Jedro

Če pravni posel ni bil podlaga za nacionalizacijo nepremičnine, ni mogoče uporabiti določbe 5. in 56. čl. ZDen zaradi vrnitve v last; zahtevek se namreč obravnava v upravnem postopku.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklepa sodišča druge in prve stopnje se razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Predlagatelja sta zahtevala vrnitev nepremičnine - pritličja poslovne stavbe, ki je družbena lastnina in kjer je kot imetnik pravice uporabe vpisana nasprotna stranka. Upravni organ je njen zahtevek odstopil sodišču, ker po njegovem mnenju kot upravičenca do denacionalizacije opirata svoj zahtevek na določbo 5. člena zakona o denacionalizaciji. Sodišče prve stopnje je njun predlog zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo njuno pritožbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti taki odločitvi sta predlagatelja vložila revizijo (56. člena zakona o denacionalizaciji). Izpodbijata jo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagata, naj jo revizijsko sodišče spremeni in njunemu zahtevku ugodi. Presoja menjalne pogodbe med A. in D. Z. na eni strani ter občino na drugi strani, ki je bila sklenjena dne 28.9.1960, terja ugotovitev, da so bile ob njenem sklepanju podane napake volje v skladu z določbo 5. člena zakona o denacionalizaciji. Uporabiti je mogoče tudi določbo 141. člena ZOR (oderuška pogodba), saj je tedanja občina izkoristila odvisnost A. in D. Z. ob sklepanju pogodbe. Z odpovedjo odškodnini za spodnje prostore poslovne stavbe pa je, glede na to, kar sta A. in D.Z. v zameno dobila, podano tudi očitno nesporazmerje vzajemnih dajatev po določbi 139. člena ZOR, kar terja razveljavitev menjalne pogodbe. Revizija posebej opozarja na okoliščine, da je pok. A. Z., ki je do nacionalizacije imel v lasti sporno poslovno stavbo, bil v letih 1950 in 1951 zaprt in na prevzgoji, nato pa le pogojno odpuščen, pa nato večkrat ponovno klican na razna zaslišanja. To kaže na njegovo stisko in odvisnost ob sklepanju sporne pogodbe. Določba menjalne pogodbe o odpovedi pravici do odškodnine za nacionalizirano spodnjo etažo poslovne stavbe je bila v pogodbo vnešena proti volji A. in D. Z. Nasprotna stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Predlagatelja sta zahtevo za denacionalizacijo pritličja poslovne stavbe v ..., vložila pri pristojnem upravnem organu. Sklicevala sta se na dejstvo, da je bila ta poslovna stavba nacionalizirana z odločbo komisije za nacionalizacijo občine z dne 10.9.1959 in da je z odločbo istega organa z dne 21.6.1960 zgornja etaža poslovne stavbe iz nacionalizacije bila izvzeta in dana v last prejšnjima solastnikoma.

Upravni organ je dne 28.4.1992 zahtevo odstopil v reševanje sodišču prve stopnje češ, da predlagatelja svoj zahtevek opirata na napako volje v menjalni pogodbi z dne 28.9.1960 (člen 5 in 56 zakona o denacionalizaciji).

Dejanske ugotovitve v postopku na nižjih stopnjah se tako nanašajo na okoliščine, ki so obstojale ob sklepanju omenjene menjalne pogodbe. Tedanja občina je v zameno za zgornjo etažo poslovne stavbe prepustila s to pogodbo A. in D. Z. v last z doplačilom 2,600.000,00 tedanjih din enonadstropno stanovanjsko hišo. Vendar pa je v pogodbo vnešeno tudi določilo (točka IV), da se A. in D. Z. odpovedujeta odškodnini, ki bi jima pripadla za nacionalizirani del (pritličje) poslovne stavbe, ker je ta odškodnina že vsebovana v omenjenem znesku, ki predstavlja razliko v vrednosti zamenjanih poslopij. Ob ugotavljanju prave volje strank menjalne pogodbe je bilo nato ugotovljeno, da naj bi A.in D. Z. tudi na navedeno pogodbeno določbo pristala svobodno. To je imelo za posledico dokazno (in tudi pravno) oceno, da sta se odpovedala morebitni odškodnini za spodnji del stavbe, zaradi česar nimata statusa upravičencev do denacionalizacije v smislu 5. člena zakona o denacionalizaciji.

Ne glede na problem svobodne pogodbene volje strank menjalne pogodbe ali morebitnih uporab določb ZOR o oderuški pogodbi in čezmernem prikrajšanju, pa se v okviru pravilne uporabe materialnega prava postavlja vprašanje, ali zahtevek predlagateljev temelji na določbi 5. člena zakona o denacionalizaciji in ali torej glede na določbo 56. člena tega zakona sploh spada v sodno pristojnost. Upravičenci do denacionalizacije so osebe, ki jim je bilo premoženje odvzeto na podlagi predpisov, omenjenih v 3. in 4. členu zakona in na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oz. predstavnika oblasti. Predmet denacionalizacijskega postopka je v obravnavanem primeru spodnja etaža poslovne stavbe. Vendar pa (po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje) to premoženje ni prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, temveč na podlagi predpisa, zajetega v 4. členu zakona o denacionalizaciji (20. in 24. člen uredbe o postopku za izvedbo nacionalizacije najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, Uradni list FLRJ št. 4/59). Podlaga za podržavljanje je torej v odločbi komisije za nacionalizacijo tedanje občine z dne 10.9.1959 št. 04-1047/1959. Na podlagi menjalne pogodbe z dne 28.9.1960 je v državno last prešlo zgornje nadstropje poslovne stavbe; vrnitve tega dela nepremičnine pa predlagatelja ne uveljavljata.

Ker pravni posel (omenjena menjalna pogodba) ob doslej ugotovljenem dejanskem stanju ni bil podlaga za podržavljanje nepremičnine, katere denacionalizacijo uveljavljata predlagatelja, je bilo na nižjih stopnjah zmotno uporabljeno materialno pravo. Določilo IV. točke menjalne pogodbe z dne 28.9.1960 ne omogoča drugačnega sklepanja o podlagi za nacionalizacijo pritličja poslovne stavbe; vprašanje eventualne odpovedi odškodnini za podržavljeno pritličje bo zato moralo biti rešeno v denacionalizacijskem postopku, katerega podlaga pa po povedanem glede statusa predlagateljev kot upravičencev do denacionalizacije ne more biti v določbi 5. člena zakona o denacionalizaciji. Ob tako ugotovljeni zmotni uporabi materialnega prava je revizijsko sodišče odločbi nižjih sodišč po določbi 2. odstavka 395. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje.

Pri ponovnem odločanju o zahtevi za denacionalizacijo naj sodišče prve stopnje presodi, ali ugotovljena dejstva narekujejo uporabo določb 16. člena ZPP o tem, ali odločanje o zadevi sploh spada v sodno pristojnost. Ob ugotovitvi, da predlagatelja nista denacionalizacijska upravičenca po 5. členu zakona o denacionalizaciji in da zato ni mogoče uporabiti določb o sodni pristojnosti glede na 56. člen tega zakona, naj zadevo pošlje v pristojno odločitev upravnemu organu.

Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel, ker niso bili zaznamovani.

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS 1/91-I).