljala tožnica šele leta 1993 tako, da že zato ni vzročne zveze med sicer nedokazano škodo in ravnanjem toženca oz. njegovih pravnih predhodnikov. Ker se pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, vključno s pokojninsko dobo, priznavajo le na zahtevo zavarovancev, je šele v letu 1994 prevzeta nemška pokojninska doba, kvečjemu posledica ravnanja pokojnega zavarovanca oz. njegove opustitve, ne pa neutemeljeno zatrjevanega krivdnega ravnanja tožene stranke.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.