Jedro

Tožnik se je poškodoval v času opravljanja dela za toženo stranko kot delodajalca. S sodelavcem je na zunanjem stopnišču objekta na kovinsko konstrukcijo varil kovinske nastavke, ki so namenjeni kasnejši pritrditvi stekla na konstrukcijo stopnišča. Tožnik, ki je stal na medetaži stopnišča na podestu, tj. na višini štiri do pet metrov, se je sklonil, pri tem se mu je zavrtelo, zaradi česar je padel med konstrukcijo stopnišča in gradbenim odrom, ki je bil postavljen ob stopnišču, na betonska tla. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da predstavlja delo na višini štirih do petih metrov, ki ga je v času nezgode opravljal tožnik, nevarno dejavnost. Pri takem delu vedno obstaja možnost padca. To nevarnost lahko delodajalec z maksimalno skrbnostjo strokovnjaka in doslednim spoštovanjem predpisov, ki urejajo varnost in zdravje pri delu, sicer zmanjša, a kljub vsemu je ne more spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti1. Tožena stranka zato v obravnavanem primeru za škodo, ki je tožniku nastala zaradi padca, odgovarja ne glede na krivdo na podlagi drugega odstavka 131. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo ugotovilo, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka v delovni nezgodi dne 26. 6. 2009, v višini 50 %.

2. Zoper vmesno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je imel tožnik na voljo zaščitna sredstva (varnostni pas in zaščitno čelado), ki jih ni uporabil. Meni, da dela na višini štirih do petih metrov nad tlemi ni mogoče opredeliti kot nevarne dejavnosti, saj je mogoče preprečiti nastanek škode, če se upoštevajo varnostne zahteve in so delavci ustrezno izobraženi o delu na višini. Do padca tožnika ne bi prišlo, če bi uporabljal zaščitna sredstva. Delež sokrivde je določen previsoko, saj je škodni dogodek izključno posledica tožnikovega ravnanja, ki ga tožena stranka ni mogla pričakovati, posledicam ravnanja pa se tudi ne izogniti ali jih odstraniti. Navaja še, da je izrek sodbe napačno oblikovan ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano vmesno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo vmesno sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno uporabilo materialno pravo in tudi pravilno ter popolno ugotovilo dejansko stanje.

5. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje glede odločitve o podlagi odškodninskega zahtevka (315. člena ZPP), četudi pritožba pravilno opozarja na ne povsem pravilno oblikovani izrek vmesne sodbe, ki neustrezno izpostavlja datum škodnega dogodka, namesto da bi se izrek glasil, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen v višini 50 %.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval 29. 6. 2009 v času opravljanja dela za toženo stranko kot delodajalca. S sodelavcem A.A. je na zunanjem stopnišču objekta v B. na kovinsko konstrukcijo varil kovinske nastavke, ki so namenjeni kasnejši pritrditvi stekla na konstrukcijo stopnišča. Tožnik, ki je stal na medetaži stopnišča na podestu, tj. na višini štiri do pet metrov, se je sklonil, pri tem se mu je zavrtelo, zaradi česar je padel med konstrukcijo stopnišča in gradbenim odrom, ki je bil postavljen ob stopnišču, na betonska tla. Tem dejanskim ugotovitvam pritožba, ki se tudi sicer nanaša predvsem na uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava, niti ne nasprotuje.

7. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da predstavlja delo na višini štirih do petih metrov, ki ga je v času nezgode opravljal tožnik, nevarno dejavnost. Pri takem delu vedno obstaja možnost padca. To nevarnost lahko delodajalec z maksimalno skrbnostjo strokovnjaka in doslednim spoštovanjem predpisov, ki urejajo varnost in zdravje pri delu, sicer zmanjša, a kljub vsemu je ne more spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti(1). Tožena stranka zato v obravnavanem primeru za škodo, ki je tožniku nastala zaradi padca, odgovarja ne glede na krivdo na podlagi drugega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.).

8. Zgolj zato, ker tožena stranka odgovarja po načelu objektivne odgovornosti, pa njene krivdne opustitve pravil o varnosti pri delu niso nepomembne, saj jih je potrebno upoštevati ob presoji deleža tožnikovega soprispevka po tretjem odstavku 153. člena OZ. Za takšno presojo je odločilno tehtanje med stopnjo povečane nevarnosti in morebitnimi neskrbnimi ravnanji oziroma opustitvami delodajalca ter oškodovanca, ki so v pravnorelevantni vzročni zvezi z nastankom škode.

9. Sodišče prve stopnje je tožnikov soprispevek v obsegu 50 % ugotovilo na podlagi dejstva, da ni uporabljal varnostnega pasu, ki ga je imel na voljo in ki bi ga lahko s karabini za pripenjanje pritrdil na kovinsko konstrukcijo. Poleg tega ni uporabljal zaščitne čelade. Na drugi strani pa tožena stranka ni poskrbela, da bi tožnik opravil zdravniški pregled, kot nalaga prvi odstavek 36. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/11 in nasl.). Zaradi opustitve te obveznosti, ki je v vzročni zvezi z nastalim škodnim dogodkom, se tožena stranka ne more v celoti ekskulpirati odškodninske odgovornosti, za kar se neutemeljeno zavzema v pritožbi. Zato je pravilni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik s svojimi opustitvami k nastali škodi prispeval v obsegu 50 %, kar ima za posledico ugotovljeno odgovornost tožene stranke v enakem deležu. 10. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 703/2008, v kateri je bil soprispevek oškodovanca nenazadnje ocenjen celo v nižjem deležu (zgolj v obsegu 30 %), kot v predmetnem sporu, poleg tega pa je šlo tudi za drugačno dejansko situacijo (padec z lestve).

11. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Gre za ustaljeno sodno prakso - npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 263/2008, II Ips 120/2014, II Ips 332/2006, II Ips 444/2006, II Ips 86/2010 in II Ips 98/2008.