Jedro

Trditveno in dokazno breme v zvezi s tem, ali so bila plačila glavnemu izvajalcu že izvedena, je na stranki tožene stranke. S stališča podizvajalca gre za dokazovanje negativnih dejstev, ki so izven njegove sfere, kar pomeni, da je dokazno breme na nasprotni strani, torej na strani naročnika.

Bistvena predpostavka neupravičene obogatitve je odsotnost kakršnegakoli pravnega temelja za prehod premoženja. Med pravdnima strankama sicer res ni obstajala nobena neposredna pogodba, kljub temu pa je tožeča stranka dela, za katere terja plačilo neposredno od tožene stranke, opravljala na pogodbeni podlagi, to je na podlagi pogodb z glavnima izvajalcema. Zatrjevana obogatitev tožene stranke ter prikrajšanje tožeče stranke torej izhajata iz tristranskega pogodbenega okvira glavnih gradbenih in podizvajalskih pogodb. Zato o odsotnosti pravnega temelja v takem primeru ni mogoče govoriti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v izpodbijani I. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek za znesek 12.896,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2012 do plačila zavrne; - v izpodbijani III. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati njene pravdne stroške v znesku 4.823,64 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu izpodbijane I. točke izreka potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.736,26 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: „I. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 150.051,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 21. 11. 2012 dalje do plačila.

II. Kar je zahtevala tožeča stranka več se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 5.524,50 EUR, po preteku določenega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do izpolnitve obveznosti.“

2. Proti I. in III. točki izreka te sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v I. točki zavrne, s stroškovno posledico. Podrejeno pa je predlagala, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter v tem delu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je tožeča stranka kot podizvajalec zahtevala neposredno plačilo zneska 150.051,52 EUR od tožene stranke kot naročnika. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo (zavrnilo je le zahtevek za en dan zamudnih obresti), in sicer pretežnemu delu na podlagi določbe 631. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Znesku 10.549,53 EUR, za katerega je bila začasna situacija št. III 065-10 delno zavrnjena in torej terjatev v tem delu ni bila pripoznana, pa na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi (190. člen OZ).

6. Pritožnik sodišču prve stopnje očita predvsem, da je prezrlo pomen okoliščine, da med toženo stranko in glavnim izvajalcem teče spor pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani XI Pg 1996/2012 glede končnega obračuna. Vztraja, da je glavnemu izvajalcu že vse plačala.

7. Eden izmed pogojev za uspeh neposrednega zahtevka podizvajalca do naročnika po 631. členu OZ je, da v času, ko podizvajalec zahteva neposredno plačilo od naročnika, obstaja dospela terjatev glavnega izvajalca do naročnika. Vprašanje, ali je bila terjatev glavnih izvajalcev do tožene stranke že plačana preden je tožeča stranka od nje zahtevala plačilo. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je trditveno in dokazno breme v zvezi s tem, ali so bila plačila glavnemu izvajalcu že izvedena, na stranki tožene stranke. S stališča podizvajalca gre za dokazovanje negativnih dejstev, ki so izven njegove sfere, kar pomeni, da je dokazno breme na nasprotni strani, torej na strani naročnika.(1)

8. Tožeča stranka je konkretizirano zatrjevala, da obstaja dospela terjatev glavnih izvajalcev do naročnika iz naslova gradbenih del, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Teh ugotovitev pritožnik ne izpodbija. Tožena stranka pa je v postopku na prvi stopnji trdila le, da bi morala tožeča stranka izkazati, da imata glavna izvajalca še kakšne terjatve do tožene stranke, ter na naroku dne 11. 6. 2014 še, da je končni obračun predmet zgoraj navedenega sodnega postopka. Tudi v pritožbi je navedla zgolj, da teče spor glede „končnega obračuna (računa)“, da je „vse opravljeno delo že enkrat plačala glavnemu izvajalcu“ in da spor poteka ravno „glede tega, ali je tožena stranka glavnemu izvajalcu res že vse plačala (ali pa morda ni plačala)“. Povzete trditve so povsem nekonkretizirane in kot take nezadostne, da bi tožena stranka lahko uspela z ugovorom neobstoječe terjatve. Ker manjkajočih trditev ni dopustno nadomeščati z izvedbo dokazov, tudi predložitev tožbe v zadevi XI Pg 1996/2012 ter sklicevanje na ta postopek ne zadošča. Ni namreč naloga sodišča, da samo iz obsežnih prilog razbira, kaj so relevantne navedbe. Potrebno je, da so iz vloge razvidne vsaj splošne navedbe, sklicevanje na priloge pa se lahko nanaša le na dokaz teh navedb ali na njihovo natančnejše substanciranje. Tudi takšno sklicevanje pa mora biti tako določno, da sodišču omogoča hitro in učinkovito povzemanje in povezovanje zatrjevanih dejstev(2). Tožena stranka ni ravnala tako, saj je v postopku podala pomanjkljive in presplošne trditve, ob tem pa se je povsem nedoločno sklicevala na postopek XI Pg 1996/2012. Zato ni dokazala, da je njen dolg do glavnega izvajalca že poplačan. Pritožbene navedbe v tem delu se torej izkažejo za neutemeljene.

9. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da terjatve tožeče stranke niso pripoznane. Predpostavka za neposredni zahtevek po določbi 631. člena OZ je med drugim, da je terjatev pripoznana. Vendar večinska sodna praksa(3) razlaga zahtevo po pripoznavi kot pripoznavo podizvajalčeve terjatve do izvajalca s strani izvajalca in ne s strani naročnika. Dejstvo, da je tožena stranka kot naročnik prerekala te terjatve, na dejstvo, da so bile te pripoznane s strani glavnega izvajalca s tem, ko je potrjeval situacije, ki jih je izdala tožeča stranka, ne vpliva. Zato je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna.

10. Pritožnik nadalje neutemeljeno uveljavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), češ da se višina prisojenega zneska v izreku ne ujema z obrazložitvijo. Znesek, ki ga navaja pritožnik, pa je zgolj znesek nekapitalizirane glavnice. Sodišče prve stopnje je v točkah 18 in 20 obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je tožeči stranki skladno s 378. členom OZ v celoti priznalo tudi priglašene zakonske zamudne obresti, ki v seštevku znašajo 25.312,69 EUR. Ker 381. člen OZ omogoča tudi zahtevek za plačilo zamudnih obresti od neplačanih obresti od dneva vložitve zahtevka za njihovo plačilo, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je kapitaliziralo glavnico z navedenimi obrestmi (kar skupno znaša na prvi stopnji prisojenih 150.051,52 EUR), od tega zneska pa nato odmerilo zamudne obresti. Čeprav sodišče prve stopnje ni navedlo celotnega zneska kapitalizirane glavnice ter zneskov priglašenih zamudnih obresti, je sodba jasna in razumljiva ter jo je mogoče preizkusiti.

11. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je utemeljena pritožba v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje po pravilih o neupravičeni obogatitvi. Določba 190. člena OZ predpisuje: „Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.“ Pritožbeno sodišče ocenjuje, da dejanski stan iz citirane določbe v konkretnem primeru ni izpolnjen. Bistvena predpostavka neupravičene obogatitve je odsotnost kakršnegakoli pravnega temelja za prehod premoženja. Med pravdnima strankama sicer res ni obstajala nobena neposredna pogodba, kljub temu pa je tožeča stranka dela, za katere terja plačilo neposredno od tožene stranke, opravljala na pogodbeni podlagi, to je na podlagi pogodb z glavnima izvajalcema. Zatrjevana obogatitev tožene stranke ter prikrajšanje tožeče stranke torej izhajata iz tristranskega pogodbenega okvira glavnih gradbenih in podizvajalskih pogodb.(4) Zato o odsotnosti pravnega temelja v takem primeru ni mogoče govoriti.

12. Tožbeni zahtevek za znesek 10.549,53 EUR torej ni utemeljen, posledično pa ni utemeljen niti tožbeni zahtevek za plačilo kapitaliziranih zamudnih obresti v znesku 2.346,52 EUR od tega zneska in nadaljnjih zakonskih zamudnih obresti. Tožeči stranki pripadajo po začasni situaciji št. III 065-10, ki je v celoti znašala 44.162,42 EUR, le kapitalizirane zamudne obresti od zneska 33.612,89 EUR, ki na dan 19. 11. 2012 znašajo 7.486,04 EUR. Tožbeni zahtevek tožeče stranke je tako utemeljen za glavnico v skupnem seštevku 114.192,30 EUR ter za obresti, kapitalizirane na dan 19. 11. 2012, v skupni višini 22.963,30 EUR, kar skupaj znaša 137.155,47 EUR.

13. Glede na navedeno je pritožba delno utemeljena. Zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka delno spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v znesku glavnice 10.549,53 EUR s pripadki, to je za znesek 12.896,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2012 do plačila, zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu pa je pritožbo zoper to točko kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu I. točke izreka potrdilo (353. člen ZPP).

14. Zaradi delne spremembe sodbe sodišča prve stopnje v I. točki izreka je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev o stroških pravdnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP). Ker pritožnik odmeri prisojenih stroškov s strani sodišča prve stopnje ni nasprotoval, je pritožbeno sodišče skladno z načelom uspeha tožeči stranki priznalo 5.049,39 EUR pravdnih stroškov (91,4 % uspeh). Tožena stranka pa je upoštevaje priglašene stroške upravičena do povračila nagrade za postopek v višini 1.354,60 EUR (tar. št. 3100 ZOdvT), nagrade za narok v višini 1.250,40 EUR (tar. št. 3102 ZOdvT) ter materialnih stroškov v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), kar skupaj znaša 2.625,00 EUR, glede na njen 8,6 % uspeh v pravdi pa 225,75 EUR. Po medsebojnem pobotanju je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo v plačilo 4.823,64 EUR pravdnih stroškov. V primeru zamude je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

15. Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela, ji je pritožbeno sodišče priznalo nagrado za pritožbeni postopek v višini 1.667,20 EUR (tar. št. 3120 ZOdvT) ter materialne stroške v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), kar skupaj znaša 1.687,20 EUR, upoštevaje njen 8,6 % uspeh v pritožbenem postopku pa 145,10 EUR. Tožeči stranki je pritožbeno sodišče priznalo nagrado za pritožbeni postopek v višini 1.667,20 EUR (tar. št. 3120 ZOdvT) ter materialne stroške v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), oboje povišano za 22 % DDV, kar skupaj znaša 2.058,38 EUR, upoštevaje 91,4 % uspeh v pritožbenem postopku pa 1.881,36 EUR. Po pobotanju dolguje tožena stranka tožeči stranki torej 1.736,26 EUR stroškov pritožbenega postopka, ki jih je dolžna plačati v roku 15 dni. V primeru zamude je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Op. št. (1): Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 751/2006 z dne 28. 1. 2009 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1590/2013 z dne 9. 12. 2014. Op. št. (2): Prim. sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1143/2012 z dne 6. 2. 2013. Op. št. (3): Prim. sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1590/2013 z dne 9. 12. 2014 in I Cpg 1675/2013 z dne 23. 1. 2014. Op. št. (4): Prim. Sodbo sodišča ES, C-74/07 P, Masdar (UK) Ltd proti Komisiji ES; glej tudi sklep Vrhovnega sodišča RS III Dor 1/2015 z dne 5. 5. 2015.