Jedro

Po 18. členu je prevoznik odgovoren za škodo, ki nastane zaradi potnikove poškodbe. Odgovoren je tudi za škodo, ki jo potniku povzroči oseba, ki je po njegovem nalogu delala pri prevozu. Za to škodo prevoznik odgovarja, če nastane med tem, ko je potnik v vozilu ali ko vstopa v vozilo oziroma izstopa iz njega (19. člen). Svoje odgovornosti se prevoznik reši, če dokaže, da je bila škoda povzročena z dejanjem potnika ali zaradi zunanjega vzroka, ki ga ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti (20. člen). Odgovornost prevoznika je torej objektivna. Tožnik je zato v tej pravdni zadevi moral dokazati le to, da mu je škoda nastala med prevozom. Tožena stranka pa bi se lahko ekskulpirala, če bi dokazala, da je škoda nastala z dejanjem tožnika oziroma, da med škodo in njenim (njenega delavca) ravnanjem ni vzročne zveze.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za škodo, ki jo je pretrpel pri izstopu iz avtobusa dne 1.12.1985, in mu prisodilo odškodnino v skupnem znesku 1,250.000,00 SIT z obrestmi. Pri tem je upoštevalo, da je bil tudi sam 50 % soodgovoren za nastalo škodo. Zato je višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je v pritožbenem postopku prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo prva tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da do škode ni prišlo zaradi brce drugega toženca v tožnikovo nogo. To pomeni, da do poškodbe ni prišlo v avtobusu, temveč zaradi nenadnega sestopa tožnika iz avtobusa. Očitno tudi sodišče navedbam tožnika ni sledilo in je glede na mnenje sodnega izvedenca ocenilo, da je prišlo do poškodbe pri sestopu iz avtobusa. Po mnenju prve tožene stranke to (najbrž takšno sklepanje) ni dopustno, saj je glede na izvedene dokaze očitno, da se izjave samega tožnika ne ujemajo. Zato prva tožena stranka meni, da niso podani "abstraktni znaki dejanskega stanja", saj v konkretnem primeru ne more biti soodgovornosti za nastalo poškodbo tožnika, ker ni podane vzročne zveze. Zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, oziroma da izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Državno tožilstvo se o reviziji ni izjavilo, nasprotna stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Pravni temelj za odgovornost prve tožene stranke je bil v času škodnega dogodka določen v členih 18 do 20 Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (Ur.l. SFRJ, št. 24/74, v nadaljevanju ZPPCP). Po 18. členu je prevoznik odgovoren za škodo, ki nastane zaradi potnikove poškodbe. Odgovoren je tudi za škodo, ki jo potniku povzroči oseba, ki je po njegovem nalogu delala pri prevozu. Za to škodo prevoznik odgovarja, če nastane med tem, ko je potnik v vozilu ali ko vstopa v vozilo oziroma izstopa iz njega (19. člen). Svoje odgovornosti se prevoznik reši, če dokaže, da je bila škoda povzročena z dejanjem potnika ali zaradi zunanjega vzroka, ki ga ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti (20. člen). Odgovornost prevoznika je torej objektivna. Tožnik je zato v tej pravdni zadevi moral dokazati le to, da mu je škoda nastala med prevozom. Tožena stranka pa bi se lahko ekskulpirala, če bi dokazala, da je škoda nastala z dejanjem tožnika oziroma, da med škodo in njenim (njenega delavca) ravnanjem ni vzročne zveze. Drugi razlogi iz 20. člena, ki imajo naravo višje sile, niso bili zatrjevani.

Da je škoda nastala med prevozom v pomenu kot ga pojmuje 19. člen ZPPCP, je tožnik dokazal. Tožena stranka pa ni uspela dokazati, da med tožnikovo škodo in ravnanjem drugega toženca (sprevodnika v avtobusu) ni vzročne zveze. Revizijsko sodišče je po 3. odstavku 385. člena ZPP vezano na dejanske ugotovitve o poteku dogodkov na avtobusu in izven njega. Vezano je torej na ugotovitve o tožnikovi vinjenosti, njegovemu razgrajanju, kajenju ter zavrnitvi plačila vozovnice, kakor tudi na ugotovitve, da je drugi toženec uporabil silo, s katero je povzročil prisilen in neobičajen (s hrbtom naprej) izstop tožnika. Prav med prisilnim odstranjevanjem iz avtobusa (pa čeprav je bila izključitev iz prevoza po 2. odstavku 10. člena ZPPCP sicer dovoljena) je tudi prišlo do nerodnega sestopa in s tem do poškodbe. Ker sta torej sodišči druge in prve stopnje obstoj vzročne zveze ugotovili, in ker prva tožena stranka izključnega prispevka tožnika k nastali škodi ni uspela dokazati, se svoje (delne) odgovornosti za nastalo škodo ne more rešiti. Le zaradi odgovora na revizijske trditve revizijsko sodišče še ugotavlja, da ne sodišče prve ne sodišče druge stopnje nista presodili, da je do poškodbe prišlo zaradi brce drugega toženca v tožnikovo nogo. Zakaj prva tožena stranka ne dovoli sodišču, da ugotovi zanjo ugodnejši razplet dogodkov, ni razumljivo. Ugotovljena dejanska podlaga spora pa potrjuje pravilnost odločitve na prvi in drugi stopnji o 50% soprispevku tožnika k nastali škodi in zato v enakem obsegu odgovornost prve tožene stranke.

Prva tožena stranka ni izpodbijala višine prisojene odškodnine. Revizijsko sodišče zaradi že navedene prepovedi po 3. odstavku 385. člena ZPP ni smelo preizkušati ugotovljenih dejstev v zvezi s samo škodo. V okviru materialnopravne presoje, ki jo mora opraviti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), pa je ugotovilo, da prisojena odškodnina ustreza merilom iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Prisojena odškodnina tudi ne odstopa od v sodni praksi prisojenih odškodnin za primerljivo škodo.

Ker drugi toženec revizije ni vložil, revizijsko sodišče ni smelo odločati o (ne)utemeljenosti tožbenega zathevka zoper njega.

Ker torej prva tožena stranka z revizijo ni uspela, revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), je odločilo tako, da je revizijo zavrnilo na podlagi 393. člena ZPP.