Jedro

Dejansko vprašanje obstoja pogojev za predodelitev otroka zaradi onemogočanja stikov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovi tožbi in spremenilo odločitev o vzgoji in varstvu mladoletnega T. G., sina pravdnih strank (roj. 2008), in sicer tako, da ga je zaupalo v vzgojo in varstvo očetu (I. tč.), med sinom in materjo določilo stike (II. tč.), materi pa od 14. 7. 2014 dalje določilo plačevanje preživnine 100 EUR mesečno (III. tč.). O stroških je odločilo, da jih tožnica in toženec trpita vsak svoje (IV. tč.).

2. Proti sodbi sta pritožbi vložila tako tožnik kot toženka.

3. Tožnik primarno predlaga zgolj popravo sodbe, in sicer tako, da bo v njej zapisano, da se spreminja sklep N 781/2012 z dne 22. 5. 2013, ne le poravnava N 425/2009 z dne 28. 8. 2008. 4. Toženka pa se obsežno pritožuje proti vsebinski odločitvi, torej nasprotuje temu, da bi se sina zaupalo očetu. Njene očitke je mogoče v bistvenem povzeti takole: sodišče je verjelo samo očetu, njej pa ne. Ni dokazano, da je med T. in očetom navezanost in da se odlično razumeta, saj te ne more biti že zato, ker stikov dve leti ni. Mati ima pravico za skrb, ki jo je izrazila, ko so se pri T. pojavile motnje, umiril pa se je, ko stikov ni več imel. Iz tega je utemeljeno sklepala, da je bil razlog na strani očeta. Zavržena ovadba in nepotrjen sum spolne zlorabe še ne pomenita, da ima oče ustrezno skrb do njega. Nasprotno, vse skuša doseči na silo, nima uvida v otrokova čustva. Otroka ne ščuva proti očetu, le strah jo je zanj, stike je otrok sam začel odklanjati. Tudi drugi so opazili vedenjsko spremembo pri otroku, ko so stiki potekali (učiteljica na treningu), če bi sodišče te priče zaslišalo, bi se o tem lahko prepričalo. Glede suma spolne zlorabe je logično, da je bila nezaupljiva, ko je tožnik ponudil štiri različne razlage, da je opazil neko rdečico na njegove udu. Nekaj se je v avgustu oz. septembru 2012 moralo zgoditi, kar ga je spravilo v stisko. Tudi dogodek s psom ga je šokiral. Stiska in stres, ki jo tožnik povzroča otroku, nista v njegovo korist. Stikov torej ni preprečevala neutemeljeno. Sodba je zanjo kazen, ker je hotela otroku pomagati. Sploh pa je tudi izvedenec povedal, da je najbolje, da otrok ostane pri materi in ima z očetom redne stike, le v skrajnem primeru je svetoval predodelitev. Tega skrajnega primera ni. Celo sodišče zapiše, da je kratkoročno najbolje, da ostane otrok pri materi, ker je močno vpet v njeno okolje, sedaj že obiskuje šolo, očetovega okolja pa ne pozna. Ne ve se tudi, kakšen bi bil očetov odnos do stikov. Izvedenec je ocenil, da obstaja možnost, da mati svoj odnos do stikov spremeni in da se dá strah premagati. Pripravljena se je sprijazniti, da tožnik pride po otroka in ga ob določeni uri pripelje nazaj. Zaveda se, da je del problema pri njej in je že poiskala strokovno pomoč ter izpeljala en stik med očetom in otrokom.

5. Tožnik je na toženkino pritožbo odgovoril in se zavzel za njeno zavrnitev. Strinja se s sodbo in njenimi razlogi. Glede tega, da je toženka sedaj poiskala strokovno pomoč, se sprašuje, zakaj jo je vse do sedaj odklanjala. Zgolj njena zadnja izjava, da je pripravljena dovoliti stike, vsega ugotovljenega ne spreminja. Res je en stik potekal (16. 7. 2014), vendar pod toženkinimi pogoji, v prisotnosti cele njene družine, njen partner pa je tožnika pri tem snemal. Sin se je sicer sprostil, razigral in se ga oklenil, stik pa je po kakšni uri in pol toženka prekinila. Obljubila je, da bo otroka nato za vikend pripeljala v L., vendar ga ni. Tožnik podrobneje opisuje težavnost predhodne komunikacije s strani toženke glede organiziranja načrtovanega stika 9. 7. 2014. Toženka je namreč vztrajala, da je stik nadzira. Vse to kaže, da bi mu stike onemogočala oz. oteževala tudi v prihodnje.

6. Pritožba (toženke) ni utemeljena.

7. Očitek, da je sodišče verjelo samo tožniku, toženki pa ne, je premalo konkreten. V tej zadevi ni sporno, da mati očetu stike s sinom preprečuje oz. jih že daljše časovno obdobje popolnoma onemogoča, pri čemer pa trdi, da iz upravičenih razlogov – iz strahu za otroka oz. v skrbi zanj. S tem si je vzela pravico, ki je nima in otroku povzroča škodo. Sodišče prve stopnje je to zanesljivo ugotovilo s pomočjo dveh strokovnjakov, psihiatrinje prof. dr. M. K. in dipl. univ. kliničnega psihologa I. N. 8. Niz dogodkov, ki jih toženka navaja takemu svojemu ravnanju v opravičilo, oče prikazuje drugače ali pa jih zanika. Pri tem je treba poudariti izhodišče: mati je tista, ki bi morala ponuditi prepričljive dokaze, da so stiki z očetom za otroka škodljivi, ob tem pa bi morala sama predlagati tudi spremembo odločitve po veljavni sodni poravnavi v tej smeri.(1) Tako pa svoje samovolje (čeprav je po mnenju strokovnjakov sama subjektivno iskreno prepričana, da je le-ta v korist otroka) niti v tem dokaznem postopku po očetovi tožbi ni uspela opravičiti. V ničemer ji ni uspelo dokazati niti da bi bili stiki med očetom in sinom za slednjega škodljivi niti da oče ne bi bil sposoben skrbeti zanj. Do teh ugotovitev sodišče prve stopnje ni prišlo le tako, da je „njemu verjelo, njej pa ne“. Ob neposrednih vtisih o prepričljivosti in verodostojnosti izpovedb obeh strank in prič, ki sicer tudi niso zanemarljivi, so bile vendarle ključne ocene obeh že omenjenih strokovnjakov. Oba sta mnenja, da je oče osebnostno primeren za vzgojo in varstvo svojega sina. Iz tega logično sledi, da ni neprimeren, še manj pa, da bi svojemu sinu oz. njegovemu razvoju škodil. 9. Pač pa ta ocena ne velja za mater, ki je sicer „v globalu“ (tako kot oče), kot se je izrazil izvedenec, primerna za vzgojo sina, vendar svoje starševske funkcije ne izvršuje nekorektno, ker mu onemogoča stike z očetom in s tem sinu že povzroča škodo, kar vse je nadrobno povzelo sodišče prve stopnje iz izvedenskega mnenja v svoje ugotovitve zlasti v točki 10 na strani 9 in 10 obrazložitve svoje sodbe in česar zato pritožbeno sodišče tu tega ne bo še enkrat ponavljalo.

10. Pritožnica korektno povzema mnenje izvedenca N., ki je predodelitev sina očetu svetoval kot skrajno možnost. Vendar se je prvostopenjsko sodišče z vso potrebno mero previdnosti in skrbnosti glede na posebno občutljivost situacije trdno prepričalo, da je ta skrajna možnost v otrokovo večjo korist, kot obstoječe stanje. Poudarilo je, da se zaveda pomena svoje odločitve(2), ki za otroka gotovo ne bo lahka, saj je vpet v materino okolje in nanjo navezan. Da bi ta prehod olajšalo, je določilo prehoden režim intenzivnih (vsakodnevnih) stikov med otrokom in materjo ter poudarilo potrebo po konstruktivni vlogi očeta(3), ki pa je glede na ocene izvedencev tudi pričakovana. Nasprotna bojazen, ki jo izraža pritožnica, je zato brez podlage. Pritožbeno sodišče navedeno ključno oceno v celoti sprejema in je pritožbene navedbe ne omajejo.

11. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo pravilno, ko ni zaslišalo otrokove športne učiteljice, saj glede na to, kar naj bi povedala, pomembnih dejstev ne bi mogla osvetliti. Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi, da bi morda lahko izpovedala o vedenjskih spremembah otroka v določenem časovnem obdobju, kot jih je nemara opazila, kar pa za obravnavano zadevo ne more pomeniti prav nič. V nasprotju z očitnim prepričanjem matere to ne more biti noben indic, da je oče v tistem obdobju „z otrokom gotovo kaj narobe naredil“, saj je tudi v tistem „spornem“ obdobju (očitno avgusta oz. septembra 2012) daleč največ časa z otrokom brez dvoma preživela prav ona.

12. S pritožbeno trditvijo, da dejstvo, da se sum spolne zlorabe ni potrdil, še ne pomeni, da bo očetova skrb za sina ustrezna, se je logično mogoče samo strinjati, vendar pri tem mati pozablja, da je sama sprožila te sume kot ultimativni dokaz neustreznosti očeta, pa se v ničemer niso potrdili. Pri tem pritožbeno sodišče vendarle poudarja, da se dejstvo neutemeljenih, a izrečenih sumov spolne zlorabe po eni strani kaže kot nuja, da si tožnica poišče strokovno pomoč, kot je svetoval tudi izvedenec in kot končno sama ugotavlja v pritožbi, na drugi strani pa so za tožnika to izjemno resne in hude obtožbe, ki ga bi lahko trajno in nepopravljivo stigmatizirale, zato se jih nikakor ne bi smelo izrekati prelahkotno (ko denimo oče pokaže skrb za otrokovo vneto spolovilo oz. ga vodi na stranišče, da si ne pomoči hlač).

13. Trditev, da sin ne more biti navezan na očeta oz. se z njim dobro razumeti že zato, ker med njima ni več stikov, je cinična, pritožnici pa tudi ne more posebej koristiti. Sodišče prve stopnje korektno povzema ugotovitve izvedenca, ko ta sicer govori tudi o tem, da T. očeta kljub temu, da ga ne sme videvati, pogreša in da je nanj navezan. To navezanost gre tudi brez posebnega strokovnega znanja v kontekstu vsega ostalega, kar je izvedenec lepo razložil, vsekakor razumeti v tem smislu, da kljub nedopustnemu, samovoljnemu in škodljivemu ravnanju matere, ki skoraj dve leti ne dovoli stikov med sinom in očetom, ta vez še ni (čisto, nepopravljivo) pretrgana.

14. Pritožničina navedba, da je sedaj celo pripravljena „iti preko sebe“ (kot se je izrazila v pritožbi) in stike dovoliti ter da je v tem smislu en stik že bil izpeljan, na povedano ne more odločilno vplivati, ne le zaradi tožnikovega pojasnila iz odgovora na pritožbo, da je stik toženka nadzorovala, njen partner pa celo snemal. Izvedenec je izrecno povedal, da bi morali stiki med očetom in sinom potekati normalno, neovirano, nenadzorovano in ne pod toženkinimi pogoji. Pred očmi pa je treba imeti, da toženka tudi s tem še vedno eklatantno krši veljavno sodno poravnavo (v zvezi s sklepom o njeni spremembi) in se na to še celo sklicuje sebi v prid. Glede na to, koliko časa stike toženka že preprečuje, glede na to, da je imela vso možnost vsaj tekom tega postopka spremeniti svoje nesprejemljivo stališče, časa, ki neusmiljeno teče, toženka sedaj nima več.

15. Po povedanem ni dvoma v pravilnost ocene sodišča prve stopnje, da so v obravnavanem primeru podani pogoji po 6. odst. 106. čl. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (določbo povzema sodišče prve stopnje v 7. točki na 7. in 8. strani obrazložitve svoje sodbe), da se otrok pravdnih strank zaupa v vzgojo in varstvo očetu.

16. Pritožbo toženke je bilo treba zavrniti v celoti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. čl. ZPP).

17. Pritožbeni stroški niso bili priglašeni.

O tožnikovi pritožbi

18. Tožnik ima prav, da je režim stikov sedaj veljaven po sklepu N 781/2012 z dne 22. 5. 2013, s katerim je bila poravnava N 425/2009 z dne 28. 8. 2009 delno spremenjena. Vendar gre le za očitno pisno napako oz. pomanjkljivost, ne pa za vsebinsko (ali procesno) napako. Njegovo vlogo je zato treba obravnavati tako, kot je prvenstveno predlagal že sam, namreč kot predlog za popravo sodbe, za kar je pristojno sodišče, ki je sodbo izdalo. Očitno namreč je, da je iz teksta v II. točki sodbe „Stiki, določeni s sodno poravnavo N 452/2009 Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 28. 8. 2009, *se spremenijo tako [...]“, na mestu, označenem z *, izpadlo besedilo, „ki je bila spremenjena s sklepom N 781/2012 z dne 22. 5. 2013“. Prvostopenjsko sodišče naj napako sanira po 328. čl. ZPP.

(1) Tako pa je oče tisti, ki je dosegel spremembo poravnave, in sicer v smeri razširitve stikov (sklep N 781/2012 z dne 22. 5. 2013), mati pa tudi tega ni upoštevala.

(2) Ta nikakor ni v kaznovanju toženke, s tem očitkom pa sicer tudi ni moč razumno polemizirati; je brez podlage v izpodbijani sodbi.

(3) Glej 12. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje na strani 12.