Jedro

Plačilo komunalnega prispevka je strošek gradnje, ki ga mora navesti ter vključiti v stroške investicije, zato je nesmiselno zatrjevanje, da bo zaradi plačila dela stroškov gradnje, ki jih predstavlja komunalni prispevek, otežena gradnja stanovanjske hiše in s tem otežena rešitev stanovanjskega problema ter da bo podana možnost blokade njegovih denarnih sredstev in možnost zaostanka gradbenih del.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, da se do izdaje pravnomočne sodne odločbe odloži izvršitev izpodbijane odločbe Urada za gospodarstvo in turizem Občine Piran z dne 30. 6. 2008. Z navedeno odločbo, zoper katero je Župan Občine kot organ druge stopnje, tožnikovo pritožbo zavrnil z odločbo z dne 28. 10. 2008, je bilo odločeno, da se tožniku za gradnjo stanovanjskega objekta na parceli št. ... k.o. ... odmeri sorazmerni del stroškov za obstoječo komunalno opremljenost zemljišča v znesku 17.558,89 EUR.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da tožnik ni verjetno izkazal nastanka težko popravljive škode (drugi odstavek 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006). Odločitev sodišča temelji na presoji, da tožnik glede na pravno in dejansko podlago izpodbijane odločbe ni predložil nobenih dokazov (o višini dohodka, premoženja, prihrankov, kreditne sposobnosti itd.), na podlagi katerih bi bilo mogoče preveriti njegove navedbe o zatrjevanem nastanku težko popravljive škode. Zgolj zatrjevanje, da mu bo z izvršitvijo odločbe nastala težko popravljiva škoda, brez predloženih dokazov in tehtne utemeljitve, pa pri odločanju o pogojih za izdajo začasne odredbe ni dovolj, materialna škoda pa je po že sprejetem stališču tudi Ustavnega sodišča RS, praviloma popravljiva.

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov iz 75. člena ZUS-1. Meni, da so v zahtevi za izdajo začasne odredbe navedeni razlogi, ki bi lahko prizadeli težko popravljivo škodo. Plačilo komunalnega prispevka bistveno posega v socialni status posameznika glede gradnje stanovanjske stavbe. Plačilo navedenega zneska bi vsekakor otežilo gradnjo stanovanjske stavbe, kar bi pomenilo tudi, da ne bo rešil svojega stanovanjskega problema. Zaradi neplačanega komunalnega prispevka ne bi mogel nadaljevati gradnje stanovanjske stavbe, ker bi lahko tožena stranka izvedla prepoved nadaljnje gradnje ter blokado vseh denarnih sredstev, ki jih ima. Sodišče bi moralo glede na drugi odstavek 32. člena ZUS-1 pri odločanju upoštevati sorazmernost prizadetosti javne koristi, torej plačila komunalnega prispevka za občino Piran ter na drugi strani tudi koristi nasprotnih strank, česar sploh ni upoštevalo. Sklicuje se na določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter prijavlja stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določbo drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Težko popravljiva škoda kot zakonski pogoj za izdajo začasne odredbe po navedeni določbi ZUS-1 je nedoločen pojem, zato mora njeno vsebino določiti sodišče v vsakem posameznem primeru posebej. Po ustaljeni upravni sodni praksi mora stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, in tudi dokazati, da takšna škoda zanjo predstavlja težko popravljivo škodo. Če stranka težko popravljivo škodo izkaže, mora v postopku odločanja o začasni odredbi sodišče po uradni dolžnosti presoditi, ali odložitev izvršitve odločbe nasprotuje javni koristi oziroma koristi drugih strank, ostale okoliščine in razloge pa mora v zahtevi navesti in dokazati ter utemeljiti stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe Torej je trditveno in dokazno breme glede težko popravljive škode v celoti na njeni strani. Ker dokazov za svoje navedbe tožnik ni predložil, se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da težko popravljive škode v obravnavanem primeru ni uspel izkazati. Plačilo komunalnega prispevka je strošek gradnje, ki ga mora navesti ter vključiti v stroške investicije, zato je nesmiselno zatrjevanje, da bo zaradi plačila dela stroškov gradnje, ki jih predstavlja komunalni prispevek, otežena gradnja stanovanjske hiše in s tem otežena rešitev stanovanjskega problema ter da bo podana možnost blokade njegovih denarnih sredstev in možnost zaostanka gradbenih del. Po ustaljeni upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča RS izvršitev odločbe, ki se nanaša na izpolnitev denarne obveznosti (kar plačilo komunalnega prispevka prav gotovo je), sama zase za stranko ne more pomeniti težko popravljive škode, saj bi imela v primeru uspeha v upravnem sporu možnost vračila, če ji je bila obveznost odmerjena v napačnem ali previsokem znesku.

Pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo niti obrazložilo načela sorazmernosti glede prizadetosti javne koristi ter koristi nasprotnih strank, pritožbeno sodišče zavrača kot pravno nepomemben v obravnavanem primeru. Ker v tem primeru ni bil izpolnjen že zakonski pogoj nastanka težko popravljive škode (drugi odstavek 32. člena ZUS-1), po presoji Vrhovnega sodišča tehtanje med prizadetimi koristmi skladno z načelom sorazmernosti niti ni potrebno, ker ne bo vplivalo na drugačno odločitev.

Na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča tudi ne morejo vplivati pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vsebinsko odločanje o tožbi, kar ni predmet presoje v postopku za izdajo začasne odredbe in ne navedbe v zvezi ZIZ, ker je sodišče v obravnavani zadevi pravilno odločilo na podlagi 32. člena ZUS-1. Ker tožnik pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ni obrazložil, je Vrhovno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo z vidika kršitev, določenih v 3. odstavku 75. člena ZUS-1, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, vendar takih kršitev ni ugotovilo.

Glede na to, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi z 1. odstavkom 82. členom ZUS-1).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z določbo 1. odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 1. odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku, sam trpi stroške pritožbenega postopka.