Jedro

Tožeča stranka kot toženkin bivši delodajalec od toženke vtožuje plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi ji nastala zato, ker je morala plačati zavarovalnici negativno provizijo zaradi prekinitve štirih pogodb za življenjsko zavarovanje, ki jih je s strankami sklenila toženka v času, ko je bila zaposlena pri njej na delovnem mestu „pomožni zavarovalni posrednik“ in za škodo, ki naj bi jo utrpela zaradi izpada pričakovanega dobička.

Tožeča stranka ni uspela dokazati, da ji je nastala zatrjevana škoda zato, ker naj bi jo namenoma ali iz hude malomarnosti povzročila toženka. Tožeča stranka namreč v postopku ni predložila dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je podana kakršnakoli odgovornost toženke za nastalo škodo. Zato odškodninski zahtevek ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, na podlagi katerega naj bi ji bila dolžna toženka plačati glavnico v višini 3.648,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti posamezne obveznosti do plačila ter ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, vse pod pretnjo izvršbe. V II. točki izreka je naložilo tožeči stranki, da je dolžna toženki povrniti stroške postopka v znesku 558,15 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, smiselno pa tudi zaradi bistvenih kršitev določb postopka, pritožuje tožeča stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa jo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku. V pritožbi navaja, da so datumi obračunov provizije (to so datumi nastanka terjatve do toženke) kasnejši od datuma, katerega so bile toženki v postopku osebnega stečaja odpuščene obveznosti. Glede na to je sodišče prve stopnje v zvezi z zgoraj omenjenim dejstvom zmotno ugotovilo dejansko stanje. Nadalje je netočna in nekorektna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka vložila izvršilni predlog neupravičeno, saj ta ugotovitev temelji na napačnem zaključku sodišča prve stopnje o odpustu obveznosti toženke. Zmotna je tudi ugotovitev, da je tožeča stranka toženki račun št. ... izstavila 18. 12. 2012, saj ga je izstavila 19. 6. 2012, torej še v času preizkusne dobe in pred sprejetjem sklepa o odpustu obveznosti. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka ni ravnala naklepno ali s hudo malomarnostjo v zvezi s odškodninskim zahtevkom tožeče stranke. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 12. 4. 2014 opisala, zakaj zahteva plačilo izpada pričakovanega dobička, kljub temu pa je sodišče prve stopnje verjelo toženki, da je sklepala pogodbe na običajen način. Če bi to držalo, bi bile pogodbe plačane in predmetnega sodnega postopka ne bi bilo. Zavarovalne premije niso bile plačane že v času, ko je bila toženka še v delovnem razmerju pri tožeči stranki, zato bi morala toženka poskrbeti za njihovo plačilo. Delovno razmerje je toženki prenehalo 30. 6. 2010. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo praktično ničesar od tistega, kar je navajala tožeča stranka, temveč je zgolj na podlagi navedb toženke in njene izpovedbe toženki v celoti poklonilo vero. Obrazložitev izpodbijane sodbe je nerazumljiva. Po stališču tožeče stranke je sicer sklep o odpustu toženkinega dolga protizakonit, saj toženka zanj ne izpolnjuje pogojev, zaradi česar si ga tožeča stranka pridržuje pravico izpodbijati.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti bistvene kršitve določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP, ki jo tožeča stranka uveljavlja v pritožbi, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

5. Neutemeljena je pritožbena navedba tožeče stranke, s katero smiselno zatrjuje bistveno kršitev določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP, ker naj bi bila izpodbijana sodba nerazumljiva. Obrazložitev izpodbijane sodbe je zares kratka, vendar pa se je vsekakor da preizkusiti, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa prav tako niso nejasni ali med seboj v nasprotju.

6. V tem individualnem delovnem sporu je tožeča stranka kot toženkin bivši delodajalec od toženke vtoževala plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi ji nastala zato, ker je morala tožeča stranka plačati zavarovalnici A. negativno provizijo zaradi tega, ker je prišlo do prekinitve štirih pogodb za življenjsko zavarovanje, ki jih je sicer s strankami sklenila toženka v času, ko je bila zaposlena pri tožeči stranki na delovnem mestu „pomožni zavarovalni posrednik“. Do prekinitve teh pogodb naj bi prišlo znotraj jamstvenega obdobja 36 mesecev in sicer zaradi neplačila premij. Poleg tega je tožeča stranka vtoževala od toženke tudi škodo, ki naj bi jo utrpela zaradi izpada pričakovanega dobička.

7. Prvi odstavek 177. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013) enako kot prej veljavni prvi odstavek 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) določa, da je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, to škodo dolžan povrniti. Za odškodninsko odgovornost delavca morajo biti izpolnjeni vsi štirje elementi takoimenovanega splošnega civilnega delikta, ki ga opredeljuje obligacijski zakonik v 131. členu (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2011 in nadalj.). Delodajalcu mora škoda nastati, ta škoda mora izvirati iz nedopustnega ravnanja delavca, podana mora biti vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem, obstajati pa mora tudi odgovornost delavca, ki je strožja (delavec mora škodo povzročiti namenoma ali iz hude malomarnosti). Vse te elemente je dolžan v postopku dokazati delodajalec, vključno s tem, da je delavec povzročil škodo namenoma (oziroma naklepno) ali iz hude malomarnosti. Če teh elementov ne dokaže, o odškodninski odgovornosti delava ni mogoče govoriti.

8. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da ji je nastala zatrjevana škoda zato, ker naj bi jo namenoma ali iz hude malomarnosti povzročila toženka. Po zaključku pritožbenega sodišča tožeča stranka sicer v postopku ni predložila niti dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je podana kakršnakoli odgovornost toženke za nastalo škodo. Tožeča stranka je v spis vložila le listinsko dokumentacijo, iz katere pa ne izhaja, da bi bila toženka kakorkoli odgovorna za zatrjevano škodo, ki jo tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu od toženke vtožuje. Tožeča stranka je v zvezi s tem sicer predlagala tudi zaslišanje zakonitega zastopnika. Temu dokaznemu predlogu je sodišče prve stopnje sledilo in zakonitega zastopnika tožeče stranke na naroku za glavno obravnavo dne 20. 5. 2014 tudi zaslišalo. Ta pa je izpovedal le, da k navedbam v tožbi in pripravljalni vlogi nima ničesar za dodati. Navedeno pa vsekakor ne nudi opore ugotovitvi, da je podana hujša stopnja odgovornosti toženke, ki bi bila podlaga za njeno odškodninsko odgovornost, kot jo opredeljuje zgoraj omenjena zakonska določba. Ker torej za odškodninsko odgovornost toženke niso bili podani vsi predpisani pogoji, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožeče stranke o tem, da naj bi sodišče prve stopnje sledilo le izpovedbi toženke in njenim navedbam. Sodišče prve stopnje je namreč presojalo tako dokaze, ki sta jih v postopku predložili tožeča stranka in toženka, na podlagi toženkine izpovedbe pa je utemeljeno zaključilo, da je toženka pogodbe o življenjskem zavarovanju sklepala na običajen način. Tej izpovedbi toženke je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, saj tožeča stranka, kljub temu, da je bil zakoniti zastopnik prisoten na naroku za glavno obravnavo, na katerem je bila toženka zaslišana, ni predložil nikakršnih drugih dokazov oz. podal kakršnihkoli drugih navedb v zvezi s sklepanjem teh pogodb. Po zaključku pritožbenega sodišča na odločitev ne vplivata niti aneksa k pogodbi o zaposlitvi (A2, A9) v delu, ki se nanašata na provizijo pri življenjskih zavarovanjih (ki ju sicer tožeča stranka v pritožbi niti ne omenja), saj v tem delu po zaključku pritožbenega sodišča nasprotujeta tako določbam ZDR kot tudi ZDR-1. 10. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožeče stranke, ki se nanašajo na postopek osebnega stečaja nad toženko in na izvršilni predlog, ki ga je tožeča stranka zoper toženko vložila pri Okrajnem sodišču v Ljubljani, ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti pritožbe tožeče stranke niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožeče stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.