Jedro

Izpodbijani sklep o premestitvi ni nezakonit zgolj zato, ker vsebuje le skopo obrazložitev razloga za premestitev, ker ima delodajalec pravico konkretne razloge za premestitev dokazovati v morebitnem sodnem sporu. Če so takšni razlogi v sodnem postopku dokazani, tako kot v obravnavanem primeru, in je po vsebini podan zakonit razlog za premestitev po 3. točki 1. odstavka 149. člena ZJU, to je pravilna ocena predstojnika, da je mogoče s premestitvijo zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa, organu, ki o premestitvi odloča, ni mogoče očitati niti arbitrarnosti niti povzročanja pravne negotovosti.

Tožena stranka je dokazala, da je tožnika premestila na drugo delovno mesto iz zakonitega razloga, to je zaradi zagotovitve učinkovitejšega in smotrnejšega dela, s tem da je novo sistemizirano delovno mesto policijski svetnik ustrezno tudi zato, ker se opravlja v istem uradniškem nazivu policijski svetnik, kot ga je pred prerazporeditvijo opravljal tožnik. Na zakonitost razporeditve ne vpliva dejstvo, da tožnik ni več upravičen do položajnega dodatka, zaradi česar sicer prejema nižjo plačo, saj do tega dodatka ni upravičen zato, ker na novem delovnem mestu ne izvršuje pooblastil v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem dela (v okviru organa, službe, sektorja ipd.).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „1. Sklep RS, Ministrstva za notranje zadeve, ..., št. ... z dne 7. 7. 2010 ter sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, št. ... z dne 15. 9. 2010, se kot nezakonita odpravita.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki priznati vse pravice iz delovnega razmerja na podlagi odločbe št. ... z dne 22. 2. 2008, sklepa št. ... z dne 17. 11. 2008 ter sklepa št. ... z dne 17. 6. 2009, ki jih je izdala tožena stranka ter jo premestiti nazaj na delovno mesto vodja sektorja po citiranih sklepih, vse v roku osmih dni, pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati razliko v plači od 19. 7. 2010 do ponovne premestitve na to delovno mesto, in sicer med plačo, do katere je tožeča stranka upravičena na podlagi veljavno sklenjene pogodbe o zaposlitvi in dejansko obračunano plačo, nato pa ji po odvodu davka in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje (do plačila), v roku osmih dni, pod izvršbo,“ (I. točka izreka sodbe).

Obenem je sklenilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 507,50 EUR v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila, pod izvršbo ter, da svoje stroške postopka krije sama (II. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku oz. podrejeno, da jo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V pritožbi navaja, da se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe postavilo na stališče, da sta izpodbijana sklepa o premestitvi sicer res skopo obrazložena, da pa lahko, na podlagi sodne prakse, tožena stranka razlog za premestitev dokaže tudi v sodnem postopku. Tožniku je sicer omenjena sodna praksa, do katere je prišlo po vložitvi tožbe, poznana, vendar pa izpostavlja, da takšna sodna praksa vodi v pravno negotovost, saj javni uslužbenec ob sami premestitvi dejansko ni seznanjen z razlogi za premestitev in je tako prisiljen sprožiti sodni spor, da bi sploh izvedel za razloge premestitve. To kaže na arbitrarnost pri odločanju organa, ki jo sodna praksa dopušča. Namen zakonodajalca v določbi 150. člena ZJU prav gotovo ni bil v omogočanju in povzročanju pravne negotovosti in arbitrarnosti, zato je potrebno to določbo razlagati ozko, upoštevajoč, da je 150. člen ZJU izjema od siceršnjega pravila, da se delodajalec in delavec o vsebini delovnega mesta dogovorita s pogodbo o zaposlitvi, torej sporazumno. Stališče sodne prakse, ki dopušča široko razlago omenjene določbe zakona, je zato napačno. Dolžnost tožene stranke je bila, da razlog za premestitev, torej učinkovitost in smotrnost, obrazloži že v sklepu o premestitvi.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je bil tožnik pred premestitvijo vodja Sektorja A. v okviru B. in da je prišlo do spremembe sistemizacije, vendar je napačno zaključilo, da je bila tožnikova premestitev brez njegovega soglasja zakonita. S sprejemom Akta o spremembah in dopolnitvah akta o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v Policiji z dne 8. 6. 2010 sta bila v okviru B., Sektorja A., ukinjena dva od prejšnjih treh oddelkov, in sicer Oddelek C. ter Oddelek D., Oddelek E. pa se je preimenoval v Oddelek F.. Dela, naloge ter pristojnosti Sektorja A. pa so tudi po spremembi sistemizacije z dne 8. 6. 2010 ostala nespremenjena. Sodišče prve stopnje je napačno sledilo izpovedi priče G.G. o tem, da se v sektorju niso več opravljala dela usposabljanja v H.. Sektor A. namreč tudi v času vodenja s strani tožnika ni izvajal varovanja Centra za usposabljanje H., ki so ga izvajali policisti Oddelka I., ki je bil notranja organizacijska enota Centra J. v okviru B.. in jo je vodil vodja centra. Prav tako je sodišče prve stopnje napačno upoštevalo izpoved priče K.K., da se je število zaposlenih v Sektorju A. zmanjšalo. Tožena stranka tega ni izkazala z listinskim dokazom, zgolj s pavšalno izpovedbo priče G.G., ki ni znala povedati niti približne številke, pa po stališču tožnika trditev tožnika ni mogoče zanikati. Ob tem pa je jasno, da je priča G.G. zainteresirana za izid predmetnega spora, saj je bila sama avtor sprememb sistemizacije pri toženi stranki in premestitve tožnika.

Prav tako je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da novo sistemizirano delovno mesto vodja sektorja ni bilo več primerljivo delovnemu mestu tožnika, saj se je v okviru nove sistemizacije z dne 8. 6. 2010, ki je pričela veljati s 1. 7. 2010, delovno mesto, ki ga je zasedal tožnik - vodja sektorja A., ohranilo s praktično povsem enakimi deli in nalogami ter pristojnostmi. Zgolj ukinitev dveh oddelkov znotraj sektorja namreč ne predstavlja osnove za sklepanje o zmanjšanju nalog in pristojnosti novega vodje sektorja, pač pa kvečjemu nasprotno. Z ukinitvijo dveh oddelkov sta postali nepotrebni delovni mesti vodij oddelkov, ki sta bili ukinjeni. Glede na to, da je tožnik delo vodje omenjenega sektorja v letu 2007 in 2008 opravljal odlično, v letu 2009 pa prav dobro, je očitno, da s tem, ko je omenjeno delovno mesto namesto tožniku ponudilo v zasedbo njegovemu podrejenemu, L.L., ki je pred tem vodil ukinjeni oddelek D. (in je dejansko njegovo delo postalo nepotrebno), razlog učinkovitost in smotrnost ni bil zasledovan. Tožnik je bil namreč za opravljanje vodje sektorja bistveno bolj usposobljen od svojega podrejenega L.L., torej bi bila premestitev oz. ohranitev tožnika na delovnem mestu vodja sektorja bolj smotrna in učinkovitejša. Tožnik bi lahko nadaljeval z delom na istem, s sistemizacijo „spremenjenim“, delovnem mestom v svojem uradniškem nazivu policijski svetnik. Na ta način ne bi bil prikrajšan za položajni dodatek k plači. Zaradi tega pa po mnenju tožnika tudi ugotovitev sodišča prve stopnje v zadnjem stavku 9. točke in 11. točke izpodbijane sodbe ni točna.

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je premestitev tožnika na delovno mesto policijskega svetnika v PU M. prispevala k učinkovitejšemu in smotrnejšemu delu tožene stranke zato, ker je bila PU M. zaradi premajhnega števila zaposlenih precej obremenjena. Sledilo je pričanju N.N., da je ob prihodu tožnika izdal akt za izvajanje nalog oz. pooblastilo z dne 19. 7. 2010, na podlagi katerega je tožnik opravljal naloge, enake direktorjevim ter v obdobju dobrih petih mesecev izdelal 264 lastnih izhodnih dokumentov. Takšen zaključek sodišča pa je zmoten in je posledica kršitve 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje namreč ni upoštevalo izpovedbe tožnika, da mu ni bila odrejena nobena naloga iz 1. točke pooblastila, ki govori o sodelovanju s predstojniki policijskih enot na področju pravno formalnih in sistemskih zadev ter priprave usklajenih in končnih predlogov rešitev, iz 7. točke, ki govori o sodelovanju pri izdelavi normativih aktov, razvojnih projektih..., iz 8. točke, ki govori o strokovnih rešitvah za učinkovitejše reševanje varnostnih problemov ter iz 9. točke, ki govori o ocenjevanju predstojnikov policijskih enot PU. Tožnik je sicer res izpovedal, da je opravljal naloge iz 2. točke ter 3., 4., 5. in 6. točke, s tem da je izrecno izpostavil, da je omenjena dela opravljal šele konec decembra 2013, torej šele po petih mesecih od premestitve. Tožniku ob premestitvi posebne naloge iz pooblastila z dne 19. 7. 2010, ki ga sodišče prve stopnje zaradi prekluzije sploh ne bi smelo upoštevati, niso bile odrejene oz. so bile odrejene šele po petih mesecih od sporne premestitve, ko je sledila že nova, druga premestitev tožnika.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje se je v razlogih sodbe ustrezno opredelilo do vseh za tožečo stranko bistvenih spornih vprašanj. Prav tako ni podana bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj v sodbi sodišča prve stopnje ni nikakršnega nasprotja o tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, ki zatrjuje, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo izpovedi tožnika v zvezi z nalogami, ki so mu bile odrejene po premestitvi, ampak le izpoved N.N.. Zaključki sodišča prve stopnje v zvezi s tem vprašanjem so namreč pravilni, sklicevanje tožeče stranke na navedeno kršitev pa neutemeljeno. Tožeča stranka navedeno bistveno kršitev uveljavlja v prvi vrsti zato, ker se ne strinja z dokazno oceno in pravno presojo sodišča prve stopnje, s čimer v bistvu uveljavlja preostala dva pritožbena razloga, vendar prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe tako v dejanskem kot v pravnem pogledu, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa še dodaja: Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti sklepov tožene stranke o premestitvi tožnika oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 147., 149. in 150. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami in dopolnitvami). Pri tem se je utemeljeno sklicevalo tudi na prevladujočo sodno prakso v zvezi z vprašanjem obrazložitve v zakonu določenih razlogov za premestitev v sklepih delodajalca o premestitvi javnega uslužbenca (npr. sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 977/2011) in pravilno zaključilo, da izpodbijani sklep o premestitvi ni nezakonit zgolj zato, ker vsebuje le skopo obrazložitev razloga za premestitev, ker ima delodajalec pravico konkretne razloge za premestitev dokazovati v morebitnem sodnem sporu. Če so takšni razlogi v sodnem postopku dokazani, tako kot v obravnavanem primeru, in je po vsebini podan zakonit razlog za premestitev po 3. točki 1. odstavka 149. člena ZJU, to je pravilna ocena predstojnika, da je mogoče s premestitvijo zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa, organu, ki o premestitvi odloča, ni mogoče očitati niti arbitrarnosti niti povzročanja pravne negotovosti, kot zmotno meni pritožnik.

Glede na izvedene dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno in prepričljivo ocenilo, ni mogoče pritrditi tožniku, da se je v okviru nove sistemizacije z dne 8. 6. 2010, ki je pričela veljati s 1. 7. 2010, delovno mesto, ki ga je zasedal, to je vodja sektorja A., ohranilo s praktično povsem enakimi deli in nalogami ter pristojnostmi in da zgolj ukinitev dveh oddelkov znotraj sektorja ne predstavlja osnove za sklepanje o zmanjšanju nalog in pristojnosti novega vodje sektorja. Nedvomno je že sama ukinitev oziroma zmanjšanje števila oddelkov organizacijska sprememba, ki predpostavlja spremembo nalog vodje sektorja (ki je bil pred spremembo sistemizacije zadolžen in odgovoren za koordinacijo dela treh oddelkov, po njej pa le za enega) in s tem zmanjšanje zahtevnosti (in odgovornosti) tega delovnega mesta. To so potrdile tudi zaslišane priče, zlasti G.G., ki je sodeloval pri pripravi projekta sprememb organizacijske strukture policije. Ni bistveno, če ob številnih spremembah, ki so razvidne iz obsežnega akta o spremembah in dopolnitvah akta o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v Policiji (B6) in obsežni reorganizaciji, ki je zajela 1700 javnih uslužbencev (kot izhaja iz izpovedi priče G.G.), navedena priča ni mogla pojasniti, za koliko delavcev se je zmanjšalo število zaposlenih v Sektorju A.. Še manj utemeljen pa je povsem pavšalen očitek tožnika v pritožbi, da naj bi bila priča G.G. zainteresirana za izid predmetnega spora kot avtor sprememb o sistemizaciji pri toženi stranki in premestitve tožnika, kar naj bi zmanjšalo njeno verodostojnost. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Bistveno je, da ima tožena stranka kot delodajalec pravico izvesti spremembe v organizaciji in sistemizaciji in ukiniti oziroma na novo ustanavljati delovna mesta ter zanje določati (ali spremeniti) tudi pogoje za zasedbo, odvisno od delodajalčeve ocene zahtevnosti določenega delovnega mesta. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da sta se obseg in zahtevnost dela v Sektorju A. zmanjšala, zato je tožena stranka v aktu o sistemizaciji spremenila pogoje za zasedbo delovnega mesta vodje sektorja, ki se po novem izvaja v nižjih uradniških nazivih višji policijski inšpektor II oziroma višji policijski inšpektor I, kakor tudi ugotovitev, da po spremembi akta o sistemizaciji tožnika niti ne bi bilo mogoče razporediti na delovno mesto vodje Sektorja A., ker ne ustreza njegovemu uradniškemu nazivu policijskega svetnika. Skladno z določbo 2. odstavka 147. člena ZJU je namreč mogoča premestitev na ustrezno delovno mesto, za katero javni uslužbenec izpolnjuje predpisane pogoje in ga je sposoben opravljati, trajna premestitev uradnika pa je mogoča le na uradniško delovno mesto, ki se opravlja v nazivu iste stopnje, razen če je premestitev izvedena iz razloga nesposobnosti ali iz poslovnega razloga.

Iz dejanskih ugotovitev v izpodbijani sodbi nadalje izhaja, da je bila premestitev tožnika v Policijsko upravo M. (PU M.) potrebna zato, ker je bila zaradi premajhnega števila zaposlenih precej obremenjena, zato so sistemizirali novo delovno mesto v PU M. in nanj premestili tožnika, ki je na podlagi pooblastila N.N., direktorja PU M. (C 5) izvajal konkretne naloge na različnih področjih. Čeprav tožnik v določenem obdobju neposredno po razporeditvi v PU M. ni opravljal vseh nalog iz opisa njegovega delovnega mesta oziroma pooblastila nadrejenega, oz. če so mu bile posamezne konkretne naloge odrejene šele po nekaj mesecih, kot izpostavlja v pritožbi, to za presojo zakonitosti razloga za premestitev ni odločilnega pomena.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da je tožnika premestila na drugo delovno mesto iz zakonitega razloga, to je zaradi zagotovitve učinkovitejšega in smotrnejšega dela PU M., s tem da je novo sistemizirano delovno mesto policijski svetnik v PU M. ustrezno tudi zato, ker se opravlja v istem uradniškem nazivu policijski svetnik, kot ga je pred prerazporeditvijo opravljal tožnik. Na zakonitost razporeditve, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ne vpliva niti dejstvo, da tožnik ni več upravičen do položajnega dodatka, zaradi česar sicer prejema nižjo plačo, saj do tega dodatka ni upravičen zato, ker na novem delovnem mestu ne izvršuje pooblastil v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem dela (v okviru organa, službe, sektorja ipd.).

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP).