Jedro

Zakonska ureditev terja, da urad v primeru, ko sta dve zainteresirani osebi podali vlogi za izdajo dovoljenja iz 146. člena ZASP hkrati (oziroma, ko je druga pravna oseba podala vlogo sicer kasneje, vendar pa o prvi še ni bilo odločeno) in se ta vsaj v enem delu nanaša na iste pravice in iste imetnike pravic, kot v obravnavanem primeru, ko se obe vlogi nanašata na izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic filmskih producentov za primer kabelske retransmisije avdiovizualnih del, o obeh vlogah obligatorno odloči v enem postopku, v katerem vsaki od oseb prizna položaj aktivne stranke v postopku, in v katerem na podlagi pooblastila za odločanje po prostem preudarku dovoljenje glede pravic in imetnikov, na katere se obe vlogi nanašata, izda tisti od njiju, ki izkaže, da bi lahko zagotovila učinkovitejše in gospodarnejše upravljanje predmetnih avtorskih pravic in da bi na podlagi pogodb z avtorji upravljala obsežnejši repertoar varovanih del.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi sklep Urada za intelektualno lastnino, št. 31227-1/2008-80 (103) z dne 30. 12. 2009 ter se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Urad RS za intelektualno lastnino (urad) zavrnil zahtevo tožeče stranke za priznanje statusa stranskega udeleženca v postopku izdaje dovoljenja Zavodu A., za kolektivno opravljanje avtorskih in sorodnih pravic za primer kabelske retransmisije na avdiovizualnih delih. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da urad ugotavlja, da tožeča stranka ob vložitvi zahteve Zavoda A. ni imela pravnomočnega dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorske ali – in sorodnih pravic na avdiovizualnih delih v primerih kabelske retransmisije, niti takega dovoljenja nima v trenutku izdaje tega sklepa, zato se z odločitvijo v upravnem postopku, začetem na zahtevo Zavoda A., ne more poseči v pridobljene pravice vložnika. Lastnosti stranskega udeleženca v postopku, začetem na zahtevo Zavoda A., bi torej lahko vložnik pridobil le, če v postopku dokaže, da bi izdaja dovoljenja Zavodu A. za kolektivno upravljanje avtorskih in sorodnih pravic na avdiovizualnih delih v primeru kabelske retransmisije prizadela njegove pravne koristi. Že sama tožeča stranka se sklicuje na pravice svojih članov (filmskih producentov), s čimer naj bi izpolnila predpostavko osebne koristi, vendar je vlogo podala tožeča stranka v svojem imenu in za svoj račun in torej morebitne pravne koristi njenih članov ne morejo predstavljati osebne koristi tožeče stranke. Prav tako z ničemer ni izkazano, da bi bile pravne koristi tožeče stranke z izdajo dovoljenja Zavodu A. prizadete, saj, kot je že ugotovljeno, tožeča stranka na območju Republike Slovenije nima pridobljenih nobenih pravic, povezanih z upravljanjem avtorske in/ali sorodnih pravic in avdiovizualnih delih v primerih kabelske retransmisije. Ker tožeča stranka pravne koristi ni izkazala, je moral urad vlogo tožeče stranke za priznanje statusa stranskega udeleženca v postopku, začetem na zahtevo Zavoda A., zavrniti.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi razlogov, navedenih v 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), saj meni, da v postopku izdaje izpodbijanega sklepa predpisi niso bili pravilno uporabljeni, da urad ni ravnal po pravilih postopka, kot tudi, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno oziroma je urad napravil napačen sklep o dejanskem stanju. Iz spisovne dokumentacije izhaja, da sta tako Zavod A., kot tožeča stranka zaprosila urad za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic oziroma za opravljanje dejavnosti kolektivne organizacije v smislu 3. in 4. točke 147. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP), pri čemer pa lahko skladno s 3. odstavkom 151. člena ZASP pravice iz 147. člena ZASP kolektivna organizacija opravlja brez pogodbe z avtorjem. Glede na navedeno torej izhaja, da bi v primeru podelitve dovoljenja Zavodu A., slednji upravljal z avtorskimi pravicami, katere nosilec oziroma upravljalec je dejansko tožeča stranka, kar kaže na neposredno poseganje v pravice in pravne koristi tožeče stranke. V skladu z navedenim ima tožeča stranka torej vsekakor pravni interes sodelovati v postopku izdaje odločbe, ki se vodi na zahtevo Zavoda A. Glede osebne pravne koristi tožeča stranka pojasnjuje, da je napačen zaključek urada, da osebna pravna korist tožeče stranke ni podana, ker je vlogo podal v svojem imenu in za svoj račun, pravne koristi njegovih članov pa ne morejo predstavljati njegove osebne koristi. Tožeča stranka pojasnjuje, da na trgu opravlja dejavnost upravljanja s pravicami tretjih, kar je tožeča stranka nesporno dokazala v vzporednem postopku, ki teče pred uradom z namenom pridobitve formalnega statusa kolektivne organizacije v smislu 147. člena ZASP, na katerega se v dokazne namene tudi v celoti sklicuje. Upravljanje teh pravic pa predstavlja možnost opravljanja dejavnosti upravljalca pravic na trgu ter mu tako sploh omogoča poslovanje, kar vsekakor predstavlja zelo jasno opredeljeno pravico in s tem povezano pravno korist tožeče stranke. Istočasno pa skladno z določili ZASP velja, da kolektivna organizacija lahko upravlja pravice iz 147. člena ZASP tudi brez pogodbe – v tem primeru bi upravljanje določenega dela pravic, ki jih trenutno upravlja tožeča stranka, prešlo na Zavod A. S tem pa bi bila nedvomno prizadeta osebna korist tožeče stranke, ki v tem primeru ne bi mogel izvajati svojih obveznosti upravljanja pravic npr. producentov, ki jih je prevzel in se nenazadnje k temu tudi obvezal, kar je izkazal z dokumentacijo. Tožeča stranka je vsekakor tudi v Sloveniji pridobila pravice upravljanja določenih pravic tretjih. Nesporno namreč je, da je tožeča stranka upravljalec pravic številnih producentov, kar je dejstvo, ne glede na to, da še nima statusa kolektivne organizacije. A le dejstvo, da nima statusa kolektivne organizacije, nikakor ne pomeni, da nima nikakršnih pravic oziroma da izdaja dovoljenja za opravljanje kolektivnega upravljanja pravic Zavodu A. ne bi posegla v te pravice. ZASP kot materialni predpis, ki ureja upravljanje pravic tretjih, namreč na nobenem mestu ne predvideva, da upravljanja teh pravic ni mogoče izvajati na podlagi pogodbe oziroma drugega ustreznega pravnega posla; določa le, da se upravljanje pravic v določenih primerih lahko izvaja brez pogodbene podlage. Zatorej gre vsekakor za pravno korist tožeče stranke, v katero bi se z izdajo odločbe o podelitvi statusa kolektivne organizacije poseglo zaradi materialno pravne ureditve upravljanja pravic brez pogodbene podlage. Pravna korist je obstajala v trenutku vložitve zahteve Zavoda A., v trenutku vložitve zahteve tožeče stranke, kot tudi v času izdaje izpodbijanega sklepa. Nenazadnje predstavlja pravni interes tožeče stranke tudi izdajo zakonite odločbe, saj gre po eni strani za pravice njegovih – varovancev, katerih upravljanje je prevzel v razmerju do avtorjev oziroma producentov, hkrati pa je tudi predlagatelj vzporednega postopka izdaje dovoljenja za opravljanje dejavnosti kolektivne organizacije, zaradi česar je zakonitost predmetne odločbe za tožečo stranko bistvenega pomena. Predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi, tožeči stranki pa se prizna status stranskega udeleženca v postopku, ki se pred uradom vodi pod opr. št. 31227-1/2008 oziroma podrejeno, da se tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi, zadeva pa vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je urad ravnal pravilno, ko tožeči stranki ni priznal statusa stranskega udeleženca v postopku izdaje dovoljenja Zavodu A. za kolektivno upravljanje avtorskih in sorodnih pravic za primer kabelske retransmisije na avdiovizualnih delih.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da ni pravilno stališče tožeče stranke, da njen pravni interes za udeležbo v postopku izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorske ali – in sorodnih pravic na avdiovizualnih delih v primerih kabelske retransmisije Zavodu A. izhaja iz pogodbenih obveznosti, ki jih je prevzela do svojih članov. Kot pravilno pojasnjuje tožena stranka, gre za interes članov in interes tožeče stranke v relaciji do svojih članov, ne pa za interes tožeče stranke kot pravne osebe, torej za dejanski, in ne pravni interes.

Napačen pravni pouk v izpodbijani odločbi je vsekakor kršitev določb postopka, ker pa je v obravnavanem primeru tožeča stranka kljub napačnemu pravnemu pouku pravočasno vložila tožbo, opisana kršitev ni bistvena, saj ni vplivala na odločitev.

V zadevi ni sporno, da tožeča stranka ob vložitvi zahteve Zavoda A. ni imela pravnomočnega dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorske ali – in sorodnih pravic filmskih producentov na avdiovizualnih delih v primerih kabelske retransmisije, niti takega dovoljenja nima vse do danes. Sporno tudi ni, da sta tako Zavod A., kot tudi tožeča stranka zaprosila urad med drugim tudi za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic filmskih producentov za primer kabekske transmisije avdiovizualnih v smislu 3. in 4. točke 147. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 16/07 in 68/08, v nadaljevanju ZASP) ter da urad o njunih vlogah ni odločil. Po določbi 148. člena ZASP pristojni organ namreč izda dovoljenje iz 146. člena tega zakona na podlagi pisne vloge zainteresirane pravne osebe. Glede na 3. točko 1. odstavka 149. člena ZASP, iz katere med drugim izhaja, da pristojni organ ne izda dovoljenja, če je za isto vrsto avtorskih del in za iste pravice že izdano dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorskih in sorodnih pravic drugi kolektivni organizaciji, razen če pravna oseba izkaže, da bi lahko zagotovila učinkovitejše in gospodarnejše upravljanje avtorskih pravic in da bi na podlagi pogodb z avtorji upravljala obsežnejši repertoar varovanih del, kakor obstoječa kolektivna organizacija, pa je lahko za iste pravice in isto vrsto avtorskih del izdano le eno dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorskih pravic. Citirana zakonska ureditev zato terja, da urad v primeru, ko sta dve zainteresirani osebi podali vlogi za izdajo dovoljenja iz 146. člena ZASP hkrati (oziroma, ko je druga pravna oseba podala vlogo sicer kasneje, vendar pa o prvi še ni bilo odločeno) in se ta vsaj v enem delu nanaša na iste pravice in iste imetnike pravic, kot v obravnavanem primeru, ko se obe vlogi nanašata na izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic filmskih producentov za primer kabelske retransmisije avdiovizualnih del, o obeh vlogah obligatorno odloči v enem postopku, v katerem vsaki od oseb prizna položaj aktivne stranke v postopku, in v katerem na podlagi pooblastila za odločanje po prostem preudarku dovoljenje glede pravic in imetnikov, na katere se obe vlogi nanašata, izda tisti od njiju, ki izkaže, da bi lahko zagotovila učinkovitejše in gospodarnejše upravljanje predmetnih avtorskih pravic in da bi na podlagi pogodb z avtorji upravljala obsežnejši repertoar varovanih del (3. točka 1. odstavka 149. člena ZASP). Pri tem ni pomembno, da bo moral urad v istem postopku posebej odločiti še o preostalih zahtevkih strank, ki se ne nanašajo na iste pravice in iste imetnike pravic. Določb ZASP glede na to ni mogoče razlagati v pomenu, da pravnega interesa za sodelovanje v postopku izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic filmskih producentov za primer kabelske retransmisije avdiovizualnih del drugi pravni osebi tožeča stranka nima, kljub temu, da je tudi sama zaprosila za izdajo prav takšnega dovoljenja.

Ker je urad, glede na navedeno, zakon napačno uporabil, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo v skladu z določbo 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08-odl. US, 107/09-odl. US in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi s 1. točko 1. odstavka 27. člena ZUS-1. V ponovnem postopku bo moral organ materialno pravo pravilno uporabiti in ponovno odločiti o zahtevi tožeče stranke, ki je predmet tega postopka, kot jo je v smislu citiranih določb ZASP treba razlagati, namreč za priznanje statusa aktivne stranke v postopku v isti stvari.