Jedro

Zgolj dejstvo, da je Upravno sodišče v zadevi zavzelo določena pravna stališča, izpostavljena vprašanja pa se nanašajo nanje, samo po sebi ne vzpostavlja tudi njihovega objektivnega pomena. V nasprotnem primeru bi to pomenilo zahtevo, da Vrhovno sodišče presodi prav vsako pravno presojo nižjega sodišča, kar pa bi bilo v nasprotju z zakonsko ureditvijo dopuščene revizije, katere namen ni, da Vrhovno sodišče na zahtevo strank odloča tudi v tistih (manj pomembnih) zadevah, kjer sodno prakso lahko oblikuje že Upravno sodišče. Predlagatelj zato s tem, ko je navedel, da gre za pravna vprašanja, o katerih sodne prakse Vrhovnega sodišča ni, brez da bi pojasnil, zakaj se mora to sodišče do njih opredeliti (npr. zaradi neenotne prakse Upravnega sodišča), ni izpolnil zahteve po opredelitvi zahtevanih okoliščin. Poleg tega predlagatelj, ki zatrjuje odsotnost sodne prakse Vrhovnega sodišča, prihaja sam s seboj v nasprotje, saj v zvezi s prvim in tretjim vprašanjem navaja, da se je Upravno sodišče pri svoji odločitvi sklicevalo na obstoječo sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki jo citira.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. 0610-245/2017-10 z dne 31. 3. 2017 (I. točka izreka), in odločilo ostroških postopka (II. točka izreka). Z navedeno odločbo je prvostopenjski davčni organ tožniku za obdobje od 1. 8. 2016 do 31. 8. 2016 odmeril in naložil v plačilo akontacijo od dohodka iz zaposlitve v znesku 2.929,26 EUR in pripadajoče obresti v znesku 115,95 EUR ter prispevke za socialno varnost v skupnem znesku 21.124,60 EUR in pripadajoče obresti v skupnem znesku 837,29 EUR. Odločil je tudi o stroških postopka in ugotovil, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve. Ministrstvo za finance je tožnikove pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo kot neutemeljeno zavrnilo.

2. V obrazložitvi pravnomočne sodbe je Upravno sodišče pritrdilo stališču davčnih organov, da mesečni pavšal za kritje stroškov poslancev v zvezi z delom v volilni enoti (v nadaljevanju poslanski pavšal), ki ga določa drugi odstavek 29. člena Zakona o poslancih (ZPos), po tedaj veljavnem 44. členu Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) ni dohodek iz delovnega razmerja, ki se ne bi všteval v davčno osnovo, saj ni naštet v 3. točki prvega odstavka tega člena. Poleg tega je navedlo, da je pavšalni znesek poslancem izplačan tudi v primeru dolgotrajne odsotnosti, kar pomeni, da gre po naravi za dodatni dohodek, ki bi bil neobdavčen le, če bi pokrival izkazane dejanske stroške. Tako tudi izplačilo za mesec avgust, na katerega se nanaša inšpicirano obdobje, v katerem imajo poslanci parlamentarne počitnice, kaže, da gre za dohodek in ne za strošek, ki bi bil potreben za pridobitev dohodka.

3. Tožnik (v nadaljevanju predlagatelj) je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil predlog za dopustitev revizije.

4. Predlog ni popoln in je nejasen.

5. V skladu s četrtim odstavkom 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 mora stranka v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je Upravno sodišče to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. V nasprotnem primeru se predlog zavrže (šesti odstavek istega člena).

6. Predlagatelj kot pomembna izpostavlja vprašanja: _1. Ali je materialnopravno pravilna razlaga sodišča prve stopnje, da so izjeme dohodka, ki je bil iz obdavčitve izključen po 44. členu ZDoh-2, taksativno naštete in ne eksemplifikativno naštete izjeme ob zakonski dikciji "kot so", med katere po vsebini sodi poslanski pavšal za pokrivanje stroškov pri opravljanju funkcije v zvezi z delom v volilni enoti?_ _2. Ali je materialnopravno pravilen zaključek sodišča, da se glede uporabe in obračuna normiranih stroškov pri poslanskem pavšalu, ki so neposredno povezani z izvajanjem funkcije poslanca, po prvem odstavku 44. člena ZDoh-2 upoštevajo pravila delovnopravne zakonodaje?_ _3. Ali je sklicevanje Upravnega sodišča na načelo ekonomičnosti in sojenja v razumnem roku ter nesorazmernega podaljševanja postopka zaradi udeležbe poslancev kot davčnih zavezancev za plačilo dohodnine in prispevkov prevladujoče nad načelom materialne resnice in načelom gotovosti, seznanjenosti in pomoči davčnim zavezancev glede obračuna in plačila davkov in prispevkov po 5. in 7. členu Zakona o davčnem postopku?_

7. Predlagatelj v zvezi z navedenimi vprašanji navaja pravna pravila, ki naj bi bila prekršena, ne pa tudi konkretnih okoliščin, ki bi kazale na pomembnost pravnih vprašanj za pravni red v celoti, torej razlogov, ki kažejo na objektivni pomen zadeve. Zgolj dejstvo, da je Upravno sodišče v zadevi zavzelo določena pravna stališča, izpostavljena vprašanja pa se nanašajo nanje, samo po sebi ne vzpostavlja tudi njihovega objektivnega pomena. V nasprotnem primeru bi to pomenilo zahtevo, da Vrhovno sodišče presodi prav vsako pravno presojo nižjega sodišča, kar pa bi bilo v nasprotju z zakonsko ureditvijo dopuščene revizije, katere namen ni, da Vrhovno sodišče na zahtevo strank odloča tudi v tistih (manj pomembnih) zadevah, kjer sodno prakso lahko oblikuje že Upravno sodišče. Predlagatelj zato s tem, ko je navedel, da gre za pravna vprašanja, o katerih sodne prakse Vrhovnega sodišča ni, brez da bi pojasnil, zakaj se mora to sodišče do njih opredeliti (npr. zaradi neenotne prakse Upravnega sodišča), ni izpolnil zahteve po opredelitvi zahtevanih okoliščin. Poleg tega predlagatelj, ki zatrjuje odsotnost sodne prakse Vrhovnega sodišča, prihaja sam s seboj v nasprotje, saj v zvezi s prvim in tretjim vprašanjem navaja, da se je Upravno sodišče pri svoji odločitvi sklicevalo na obstoječo sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki jo citira.

8. Protislovne so tudi predlagateljeve nadaljnje navedbe. Pri prvem in drugem vprašanju namreč izhaja iz predpostavke, da poslanski pavšal po vsebini sodi med dohodke iz delovnega razmerja, ki se po tedaj veljavni 3. točki prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 niso vštevali v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja, torej stroške v zvezi z delom.1 Obenem trdi, da je pravni položaj poslanca in njegovega dela v volilni enoti drugačen od položajev delavcev v delovnem razmerju. V nadaljevanju sicer navaja, da naj bi se različnost navedenih položajev nanašala zlasti na možnost kontrole nad izvajanjem namenskosti porabe sredstev povračila stroškov v zvezi z delom (v volilni enoti), vendar vprašanja v tej smeri ne postavi.

9. Poleg navedenega pri drugem vprašanju ni jasno, katero materialnopravno stališče Upravnega sodišča predlagatelj sploh izpodbija. Upravno sodišče v izpodbijani sodbi svoje odločitve ni oprlo na pravila delovnopravne zakonodaje, ampak se je sklicevalo na določbe ZDoh-2 in Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja. Če pa sodišče določenega materialnopravnega vprašanja v sodbi sploh ni obravnavalo, potem ga ni moglo rešiti ne zakonito ne nezakonito ter ni prekršilo nobenega materialnopravnega pravila. Vprašanje zato ne izpolnjuje nujne lastnosti spornosti (iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP) oziroma koneksnosti z izpodbijano sodbo.

10. Vrhovno sodišče glede tretjega vprašanja dodaja, da si predlagatelj – tudi če bi z (dopuščeno) revizijo v tem delu uspel – svojega pravnega položaja ne bi izboljšal. Upravno sodišče je namreč njegov ugovor, da bi moral davčni organ v postopek davčnega inšpekcijskega postopka pritegniti poslance kot udeležence postopka, zavrnilo: 1. ker odmera obveznosti tožniku (predlagatelju) kot plačniku davka ne pomeni odločitve, na katero bi bil davčni organ vezan v nadaljnjem postopku zoper davčnega zavezanca, saj gre za dva ločena postopka, in 2. ker bi udeležba devetdesetih poslancev v postopku davčnega inšpekcijskega postopka pomenila podaljšanje davčnega postopka, kar je v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka iz 14. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Predlagatelj z vprašanjem izpodbija le enega od obeh navedenih razlogov.

11. Ker torej predlog ne izpolnjuje zahtev iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP, ga je Vrhovno sodišče na podlagi šestega odstavka istega člena ZPP zavrglo.

1 Z novelo ZDoh-2R (Uradni list RS, št. 63/16), ki se uporablja od 1. 1. 2017, je bilo v tedaj veljavno 3. točko prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 dodano besedilo "ter mesečni pavšalni znesek za pokrivanje stroškov pri opravljanju funkcije v zvezi z delom v volilni enoti v skladu z zakonom, ki ureja poslance". Po tej spremembi je izplačilo poslanskega pavšala v skladu z veljavno določbo 44. člena ZDoh-2 opredeljeno kot povračilo stroškov v zvezi z delom, ki se ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja. Ustavnopravni vidiki te ureditve bodo lahko predmet obravnave v morebitnih postopkih, sproženih v zvezi z izplačevanjem poslanskega pavšala.