Jedro

Sklicevanje na kršitev pravice do družinskega življenja v postopku za izredno omilitev kazni zaradi družinske skupnosti, ki je nastala po izreku sankcije izgona tujca iz države, je le izjemoma utemeljeno.

Izrek

Zahtevi za izredno omilitev kazni se delno ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v izreku o stranski kazni izgona tujca iz države spremeni tako, da se obsojencu izreče izgon tujca iz države v trajanju 7 (sedem) let.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obsojeni D. V. spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj ropa po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in prikrivanja po prvem odstavku 221. člena v zvezi s 25. členom KZ. Izrečena mu je bila enotna kazen osem let in štiri mesece zapora ter stranska kazen izgona tujca iz države v trajanju deset let. 2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je dne 22. 12. 2009 vložil zahtevo za izredno omilitev glavne in stranske kazni obsojenčev zagovornik, odvetnik R. Z. iz Ljubljane. V zahtevi navaja, da je obsojenec na pogojnem odpustu, da že dlje časa živi v izvenzakonski skupnosti s slovensko državljanko J. A. in da se je v tej skupnosti dne ... v Postojni kot prvi obsojenčev otrok rodila hči T. V. Omilitev (zlasti stranske) kazni bi obsojencu omogočila življenje z družino v Piranu in zaposlitev v podjetju P. d.o.o., ki mu je zagotovljena. Med pogojnim odpustom je obsojenec vzoren občan, kaznivih dejanj ne ponavlja in je bil kaznovan le za prekršek zaradi nedovoljenega vstopa v Slovenijo, ker mu je onemogočeno sobivanje z družino. Navaja, da je država v skladu s tretjim odstavkom 53. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) dolžna varovati družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarjati za to potrebne razmere. Kazen izgona tujca je v nasprotju s to določbo, saj obsojencu onemogoča stike z otrokom, varstvo in vzgojo ter pridobivanje finančnih sredstev za preživljanje. Zagovornik se sklicuje tudi na 8. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in svoboščin (v nadaljevanju EKČP), ki določa, da se javna oblast ne sme vmešavati v izvrševanje pravice do zasebnega in družinskega življenja, razen če je to nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato, da se prepreči nered ali zločin, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi. Opozarja, da novi Kazenski zakonik (v nadaljevanju KZ-1) kazni izgona tujca ne pozna več. Vrhovnemu sodišču predlaga, da obsojencu omili glavno kazen in v celoti odpravi stransko kazen.

3. Vrhovno sodišče je o tej zahtevi odločilo že s sklepom IX Ips 16/2010 z dne 25. 3. 2010, s katerim je zahtevo zavrnilo. Presodilo je, da obsojenčevo očetovstvo ni nova okoliščina, saj je imel obsojenec že v času izreka sodbe partnerko in (takrat) tri leta starega otroka v Litvi, kar je sodišče pri odmeri kazni tudi upoštevalo.

4. Ustavno sodišče je z odločbo Up-690/10-13 z dne 10. 5. 2012 sklep Vrhovnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da navedeno stališče Vrhovnega sodišča ni v skladu s človekovo pravico iz 53., 54. in 56. člena Ustave.

5. Vrhovno sodišče je zaradi ponovnega odločanja o zahtevi dne 26. 10. 2012 Okrožno sodišče v Kranju pozvalo k predložitvi spisa ter obrazloženega predloga, skupaj s podatki glede družinskih, premoženjskih in socialnih razmer obsojenca, s poudarkom na vključenosti obsojenega v varstvo, vzgojo in preživljanje hčerke T. V. (četrti odstavek 419. člena Zakona o kazenskem postopku, v nadaljevanju ZKP). Vrhovnemu sodišču je bil spis in predlog senata Okrožnega sodišča v Kranju, da se zahtevi za izredno omilitev kazni ugodi, predložen dne 10. 4. 2013. Vrhovno sodišče je po prejemu navedenega predloga prvostopno sodišče z dopisom z dne 3. 5. 2013 in dodatnim dopisom z dne 10. 9. 2013 ponovno pozvalo, da razišče zgoraj navedene razmere obsojenca, saj je ugotovilo, da poročilo CSD, na katerega se opira predlog senata, temelji izključno na izjavi obsojenca. Dne 4. 12. 2013 je Vrhovno sodišče prejelo dopis Okrožnega sodišča v Kranju s priloženim mnenjem CSD Ljubljana - Center, v katerem je povzeta izjava ki jo je podala obsojenčeva partnerka J. A. Vrhovno sodišče je zaradi ugotovitve družinskih in socialnih razmer obsojenca pridobilo dodatno mnenje CSD Ljubljana - Center, napravilo poizvedbe o obiskih obsojenca med prestajanjem zaporne kazni, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 15933/13 z dne 12. 6. 2013, ter vpogledalo v kazenski spis Okrožnega sodišča v Kopru I K 15933/2013. 6. Vrhovna državna tožilka je v izjavi, ki jo je podala v skladu s petim odstavkom 419. člena ZKP, predlagala, da se zahtevi za izredno omilitev kazni ugodi.

7. Gradivo, zbrano v predhodnem postopku in predlog vrhovne državne tožilke sta bila vročena obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

8. Vrhovno sodišče v postopku izredne omilitve kazni na zahtevo upravičene osebe preizkusi, ali so po pravnomočnosti sodbe nastale nove okoliščine (tj. bodisi okoliščine, ki jih ob izreku sodbe ni bilo, bodisi okoliščine, ki so tedaj že bile, pa sodišče zanje ni vedelo), ki bi očitno pripeljale do milejše obsodbe (417. člen ZKP).

9. Po preučitvi zahteve obsojenčevega zagovornika za izredno omilitev kazni ter zbranih listin v spisu, Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva za izredno omilitev kazni ni utemeljena v delu, ki se nanaša na omilitev glavne, tj. zaporne kazni, v delu, ki se nanaša na omilitev stranske kazni izgona tujca iz države, pa je zahteva delno utemeljena.

Glede zahteve za omilitev glavne kazni

10. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča(1) je pogoj za izredno omilitev kazni, da kazen še ni izvršena. Temeljni namen omilitve kazni je namreč milejše kaznovanje obsojenca, zato spreminjanje kazni po tem, ko je ta že v celoti izvršena, izgubi svoj smisel. Omilitev kazni po njeni izvršitvi sicer lahko ima določene učinke na obsojenčev pravni položaj, vendar ti učinki niso cilj tega izrednega pravnega sredstva, temveč posledica omiljene kazni v primeru, ko je zahtevi za izredno omilitev kazni ugodeno.

11. Iz podatkov spisa izhaja, da je bil obsojenec s prestajanja zaporne kazni pogojno odpuščen že 1. 9. 2007, zaporna kazen pa se je iztekla 13. 7. 2010. Ker je torej v času odločanja Vrhovnega sodišča zaporna kazen v celoti izvršena, njena omilitev ni več mogoča. Glede delne omilitve stranske kazni

12. Stranska kazen izgona tujca iz države se je začela izvrševati z obsojenčevim pogojnim odpustom iz zavoda za prestajanje zaporne kazni dne 1. 9. 2007 in se izteče 1. 9. 2017. 13. Pri presoji utemeljenosti zahteve za izredno omilitev stranske kazni izgona tujca iz države je Vrhovno sodišče upoštevalo stališča Ustavnega sodišča in pravne podlage, na katere je opozorilo v svoji odločbi, in sicer: a) da lahko kazen izgona tujca iz države poseže v pravico iz tretjega odstavka 53. člena Ustave (zakonska zveza in družina),(2) prvega odstavka 54. člena Ustave (pravice in dolžnosti staršev)(3) ter prvega odstavka 56. člena Ustave (pravice otrok)(4) oziroma pravico do družinskega življenja iz prvega odstavka 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP)(5), kadar na ozemlju države, iz katere je obsojenec izgnan, živijo njegovi ožji družinski člani; b) da je po drugem odstavku 8. člena EKČP pravico do družinskega življenja dopustno omejiti le, če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato, da se prepreči nered ali zločin, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi; c) da je po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP)(6) v primerih izgona tujcev zaradi storitve kaznivega dejanja potrebno v vsakem primeru posebej oceniti, ali je ukrep skladen s pogoji drugega odstavka 8. člena EKČP.(7) Pri tej presoji je ESČP oblikovalo naslednja merila: - narava in resnost storjenega kaznivega dejanja; - čas prebivanja v državi, iz katere naj bi bil pritožnik izgnan; - čas, ki je minil od storitve kaznivega dejanja, in vedenje storilca v tem času; - narodnost vpletenih oseb; - pritožnikova družinska situacija (npr. trajanje zakonske zveze in drugi dejavniki, ki kažejo na trdnost družinskih vezi); - ali je zakonec oziroma partner vedel za kaznivo dejanje v času, ko se je odločal za skupno življenje; - ali obstajajo skupni otroci in njihova starost; - resnost težav, s katerimi bi se v primeru izgona moral soočiti partner, čeprav dejstvo, da se bo soočil z določenimi težavami, samo po sebi ne izključuje izgona; - interes in dobrobit otrok, zlasti njihove morebitne težave, s katerimi bi se morali soočiti zaradi izgona pritožnika; - trdnost socialnih, kulturnih in družinskih vezi v državi gostiteljici in v državi, kamor bo pritožnik izgnan; d) da mora po določbi prvega odstavka 28. člena Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. 4. 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic (v nadaljevanju Direktiva) država članica gostiteljica pred sprejetjem odločbe o izgonu državljana Unije zaradi javnega reda ali javne varnosti upoštevati še zlasti, koliko časa je oseba prebivala na njenem ozemlju, njeno starost, zdravstveno stanje, družinske in ekonomske razmere, socialno in kulturno vključenost v državo članico gostiteljico ter obseg njenih vezi z izvorno državo. Po 33. členu navedene direktive lahko država članica gostiteljica izda odredbo o izgonu kot kazen ali stransko kazen k zaporni kazni samo, kadar upošteva zahteve 27., 28. in 29. člena te direktive. Če se odredba o izgonu izvrši v več kot dveh letih po njeni izdaji, država članica preveri, ali posameznik dejansko in resnično predstavlja grožnjo za javni red ali javno varnost, in oceni, ali je prišlo do kakšnih pomembnih sprememb okoliščin po izdaji odredbe o izgonu; e) da je po stališču Ustavnega sodišča navedena merila iz prakse ESČP in prava Evropske Unije potrebno upoštevati ne samo pri odločanju o izreku stranske kazni izgona tujca iz države, pač pa tudi pri odločanju o zahtevi za izredno omilitev te kazni. V nasprotnem primeru lahko sodišče s svojo odločitvijo prekomerno poseže v vsebino pravice do družinskega življenja.

14. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da v postopku izredne omilitve kazni ne gre za identično presojo, kot jo je v citiranih zadevah opravilo ESČP. V tem postopku Vrhovno sodišče ne presoja, ali je bila obsojencu stranska sankcija izgona, glede na okoliščine, ki so obstajale ob izreku te sankcije, pravilno izrečena. Zakonitost, ustavnost oziroma konvencijska skladnost izreka sankcije izgona ni (in v tem postopku tudi ne more biti) vprašljiva. Vrhovno sodišče je v tem postopku lahko presodilo zgolj, ali bi sodišče z izrekom izgona obsojenca iz Slovenije za dobo 10 let (očitno) kršilo njegovo pravico in pravico njegove hčerke do družinskega življenja, če bi vedelo, da si bo obsojenec (po tem, ko bi moral ozemlje Republike Slovenije po sodbi sodišča zapustiti), tukaj ustvaril družino.

15. Upoštevaje kriterije, ki so navedeni v 13. c) točki tega sklepa, so v okviru te presoje relevantne naslednje okoliščine obravnavanega primera: a) Obsojenec je bil rojen leta 1980 v Litvi in je litvanski državljan. Čas obsojenčevega prihoda v Slovenijo ni znan. Dne 13. 3. 2002 je v Sloveniji storil kaznivo dejanje ropa in prikrivanja. V kazenskem postopku na prvi stopnji je obsojenec navajal, da (v Litvi) živi v zunajzakonski skupnosti in je oče otroka v starosti treh let. Obsojenec je zaporno kazen prestajal v Sloveniji. Stranska kazen izgona tujca iz države se je začela izvrševati z obsojenčevim pogojnim odpustom iz zavoda za prestajanje zaporne kazni dne 1. 9. 2007 in se izteče 1. 9. 2017. b) Obsojenec je od leta 2007 v izvenzakonski skupnosti s slovensko državljanko J. A. Dne ... se jima je v Sloveniji rodila hči T. V., ki je slovenska državljanka.

c) Iz izjave, ki jo dne 23. 11. 2012 podala obsojenčeva partnerka na CSD Ljubljana - Center izhaja, da želi urediti preživnino za hčerko, saj je obsojenec zapustil Slovenijo in je za njim izgubila vsako sled. Dne 12. 12. 2012 sta se na CSD zglasila obsojenec in njegova partnerka. Obsojenec je povedal, da zadnjih pet let s partnerko in hčerko živi v Ljubljani. Izrazil je željo, da si v Sloveniji s partnerko in hčerko uredi življenje.

d) Obsojenec je bil dne 1. 4. 2013 v Sloveniji ponovno zaloten pri storitvi kaznivega dejanja, in sicer kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1. S sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 15933/2013 z dne 12. 6. 2013 mu je bila izrečena kazen 6 mesecev zapora. Prestajanje kazni je obsojenec nastopil dne 20. 6. 2013, dne 24. 7. 2013 pa je bil predčasno izpuščen iz zavoda. Iz dopisa Zavoda za prestajanje kazni zapora Ljubljana z dne 22. 1. 2014 izhaja, da sta obsojenca partnerka in hči med prestajanjem zaporne kazni večkrat obiskali.

e) Po izjavi obsojenčeve partnerke, ki jo je podala na CSD dne 24. 10. 2013 in 16. 1. 2014, naj bi družina skupaj živela v Sloveniji, pri čemer obsojenec Slovenijo večkrat zapusti, saj se boji, da bi ga odkrili in kaznovali. Povedala je, da si z obsojencem želita še enega otroka, vendar je to zaradi obsojenčevega izgona težko. Imela je zunajmaternično nosečnost in je skoraj umrla. V tem času je za hčerko skrbel obsojenec. Želijo si, da bi imeli normalno družinsko življenje, saj so zelo navezani. Hčerka v Sloveniji obiskuje vrtec. Povedala je še, da obsojenec v Sloveniji nima zaposlitve ter da opravlja priložnostna dela v Avstriji in s tem prispeva k preživljanju družine. Obsojenec v Sloveniji nima drugih sorodnikov, njegovi starši so pokojni, ima le sestro, ki živi z družino v Nemčiji. Leta 2011 je bila cela družina en mesec v Litvi. Obsojenčeva partnerka je v Sloveniji odprla gradbeno podjetje. Poletje družina preživlja pri njenih starših v Piranu. O hčerki, ki jo ima obsojenec v Litvi, se ne pogovarjajo.

f) Po oceni socialne delavke, ki je dne 16. 1. 2014 na domu obiskala obsojenčevo partnerko in hčerko, je hčerka na očeta navezana in rada preživlja čas z njim. Družina je povezana. Hčerka je povedala, da jo obsojenec pelje v park in na predstave, da se skupaj igrata in kolesarita (dopis CSD Ljubljana - Center z dne 22. 1. 2014).

16. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana nova okoliščina (družinska skupnost) ni obstajala že v času izreka sodbe, pač pa je nastala šele po njeni pravnomočnosti oziroma celo po tem, ko se je kazen izgona že začela izvrševati. Nikakršnega dvoma ni, da obsojenec v času izreka sankcije (16. 7. 2002), pa tudi v času, ko se je slednja začela izvrševati (1. 9. 2007), v Sloveniji ni imel družinskega življenja. Družino v Sloveniji si je ustvaril šele, ko je bil s prestajanja zaporne kazni pogojno odpuščen in bi moral po sodbi sodišča Slovenijo zapustiti. Obsojenec je torej v času, ko je stopil v zvezo s svojo partnerko in spočel otroka vedel, da v Sloveniji ne sme prebivati, to pa je nedvomno vedela tudi njegova partnerka.

17. V zvezi s tem je pomembna zadeva ESČP Udeh proti Švici (sodba z dne 16. 4. 2013), v kateri je ESČP presojalo, ali je država z izgonom kršila tujčevo pravico iz 8. člena EKČP. ESČP je pri tej presoji kot odločilen izpostavilo kriterij, ki ga je izoblikovalo že v zadevi Boultif proti Švici, in sicer »ali je zakonec oziroma partner vedel za kaznivo dejanje v času, ko se je odločal za skupno življenje«. ESČP je poudarilo, da je obsojenec izvršil kaznivo dejanje, zaradi katerega je bil kasneje izgnan, po tem, ko sta bila njegova otroka (dvojčka) spočeta, kar pomeni, da njegova žena ni vedela za nadaljnji razvoj dogodkov, ko je nastalo skupno življenje. Kasnejša partnerska zveza z drugo partnerko, v kateri se je rodil njegov tretji otrok, pa po oceni ESČP ne more biti relevantna, saj je ta zveza nastala po tem, ko je bila njegova pravica do bivanja v Švici že negotova oziroma po tem, ko je obsojenec že izvršil kaznivo dejanje. Obsojenec se zato na to okoliščino ne more sklicevati, četudi bi se ponovno poročil (točka 50 citirane sodbe). Iz navedenega izhaja, da pravica iz 8. člena EKČP ne bo kršena, kadar bo družinska skupnost nastala šele po izvršitvi kaznivega dejanja, zaradi katerega je bil izrečen izgon. A fortiori se obsojenec na kršitev 8. člena EKČP ne more sklicevati, kadar je družinska skupnost nastala potem, ko je obsojencu kazenska sankcija izgona že pravnomočno izrečena (je torej nova okoliščina, ki je nastala po pravnomočnosti sodbe). Predstavljeno stališče ESČP bi torej v obravnavanem primeru narekovalo zavrnitev zahteve.

18. Tudi iz določb Direktive, na katere se sklicuje Ustavno sodišče, ne izhaja, da bi okoliščine, ki so nastale po izvršitvi kazni izgona, terjale spremembo odločitve o izgonu. Ponovna presoja okoliščin je potrebna le, kadar se odredba o izgonu izvrši po več kot dveh letih od izdaje. V obravnavanem primeru pa družinska skupnost ni nastala pred izvršitvijo, ampak že po začetku izvrševanja izgona.

19. Vendar Vrhovno sodišče - upoštevaje stališče Ustavnega sodišča, po katerem je v našem pravnem redu tudi kasneje nastalo družinsko skupnost potrebno obravnavati kot okoliščino, zaradi katere lahko nadaljnje trajanje izgona predstavlja kršitev 8. člena EKČP oziroma 53., 54. in 56. člena Ustave (tako z vidika tujca, kot tudi njegovih otrok) - zahteve iz tega razloga ni zavrnilo. Glede na zgoraj navedeno odločbo ESČP pa je štelo, da je sklicevanje na kršitev pravice do družinskega življenja zaradi kasneje nastale družinske skupnosti le izjemoma utemeljeno oziroma da izredna omilitev kazni na tej podlagi praviloma ni mogoča. 20. Vrhovno sodišče je kot nadaljnjo pomembno okoliščino upoštevalo težo kaznivih dejanj, zaradi katerih je bila obsojencu izrečena kazen izgona. Iz pravnomočne sodbe izhaja, da je obsojenec v sostorilstvu s še tremi osebami izvršil rop banke, tako da so uslužbenca banke podrli na tla in ga brcali po telesu, s seboj so imeli pištolo, s katero je eden izmed njim meril v stranke, odnesli pa so večjo vsoto denarja (4.826,961,00 SIT). Gre torej za zelo hudo kaznivo dejanje z elementi nasilja. Ob tem je bil obsojenec spoznan za krivega še kaznivega dejanja prikrivanja avtomobila, ki so ga uporabili pri izvršitvi ropa. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi obsojenec v Sloveniji prebival daljši čas pred izvršitvijo tega kaznivega dejanja oziroma da bi imel v Sloveniji kakršnekoli vezi. Vse okoliščine primera kažejo, da je kaznivo dejanje izvršil kmalu po prihodu v Slovenijo.

21. Obsojenec je po tem, ko mu je bil izrečen izgon iz Slovenije in po tem, ko se mu je v Sloveniji rodila hčerka, ponovno storil kaznivo dejanje, in sicer je z namenom nadaljnje prodaje prenašal najmanj 38,9 g heroina. Za to kaznivo dejanje mu je bila sicer izrečena relativno kratka prostostna kazen v trajanju 6 mesecev, saj je z državnim tožilcem sklenil sporazum o priznanju krivde, kar pa ne vpliva na dejstvo, da kazniva dejanja, povezana s prepovedanimi drogami v Sloveniji sodijo v skupino nevarnejših kaznivih dejanj, obsojenec pa je prenašal relativno veliko količino droge. Prognoza sodišča v prvem kazenskem postopku, da bo obsojenec, kljub daljši prostostni kazni še naprej predstavljal grožnjo za varnost ljudi v Sloveniji, se je tako izkazala kot pravilna.

22. Glede na navedene okoliščine Vrhovno sodišče ocenjuje, da bi bila obsojencu kazen izgona tujca iz države utemeljeno izrečena, četudi bi sodišče ob izreku kazni vedelo za kasnejše rojstvo njegove hčerke.

23. Po drugi strani pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je vez med obsojencem in njegovo hčerko ter partnerko trdna ter da je hčerka na očeta navezana (obsojenec se s hčerko pogosto druži; s partnerko načrtujeta drugega otroka; partnerka in hčerka sta obsojenca pogosto obiskovali v zaporu). Na podlagi podatkov spisa ni moč zaključiti, da bi družina lahko skupaj živela v kakšni drugi državi. Obsojenčeva partnerka je sicer povedala, da ima obsojenec sestro v Nemčiji ter da so skupaj mesec dni preživeli v Litvi, vendar ima njegova partnerka v Sloveniji podjetje in starše, s katerimi je povezana, hčerka pa obiskuje v Sloveniji vrtec. Iz podatkov spisa tudi ne izhaja, da bi obsojenčeva partnerka govorila litvanski jezik, medtem ko obsojenec do sedaj v Sloveniji prebiva že 12 let, z izjemo krajših odhodov v tujino, in govori slovenski jezik.

24. Upoštevaje koristi obsojenčeve hčerke, je Vrhovno sodišče obsojenčevi zahtevi delno ugodilo in čas trajanja izgona znižalo na 7 let. Takšna dolžina izgona po oceni Vrhovnega sodišča predstavlja primerno ravnovesje med pravico obsojenca in njegove hčerke do družinskega življenja ter interesom države, da na svojem ozemlju prepreči izvrševanje hudih kaznivih dejanj.

C.

25. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevega zagovornika za izredno omilitev kazni v delu, ki se nanaša na omilitev zaporne kazni, zavrnilo, v delu, ki se nanaša na omilitev stranske kazni izgona tujca iz države, pa je zahtevi delno ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je obsojencu izreklo stransko kazen izgona tujca iz države v trajanju 7 let. Op. št. (1) : Sklepi Vrhovnega sodišča IX Ips 88/2004 z 31. 8. 2006, IX Ips 9/2007 z dne 1. 3. 2007, IX Ips 128/2007 z dne 20. 12. 2007, IX Ips 119/2007 z dne 13. 12. 2007, IX Ips 69/2007 z dne 15. 11. 2007, IX Ips 65/2007 z dne 23. 8. 2007, IX Ips 8359/2011 z dne 22. 9. 2011, IX Ips 40234/2011 z dne 1. 3. 2012. Op. št. (2) : Tretji odstavek 53. člena Ustave določa: »Država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere«.

Op. št. (3) : Prvi odstavek 54. člena Ustave določa: »Starši imajo pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Ta pravica in dolžnost se staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon«.

Op. št. (4) : Prvi odstavek 56. člena Ustave določa: »Otroci uživajo posebno varstvo in skrb. Človekove pravice in temeljne svoboščine uživajo otroci v skladu s svojo starostjo in zrelostjo.« Op. št. (5) : Prvi odstavek 8. člen EKČP določa: »Vsakdo ima pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja.« Op. št. (6) : Moustaquim proti Belgiji, sodba z dne 18. 2. 1991, Boultif proti Švici, sodba z dne 2. 8. 2001, Maslov proti Avstriji, sodba z dne 23. 6. 2008, Üner proti Nizozemski, sodba z dne 18. 10. 2006. Op. št. (7) : ESČP pa ob tem poudarja, da 8. člen EKČP nobeni kategoriji tujcev (tudi tistim, ki so se v državi gostiteljici rodili) ne daje absolutne zaščite pred izgonom. Glej npr. Üner proti Nizozemski (točka 55-57).