Jedro

Ne ZUreP-1 in ne ZJC-B ne predpisujeta, da morajo biti pred razlastitvijo parcele njene meje urejene. Glede na navedena materialnopravna predpisa postopek urejanja in evidentiranje urejene meje v razlastitvenem postopku (v primeru neurejenih mej parcel, ki se razlaščajo) ni predhodno vprašanje. Zato sproženi postopek urejanja in evidentiranja urejene meje ni pomenil oviro za razlastitveni postopek, kot to zmotno menita tožnika.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Ljubljana (upravni organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se v korist Republike Slovenije razlasti zemljišče parc. št. 239/9, cesta v izmeri 107 m2, vl. št. ..., k.o. ..., katerega solastnika sta A.A. in B.B., vsak do 1/2 (1. točka izreka), da z dokončnostjo te odločbe Republika Slovenija pridobi na celotnem zemljišču parc. št. 239/9 lastninsko pravico in ga prevzame v posest (2. točka izreka), da je ta odločba podlaga za izbris zaznambe uvedbe postopka za razlastitev in vpis lastninske pravice Republike Slovenije na parc. št. 239/9 (3. točka izreka), da se v primeru spora glede odškodnine za razlaščeno zemljišče stranki napoti na sodišče (4. točka izreka) in da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (5. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je razlastitvena upravičenka Republika Slovenija dne 19. 10. 2009 vložila zahtevo za razlastitev parc. št. 239/9, cesta v izmeri 107 m2, vl. št. ..., k.o. ... in ji priložila vse z 19. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 92/05, v nadaljevanju ZJC-B) zahtevane listine. Upravni organ je ugotovil, da je na obravnavani parceli zgrajena regionalna cesta R2-413 Zbilje–Vodice, po kateri že poteka promet, kar izhaja iz Uredbe o kategorizaciji državnih cest (Uradni list, št. 33/98 in nadaljnji). Zato se šteje, da je javna korist za razlastitev ugotovljena. Lastnika navedene nepremičnine sta po zemljiško-knjižnih podatkih tožnika. S tem so izpolnjeni pogoji za razlastitev po ZJC-B. Pred vložitvijo zahteve za razlastitev je razlastitvena upravičenka tožnikoma nepremičnino neuspešno ponudila v odkup. Upravni organ navaja, da je Republika Slovenija sicer od tedanjih solastnikov C.C. in D.D. za rekonstrukcijo ceste R-413/1079 Jeprca–Vodice že odkupila zemljišče parc. št. 239/9, cesta v izmeri 107 m2, s kupoprodajno pogodbo z dne 4. 11. 1995, ki pa ni bila izvedena v zemljiški knjigi. Tožnika sta 11. 6. 1997 z C.C. in D.D. sklenila prodajno pogodbo, ki vsebuje ugotovitev, da je bilo za potrebe ob parc. št. 239/2 ležeče ceste v letu 1978 odvzeto 107 m2 njive, kar je bilo potrjeno z odločbo Mestne geodetske uprave Ljubljana št. 3/268-77/24 z dne 5. 1. 1995, ki pa ni bila izvedena ne v zemljiški knjigi in ne v katastru. Predmet te pogodbe je bila parc. št. 239/2 v izmeri 1027 m2, ne pa tudi del v izmeri 107 m2. Z nadomestno odločbo Geodetske uprave RS št. 3/268-77-24N z dne 24. 6. 1998 se je tudi v zemljiški knjigi poočitila in izvedla sprememba parcele tako, da se je parc. št. 239/2 razdelila v parc. št. 239/2 v izmeri 1027 m2 ter v parc. št. 239/9, cesta v izmeri 107 m2. Upravni organ je zavrnil ugovore tožnikov, da zahteva ne vsebuje določenih listin, saj je razlastitvena upravičenka predložila listine, ki so predpisane v četrtem odstavku 19. člena ZJC-B. Ugovore, da se ne ve, kateri del parcele se razlašča, pa je zavrnil s pojasnilom, da je parc. št. 239/9 v izmeri 107 m2 k.o. ... v zemljiškem katastru evidentirana z mejo parcele in označena s parcelno številko. Glede odškodnine pa navaja, da je iz kupoprodajne pogodbe z dne 4. 11. 1995 razvidno, da je Republika Slovenija C.C. in D.D. za parc. št. 239/9, cesta v izmeri 107 m2, plačala kupnino kot odškodnino v višini 391.577,00 SIT in se stranki v primeru spora glede odškodnine za razlaščeno zemljišče napoti na sodišče. Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbene ugovore, da niso podani pogoji za razlastitev, ker po parc. št. 239/9 cesta ne poteka in ker podatki katastra niso bili podani oziroma ne ustrezajo dejanskemu stanju. Navaja, da glede na listinske dokaze, ki imajo značaj javne listine v smislu 169. člena ZUP, za katere velja domneva resničnosti in se šteje za dokazano, kar se v njih potrjuje ali določa, ni upošteval navedb, da te listine ne izkazujejo dejanskega stanja. V zvezi s potekajočimi postopki ureditve meje pa odgovarja, da to, da predmetna parcela nima urejenih mej po Zakonu o evidentiranju nepremičnin, na odločitev ne more vplivati. Parcela je bila v zemljiškem katastru evidentirana z odločbo z dne 24. 6. 1998, ki je postala pravnomočna 31. 7. 1998. Tožnika vlagata tožbo zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Ugovarjata, da pogoji za razlastitev niso podani, ker na parc. št. 239/9 k.o. ... cesta ne poteka in ker katastrski podatki niso bili podani oziroma ne ustrezajo dejanskemu stanju. Zato sta sprožila postopek mejne obravnave, ki pa je še v teku. Iz seznama določitve površin parcel, ki še ni izveden v zemljiško knjigo, je razvidno, da obsega parc. št. 239/9 le 42 m2. Iz priložene mapne kopije pa je razvidno, da je bil v uradne evidence vnesen napačen mapni zaris v digitalni katastrski načrt. Ker uradno še ni določeno, kje točno poteka cesta, postopek razlastitve ni zakonit. Poleg tega izmere niso točne oziroma je narejena napaka. Nadalje ugovarjata, da upravni organ podatkov iz zemljiškega katastra ni preskrbel in ni odgovoril na njune navedbe, da mejniki na cesti niso bili nikoli položeni, ni upošteval, da parcela nima mej in da je bil 18. 12. 2009 sprožen postopek za ureditev meje. Tožnika sta vlogi z dne 4. 1. 2010 priložila sliko 1, iz katere izhaja, da naj bi bil na točki T3 mejnik, vendar po tem delu sporna meja oziroma parcela ne poteka. Iz slike 2 je razvidno, da naj bi bila točka T2 precej stran od sporne ceste. Točna T2 je mejnik parc. št. 239/9 in po tem delu parcele cesta ne poteka. Ta mejnik je bil postavljen dne 28. 3. 2007 oziroma z odločbo z dne 16. 11. 2008. Točka T2 predstavlja mejo med parc. št. 239/2 in parc. št. 215/1. Cesto so delali leta 1993 oziroma 1994. Točki T1 in T3 sta bili določeni 18. 9. 2009 na podlagi postopka, ki še ni končan. Točna T4 še ni določena in je podana vloga–naročilo geodetske storitve. Ker upravni organ njunih dokazov ni upošteval, je kršil določilo 214. člena ZUP. Glede na to, da po parc. št. 239/9 cesta ne poteka, predstavlja neupoštevanje njunih navedb, da zahteva za razlastitev nima izvlečka iz prostorskega akta, da nima razlastitvenega elaborata, da nima rokov za izvajanje del in da ne obsega ponudbe, kršitev 98. člena Zakona o urejanju prostora. Tožnika predlagata, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje, podrejeno pa, da se spremeni tako, da se odpravi in zahtevek za razlastitev zavrne. Zahtevata tudi povrnitev stroškov postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz obrazložitve in predlaga zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom Republika Slovenija v odgovoru na tožbo navaja, da parc. št. 239/9 obstaja v zemljiškem katastru, kot vsaka parcela je obdana z mejo, ki jo razmejuje od sosednjih parcel, meje so grafično prikazane v zemljiškokatastrskem načrtu. Res niso vse meje dokončno urejene, vendar so vseeno meje, ki zemljišče te parcele razmejujejo od drugih zemljišč. Glede morebitne fizične odstranitve mejnih kamnov odgovarja, da jih je lahko odstranil kdorkoli, katerikoli mejaš pa lahko ponovno vzpostavitev mejnih kamnov naroči pri pristojnem geodetskem podjetju. Tudi če parc. št. 239/9 nima dokončno urejene meje, je kot osnovna enota zemljiškega katastra lahko predmet pravnega prometa in seveda tudi razlastitvenega postopka. V veljavnem zemljiškem katastru je evidentirana z mejo in identifikacijsko številko. Ustanovljena je bila z nadomestno geodetsko odločbo z dne 24. 6. 1998, ki je postala pravnomočna ter je bila izvedena v zemljiškem katastru in zemljiški knjigi. Prejšnja lastnika C.C. in D.D. sta bila z odločbo seznanjena in nanjo nista imela ugovorov. Ugovori pa bi bili tudi nelogični, saj sta parcelo prodala Republiki Sloveniji. Tožnika sta parcelo nedobroverno pridobila v letu 2007. V postopku, ki ga vodi Zavod A. d.o.o., se urejajo meje parc. št. 239/7 in 239/9. Stranka z interesom meni, da glede na prej navedeno ni razloga, da se razlastitveni postopek ne bi nemoteno nadaljeval. Povsem ločeno se lahko za to parcelo vodijo tudi geodetski postopki, tudi postopek urejanja meje. Je pa mnenja, da ni nobenega utemeljenega razloga, da bi razlastitvena zavezanca predlagala ureditev meje parc. št. 239/9, ki sta jo pridobila v slabi veri. Interes bi imela edino za ureditev meje njune „sosednje“ v dobri veri pridobljene parc. št. 239/2. Pripominja še, da postopek za ureditev in evidentiranje meje lahko predlaga le lastnik, tožnika pa nista več lastnika parc. št. 239/9, ki je bila že razlaščena v korist Republike Slovenije. Lastninsko pravico je Republika Slovenija pridobila takoj po dokončnosti odločbe o razlastitvi, čeprav v zemljiški knjigi predmetni vpis ni bil izveden. Kljub temu evidentiranju meje ne bo nasprotovala. Tudi če je iz geodetskega elaborata razvidno, da je površina parc. št. 239/9 42 m2 in ne 107 m2, to v ničemer ne more vplivati na veljavnost izvedenega razlastitvenega postopka. Parc. št. 239/9 ima sedaj neurejene meje, če bo postopek ureditve in evidentiranja urejene meje uspešno izpeljan do konca, pa bo imela urejene meje in natančno izračunano površino. Edina posledica ureditve meje in izračun točne površine te parcele je ugotovitev, da je bila pravnima prednikoma tožnikov plačana prevelika odškodnina, saj sta Republiki Sloveniji dejansko prodala samo 42 m2 zemljišča. V pripravljalnem spisu sta tožnika menila, da je geodetski postopek pomemben, saj nove izmere kažejo, da parcela meri le 42 m2, v izpodbijani odločbi pa je navedeno, da se razlasti parc. št. 239/9 v izmeri 107 m2. Vztrajata, da cesta ne poteka po tej parceli. Neutemeljene in nepravilne so navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo o njuni nedobrovernosti pri pridobitvi parc. št. 239/9. Menita, da tožena stranka ne loči postopka za obnovo mejnikov oziroma označitev meje v naravi od postopka mejne obravnave. Ker niso podani pogoji za razlastitev, bi bilo treba upoštevati 98. člen ZUreP-1. Skladno z drugim odstavkom 95. člena tega zakona je pravica do razlastitve tudi že zastarala. Sklicujeta se na 101. člen ZEN. Ker v konkretnem primeru meje niso določene, sta sama sprožila postopek za mejno obravnavo. Predlagata, da sodišče upravni postopek prekine, če ne ugodi njunemu tožbenemu zahtevku in predloga za razlastitev ne zavrže. Stranka z interesom je v pripravljalni vlogi na navedbe tožnikov odgovorila, da nikoli ni trdila, da meje parc. št. 239/9 niso važne, temveč je v nasprotju s tožnikoma le trdila, da ta parcela ima meje, kot vse parcele, ki so evidentirane v katastru. Vztraja pri svojih navedbah o obstoju parcele, ki jih je podala v odgovoru na tožbo in pri trditvi, da so izpolnjeni pogoji za razlastitev po ZJC-B. Navaja, da je parc. št. 239/9 po izvedeni rekonstrukciji ceste postala kot cestni svet del rekonstruirane javne ceste v skladu s 13. členom ZJC, ni pa del samega vozišča. Republika Slovenija gotovo ne bi kupila parc. št. 239/9, če je ne bi potrebovala kot del bodočega sestavnega dela rekonstruirane državne ceste. Glede nedobrovernosti tožnikov pri pridobitvi sporne parcele se sklicuje na svoje navedbe in dokaze, ki jih je predložila v upravnem postopku in povzema del svojega dopisa tožnikoma z dne 12. 5. 2009. Tožba ni utemeljena.

Upravni organ je z izpodbijano odločbo odločil o razlastitvi na podlagi 19. člena ZJC-B, ki je za primere, ko je ob uveljavitvi tega zakona (19. 10. 2005) obstoječa cesta potekala po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb (ne Republike Slovenije ali občine – 3. člen Zakona o cestah, Uradni list RS, št. 33/06 in nadalj., v nadaljevanju ZJC-UPB1) določil možnost odvzema ali omejitve lastninske pravice proti odškodnini ali nadomestilu v naravi v posebnem postopku razlastitve, ob uporabi določb 92. do 114. člena Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, 110/02 in nadalj., v nadaljevanju ZUreP-1). Javna korist za razlastitev na navedeni pravni podlagi se šteje za ugotovljeno, če ob zahtevi za razlastitev po nepremičnini poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZJC-UPB1. Zahtevi za razlastitev mora razlastitveni upravičenec predložiti le seznam nepremičnin, predlaganih za razlastitev z njihovimi podatki iz zemljiškega katastra in zemljiške knjige in ponudbo iz drugega odstavka 95. člena ZUreP-1. Upravni organ je odločitev, da se razlasti parc. št. 239/9, cesta v izmeri 107 m2, vl. št. ... k.o. ..., ki je v solasti tožnikov, oprl na ugotovitev, da je na parceli zgrajena regionalna cesta R2-413 Zbilje-Vodice, po kateri že poteka promet. Iz zemljiškoknjižnih podatkov je ugotovil, da je na parceli s prej navedenimi podatki vknjižena lastninska pravica na tožnika, za vsakega do ½.

Navedene ugotovitve imajo podlago v listinah v upravnem spisu. Iz Uredbe o kategorizaciji državnih cest (Uradni list RS, št. 33/98 in nadalj.) je razvidno, da je cesta številka 413 Medvode-Vodice-Moste-Duplica regionalna cesta II. reda. Podatki zemljiške knjige izkazujejo prej povzeto lastninsko stanje, saj v zemljiški knjigi ni bila izvedena kupoprodajna pogodba za parc. št. 239/9 v izmeri 107 m2, sklenjena leta 1995 namesto razlastitve med Republiko Slovenijo kot kupcem ter C.C. in D.D. kot prodajalcema. V upravnem spisu je tudi nadomestna odločba Geodetske uprave RS, Območne geodetske uprave Ljubljana, Izpostava Ljubljana št. 3/268-77-24N z dne 24. 6. 1998, s katero je bila v zemljiškem katastru ugotovljena in evidentirana parc. št. 239/9, po vrsti rabe cesta, s površino 107 m2. Razlastitvena upravičenka je torej v postopku razlastitve izkazala tiste podatke, ki so za razlastitev zahtevani z 19. členom ZJC-B. Na tožbene ugovore, da katastrski podatki za parc. št. 239/9 niso podani, sodišče odgovarja, da je obstoj te parcele v zemljiškem katastru izkazan z odločbo Geodetske uprave RS, Območne geodetske uprave Ljubljana, Izpostave Ljubljana št. 3/268-77-24N z dne 24. 6. 1998. Nobenega podatka v upravnih spisih ni, pa tudi tožnika nista predložila dokazov, da ta parcela, s takšnimi podatki, kot so ugotovljeni v navedeni odločbi, ne bi bila več vodena v zemljiškem katastru. Parcela je z identifikacijsko oznako iz zemljiškega katastra–parcelno številko vpisana tudi v zemljiški knjigi. Če je parcela vpisana v zemljiškem katastru, pa ni mogoče trditi, da katastrski podatki niso podani. Tudi če se njene meje (deloma ali v celoti), kot so bile ugotovljene ob njeni odmeri (ali v pozneje izvedenih postopkih), ne morejo šteti za urejene meje (sedaj po Zakonu o evidentiranju nepremičnin, Uradni list RS, št. 47/06 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZEN), to še ne pomeni, da parcela nima katastrskih podatkov. Ne ZUreP-1 in ne ZJC-B pa ne predpisujeta, da morajo biti pred razlastitvijo parcele njene meje urejene. Glede na navedena materialnopravna predpisa postopek urejanja in evidentiranje urejene meje v razlastitvenem postopku (v primeru neurejenih mej parcel, ki se razlaščajo) ni predhodno vprašanje. Zato sproženi postopek urejanja in evidentiranja urejene meje ni pomenil oviro za razlastitveni postopek, kot to zmotno menita tožnika.

Kolikor se tožnika sklicujeta na podatke iz tega postopka, ki sta ga sprožila in je še v teku, sodišče iz njunih navedb in predloženih listin ugotavlja, da se nanašajo na postopek urejanja meje, ki ga izvaja geodetsko podjetje kot geodetsko storitev, in da upravni postopek evidentiranja v zemljiškem katastru (glej 26. člen ZEN) še ni bil izveden. Zato (še) ne gre za nove oziroma drugačne zemljiškokatastrske podatke, ki bi morali biti upoštevani v razlastitvenem postopku in bi bila zato odločba, izdana na podlagi veljavnih zemljiškokatastrskih podatkih, nepravilna (na navedbe tožnikov, da iz dosedaj pridobljenih podatkov izhaja, da parc. št. 239/9 meri le 42 m2 in da je v digitalnem katastrskem načrtu napačen mapni zaris, sodišče le pripominja, da je v ZEN za odpravo napak v postopku evidentiranja predviden poseben postopek). Kolikor meje niso označene v naravi, pa to tudi ne pomeni, da katastrskih podatkov o parceli ni, temveč, da jih je treba na podlagi stanja v katastru v naravo prenesti.

Glede na navedeno je po presoji sodišča upravni organ pravilno ocenil, da je razlastitvena upravičenka parcelo, za katero je zahtevala razlastitev, označila s podatki zemljiškega katastra skladno s četrtim odstavkom 19. člena ZJC-B. Kolikor pa mu tožnika očitata, da ni odgovoril na njune ugovore v zvezi s potekajočim mejnim postopkom, sodišče meni, da se je do njunega stališča posredno opredelil s tem, ko se je skliceval, da je parcela vpisana v zemljiškem katastru in označena s katastrskimi podatki, kar je podrobneje obrazložil še drugostopenjski organ.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da se parc. št. 239/9 ne uporablja kot cesta. Že kupoprodajna pogodba, ki jo je za parc. št. 239/9, cesta v izmeri 107 m2, s C.C. in D.D. sklenila Republika Slovenija, vsebuje ugotovitev, da je bila ta parcela uporabljena pri rekonstrukciji ceste R-314/1079 Jeprce-Vodice. Tudi z nadomestno odločbo Geodetske uprave RS, Območne geodetske uprave Ljubljana, Izpostave Ljubljana št. 3/268-77-24N z dne 24. 6. 1998 je bila za to parcelo ugotovljena vrsta rabe „cesta“. Glede vsebine pojma „cesta“ pa se sodišče sklicuje na določbo 13. člena ZJC-UPB1, po kateri javno cesto sestavljajo cestno telo, cestni objekti, naprave za odvodnjavanje ceste, brežine ceste, cestni svet, zračni prostor nad voziščem v višini 7 m, prometne površine zunaj vozišča, površine za pešce in kolesarje na cestišču ceste, priključki na cesto v širini cestnega sveta, prometna signalizacija in prometna oprema, cestne naprave in druge ureditve, namenjene varnosti prometa, zaščiti ceste ter zemljišč in objektov vzdolž ceste pred vplivi prometa na njej, naprave za evidentiranje prometa. Iz dokumentacije v spisu izhaja, da parc. št. 239/9 zadosti tudi tej določbi.

Po presoji sodišča je upravni organ pravilno ugotovil vsa dejstva, na podlagi katerih je mogoč razlastitveni postopek po 19. členu ZJC-B in na tej podlagi pravilno odločil o razlastitvi. Tožnika zmotno menita, da ta odločitev ni pravilna in se napačno sklicujeta na 98. člen ZUreP-1. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člen Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Predlogu tožnikov za prekinitev postopka ni sledilo, saj, kot je obrazložilo, postopek urejanja in evidentiranja meje v razlastitvenem postopku ni predhodno vprašanje.

Zahtevo za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi določbe četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.