Jedro

Zavarovanka tožene stranke s svojim načinom vožnje ničesar ni prispevala k nastanku škodnega dogodka in tudi ni mogla pričakovati, da jo bo prvotožnik z motornim kolesom in z veliko hitrostjo prehiteval po desni strani, kjer so bili tudi parkirani osebni avtomobili in brez zaviranja trčil v parkirano vozilo. Ne samo, da je prvotožnik grobo kršil predpise o hitrosti in nepravilnem prehitevanju po desni strani, vozil je tudi brez vozniškega dovoljenja, brez registriranega motorja in brez varnostne čelade. Vožnjo v takih okoliščinah je potrebno oceniti kot brezobzirno. Pravilen je zato zaključek sodišča, da je do prometne nezgode prišlo po izključni krivdi prvega tožnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. V posledici take odločitve je naložilo tožeči stranki povrnitev pravdnih stroškov prvotoženi stranki v znesku 89,33 EUR in drugotoženi stranki v znesku 799,60 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje pred drugim sodnikom. V pritožbi tožeča stranka navaja, da se je protivila postavitvi izvedenca Č. zaradi neobjektivnosti, ki je bila izkazana v številnih drugih postopkih in tožeči stranki ni razumljivo, zakaj je sodišče postavilo ravno tega izvedenca. Mnenje izvedenca Č. temelji le na njegovih osebnih ocenah in ne na materialnih dokazih. Tožniki so bili prisiljeni angažirati izvedenca C., ki izpodbija ugotovitve izvedenca Č. in jih je kot del pripomb poslala sodišču, da ga posreduje Č. in zahteva od njega pisno dopolnitev in predlagala postavitev novega izvedenca, vendar brezuspešno. Sodišče tega mnenja sploh ni poslalo izvedencu Č. in tožnikom odvzelo možnost, da se izjavijo o podanem mnenju. Sodišču prve stopnje tožniki očitajo bistveno kršitev postopka, saj ni presodilo vseh dokazov, temveč se je oprlo le na mnenje Č., zaključki o tem, da je prvotožnik povzročil nesrečo so v nasprotju z izvedenimi dokazi. V nadaljevanju pritožbe tožniki opisujejo svoje videnje poteka nezgode in zavračajo ugotovitve sodišča in izvedenca o vzrokih nezgode prvotožnika ter navaja in opisuje izpovedi prič. Pritožba graja sodišče, zakaj ne verjame nobenih izmed prič, temveč samo voznici osebnega vozila, ki pa da je neverodostojna. Ob pravilni oceni bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je prometno nesrečo povzročila voznica osebnega avtomobila. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka zoper drugotoženo stranko. Tožniki tudi v tem delu odločitve grajajo odločitev sodišča prve stopnje, da je sodišče nekritično sledilo izvedencu, še posebej v delu, ko se sklicuje na lastne izkušnje. Izvedenec sam zaključuje, da je prišlo do strokovne napake, ko je bil spregledan dislocirani zlom desne stegnenice in v posledici tega, da je prvotožnik spastični tetraplegik je podana vzročna zveza med opustitvijo in posledicami. Tudi pri odločanju tega dela zahtevka je sodišče zavrnilo predloge tožnikov za postavitev novega izvedenca. V nadaljevanju pritožbe tožniki opisujejo, zakaj menijo, da je podana odškodninska odgovornost drugotožene zaradi neskrbnega zdravljenja, ko je bila desna stegnenica in golenica zdravljena šele štiri dni po poškodbi. Da je šlo pri tožniku že 14. 6. 2007 do fulminantne oblike sindroma maščobne embolije, bi morali obstajati objektivni izvidi in je taka ugotovitev sodišča prve stopnje v nasprotju z listinsko dokumentacijo. Na noben način ni mogoče izključiti, da je ravno zaradi zapoznelega operativnega posega na desni stegnenici prišlo do ponovnega izbruha maščobne embolije. Sodišče bi moralo postaviti drugega izvedenca.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožniki uveljavljajo odškodnino zoper prvotoženo stranko iz naslova avtomobilske odgovornosti, saj naj bi po njihovih trditvah škodo povzročila njena zavarovanka z nepravilno vožnjo in zoper obe toženi stranki še zaradi nestrokovnega zdravljenja prvotožnika pri drugotoženi stranki.

5. V nesreči premikajočih se vozil so materialnopravna podlaga za odločanje določila prvega odstavka člena 154 Obligacijskega zakona, ki določajo, da se v takem primeru uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. V izvedenih dokazih, ki jih je tudi ocenilo, je imelo sodišče dovolj podlage, da je ugotovilo, da je do nezgode na R. prišlo izključno po krivdi prvotožnika zaradi prevelike hitrosti in nepravilnega prehitevanja. Zavarovanka tožene stranke s svojim načinom vožnje, tudi po oceni pritožbenega sodišča, ničesar ni prispevala k nastanku škodnega dogodka in tudi ni mogla pričakovati, da jo bo prvotožnik z motornim kolesom in z veliko hitrostjo prehiteval po desni strani, kjer so bili tudi parkirani osebni avtomobili in brez zaviranja trčil v parkirano vozilo. Ne samo, da je prvotožnik grobo kršil predpise o hitrosti in nepravilnem prehitevanju po desni strani, vozil je tudi brez vozniškega dovoljenja, brez registriranega motorja in brez varnostne čelade. Vožnjo v takih okoliščinah je potrebno oceniti kot brezobzirno. Z nasprotnimi pritožbenimi trditvami tožniki izpodbijajo dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki temelji na oceni izvedenih dokazov in jo tudi pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je navedlo, zakaj ne verjame S., da je voznica zanalašč zaprla pot motoristu, saj je taka izpoved v nasprotju z ostalimi izvedenimi dokazi. Izvedeniško mnenje izvedenca Č. je izčrpno in strokovno v skladu s pravili stroke in je slednji odgovoril na vsa sporna vprašanja tako, da ni objektivnih razlogov za postavitev drugega izvedenca. Zgolj nestrinjanje z izvedeniškim mnenjem, ki ni v korist pritožnikov, ni razlog za postavitev drugega izvedenca, prav tako je, po oceni pritožbenega sodišča, izvedenec pravilno odgovoril na vsa vprašanja, zakaj izvedeniško mnenje, ki ga je po naročilu tožeče stranke izven postopka izdelal izvedenec C. oziroma simulacija, ki jo je ta izdelal, v konkretnem primeru ne pride v poštev. Zatrjevane bistvene kršitve določb postopka niso podane. Nasprotovanje postavitvi izvedenca ni razlog, da bi sodišče tako zahtevo upoštevalo, saj o tem, katerega izvedenca bo postavilo, odloča sodišče in ne stranka, kot neutemeljeno trdi pritožba. Postopek vodi sodišče in se morajo stranke temu pokoravati in sodišče ni kršilo načela stranke do enakopravnosti v postopku, ko je zagrozilo pooblaščencu, da ga bo odstranilo iz sodne dvorane in tudi ne gre za neobjektivnost sodišča, kot trdi tožeča stranka, ko izpodbija odločitev o zavrnitvi izločitve. Z drugimi trditvami v pritožbi pa tožniki izpodbijajo dokazno oceno sodišča prve stopnje, v katero pritožbeno sodišče ne dvomi.

6. Materialnopravno je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi nepravilnega zdravljenja, saj ni podana vzročna zveza med zatrjevanim zdravljenjem desne noge (tožnik je bil operiran tri dni po operaciji leve noge) in maščobno embolijo, saj po ugotovitvah izvedenca ni nastopila zaradi te napake in druga operacija na pojav, potek in posledice maščobne embolije, ni imela nobenega vpliva. Tudi izvedeniško mnenje izvedenca dr. F. je izčrpno in strokovno ni nobenega razloga, da bi postavilo drugega izvedenca in je neutemeljena pritožba v tem delu, ko izvedencu očita pomanjkljivost in nestrokovnost ter se v izogib ponavljanju, pritožbeno sodišče tudi v tem delu v celoti sklicuje na izčrpne in pravilne razloge sodišča prve stopnje.

7. Glede na navedeno je bilo pritožbo zavrniti in potrditi sodbo in sklep sodišča prve stopnje (člena 353 in 365/2 ZPP).