Jedro

Izdaja regulacijske začasne odredbe zahteva restriktiven pristop glede na njen namen začasne ureditve spornega razmerja med strankami. Pritožniki bi morali konkretno utemeljiti okoliščine, ki upravičujejo izdajo take odredbe, a tega glede zatrjevanega pogoja verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode niso storili.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke (tožnikov) za izdajo začasne odredbe z dne 26. 10. 2023.

2.Zoper ta sklep se pritožujejo tožniki. Sklep izpodbijajo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava.

3.Pritožniki zlasti izpodbijajo ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožniki niso dokazali obstoja okoliščin, ki jih za izdajo začasne odredbe zahteva druga alineja drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), tj. nastanka težko nadomestljive škode. Ponavljajo svoje trditve iz predloga za izdajo začasne odredbe in zatrjujejo, da sta toženki s protipravnim ravnanjem (namestitev potopnih stebričkov) preprečili dostop dostavnim vozilom do poslovnih prostorov prvih treh tožnikov in s tem ovirali opravljanje njihovih registriranih poslovnih dejavnosti. Motnja je povzročila pomanjkanje dnevnih zalog, njihove stranke so poiskale druge prodajalce, s čimer se je zmanjšal njihov promet. Tudi četrtemu tožniku je bilo onemogočeno njegovo poslovanje. Za svoje delo potrebuje elektromaterial, zaradi dejanj toženk pa mu stranke niso mogle dostaviti naprav v popravilo. Pritožnikom je bila kršena ustavna pravica do dela iz 49. člena Ustave Republike Slovenije (URS) in pravica do zaslužka. Poudarjajo, da vsakodnevna izguba strank in kupcev po svoji naravi predstavlja nepopravljivo škodo, trajanje ter stopnjevanje le-te pa je mogoče pripisati izključno ravnanju toženk. Te škode ni mogoče izračunati ali je ustrezno nasloviti z odškodninskimi zahtevki zunaj okvira tega spora. Škoda se zaradi ravnanj toženk še dodatno dnevno povečuje, saj sta se iz naselja preselili banka A. in S., če se preselita še pošta in lekarna, bo soseska izgubila status urejene soseske, cene nepremičnin pa se bodo znižale.

4.Glede na navedbe toženk jima z izdajo začasne odredbe ne bi nastala nobena škoda, upnik pa ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo. Toženki bi morali dokazati obstoj škode na njuni strani, česar pa nista storili. Izpolnjeni so tudi pogoji iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, tj., da dolžnik z izdajo začasne odredbe ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

5.Obe toženki sta odgovorili na pritožbo. Predlagata, naj sodišče druge stopnje pritožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep ter naloži pritožnikom, da toženkama plačajo pritožbene stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude 15-dnevnega roka za plačilo. Druga toženka navaja, da pritožniki niso pojasnili, ali se sklep izpodbija v celoti ali delno, zaradi česar je pritožba nepopolna. Navkljub drugačni presoji sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu tožniki niso izkazali verjetnosti obstoja terjatve. Trditve o motenju poslovanja in vprašanjih dostave so pavšalne in nekonkretizirane, prav tako se ne nanašajo na vse tožnike oziroma ti ne navedejo, na katere se nanašajo. Prva toženka poudarja, da so trditve tožnikov v zvezi z izgubo njihovih strank in klientov povsem ad hoc, saj ne izkazujejo, kakšne škodljive posledice sploh trpijo in zakaj so vzročno povezane z ravnanjem prve toženke, ter ne navajajo, zakaj domnevne izgube ne bi bilo mogoče uveljavljati pozneje z odškodninskim zahtevkom. Podobno so trditve, da četrti tožnik za svoje dejavnosti potrebuje posebne materiale, novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Prva in druga toženka navajata, da so bili tožniki vnaprej obveščeni o novem prometnem režimu, ki dovoljuje dostavo med 6. in 8. uro zjutraj, pri čemer so bile na voljo druge možnosti, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Obe toženki trdita, da je domnevna izguba strank merljiva in da dejstvo, da v naselju ni več poslovalnic banke A. in S., nima nobene zveze s stebrički. Tudi podredni zahtevek tožnic ni utemeljen, saj za izdajo dovolilnice ni potrebna začasna odredba, temveč le prošnja tožnikov, ki pa je ti niso podali. Zatrjevane postopkovne kršitve niso bile opredeljene.

Pritožba ni utemeljena.

6.V skladu z določbo 272. člena ZIZ sodišče izda začasno odredbo, če upnik (tožnik) izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika (toženca) nastala ter ob izpolnjenih nadaljnjih pogojih. V konkretnem primeru gre za izdajo ureditvene (regulacijske) začasne odredbe, katere namen je varstvo obstoječega stanja in ne gre za zavarovanje kasnejše izvršbe, pač pa za začasno ureditev spornega razmerja. V takih primerih je v skladu z sodno prakso izjemoma dopustno izdati začasno odredbo, katere vsebina je enaka vsebini tožbenega zahtevka, pri izdaji takšnih začasnih odredb pa je potreben restriktiven pristop sodišča. Glede na naravo regulacijske začasne odredbe za njeno izdajo ne pride v poštev predpostavka iz prve alineje drugega odstavka 272. ZIZ (nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena) ter tudi ne uporaba določbe tretjega odstavka 270. člena ZIZ, da upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo utrpel le neznatno škodo.

7.Očitki pritožnikov glede ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevano nevarnostjo nastanka težko nadomestljive škode (druga alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ) niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da premoženjska škoda, kakršno so tožniki zatrjevali v predlogu za izdajo začasne odredbe, ne predstavlja težko nadomestljive škode in jo je mogoče uveljavljati z odškodninskimi zahtevki. Pravilna pa je tudi ugotovitev, da so bile navedbe tožnikov glede verjetnosti nastanka (težko nadomestljive) škode pavšalne ter nesubstancirane. Sodišče je pravilne zaključke navedlo v 13. točki obrazložitve.

8.Prvi trije tožniki so v predlogu navajali, da se je promet v njihovih podjetjih zmanjšal oz. se bo zmanjšal, ker so njihove stranke prešle oz. bodo prešle h konkurentom zaradi motenj v oskrbi in posledičnega pomanjkanja ponudbe. Vendar pa svojih trditev niso konkretizirali in, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, niso navedli niti višine škode. Šele v pritožbi navajajo, da je zatrjevana škoda neizračunljiva, kar je ne le prepozno temveč tudi neutemeljeno. Tožniki bi lahko predložili vsaj dokaze o zmanjšanju prometa, konkretnih pogodbah, ki naj bi bile odpovedane ipd. Glede dejavnosti četrtega tožnika pa v predlogu za začasno odredbo navedb niso podali, navedbe v zvezi s tem v tožbi pa so bile, enako kot glede prvih treh tožnikov, le splošne in nekonkretizirane.

9.Tudi trditve v zvezi s selitvijo S. (glede banke A. je trditev podana šele v pritožbi) so bile nepodprte in ne izkazujejo vzročne zveze z domnevno škodo, ki naj bi jo utrpeli tožniki. Nenazadnje pa pritožniki v pritožbi niti ne izpodbijajo zaključka sodišča prve stopnje, da je dovoz do nepremičnin tožnikov še vedno omogočen in imajo tožniki tudi možnost, da za spust količkov pokličejo na dežurno številko oziroma pritisnejo na zvonec ali pridobijo dovolilnico, pa tega niso storili.

10.Kot je bilo že navedeno, izdaja regulacijske začasne odredbe zahteva restriktiven pristop glede na njen namen začasne ureditve spornega razmerja med strankami (glej npr.: Sklep VSL II Cp 384/2019, Sklep VSL I Cp 1713/2020 in Sklep VSL I Cp 1214/2021). Pritožniki bi morali konkretno utemeljiti okoliščine, ki upravičujejo izdajo take odredbe, a tega glede zatrjevanega pogoja verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode niso storili.

11.Sodišče druge stopnje soglaša s toženkama, da je tudi v zvezi s tretjo alinejo drugega odstavka 272. člena ZIZ na predlagateljih začasne odredbe breme, da utemeljijo svoje navedbe, česar tožniki v predlogu niso storili, utemeljili pa jih niso niti v pritožbi. Pogoj iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ, pa, kot je bilo že pojasnjeno, za izdajo regaulacijske začasne odredbe ne pride v poštev.

12.Tudi očitki pritožnikov o procesnih nepravilnostih v postopku za izdajo začasne odredbe so pavšalni in nekonkretizirani. Ker se pritožniki zgolj sklicujejo na pritožbeni razlog brez kakršnekoli navedbe, na te očitke sodišče druge stopnje ne more odgovoriti.

13.Glede na obrazložitve in ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo.

-------------------------------

1Tudi navedbe o nepopravljivi škodi v zvezi izgubo strank in kupcev so pritožbene novote.

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 270, 270/3, 272, 272/2, 272/2-1, 272/2-2, 272/2-3, 272/2-3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.