Jedro

Tožnik ni pravočasno uveljavljal sodnega varstva v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, tako da je odpoved treba šteti za zakonito. Iz tega razloga za tožbo s tožbenim zahtevkom, da se ugotovi kršitev pravic v zvezi z izdajo obvestila, s katerim je tožena stranka ugotovila datum prenehanja delovnega razmerja po izteku odpovednega roka, tožnik ne izkazuje pravnega interesa, in se tožbo v tem delu zavrže.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na odpravo obvestila z dne 15. 11. 2007 in obveznost tožene stranke, da tožniku omogoči opravljanje dela skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 29. 8. 2005 ter v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 5. 2008 nezakonita in naj se odpravi, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu za obdobje od prenehanja delovnega razmerja pa do reintegracije obračunati bruto plače, odvesti davke in prispevke in mu izplačati neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Z izpodbijano sodbo je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine v znesku 11.267,91, EUR in odškodnine v znesku 2.216,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 7. 2008 dalje do plačila. Odločilo je, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan v 15 dneh povrniti stroške postopka v višini 784,34 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po izteku izpolnitvenega roka.

Zoper navedeno odločitev se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po določilu 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da gre pri vročanju odpovedi pogodbe o zaposlitvi za osebno vročitev, za katero veljajo pogoji vročanja po tretjem in četrtem odstavku 142. člena ZPP. Glede na navedena določila je potrebno šteti, da je bila vročitev opravljena po poteku 15 dnevnega roka, ko je bilo v nabiralniku puščeno obvestilo, torej z dnem 3. 6. 2008. Rok za sodno varstvo je potekel 3. 7. 2008, zato je bila dne 20. 6. 2008 vložena tožba pravočasna. Poleg tega poštna delavca tožniku dne 19. 5. 2008 nista pustila pisanja – odpovedi pogodbe o zaposlitvi z opozorilom, kdaj je bilo pisanje puščeno v predalčniku, pač pa zgolj obvestilo o prispelem pismu. Skladno s prvim odstavkom 141. člena ZPP tožniku ni bila dne 19. 5. 2008 puščena v nabiralniku odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato vročitev ni pravilna. Ne glede na sklepanje sodišča o pravilni vročitvi pa tožnik vztraja, da mu obvestilo o prispeli odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bilo vročeno. Ni namreč logično, da tožnik, ki je sprejel obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne bi želel sprejeti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. O odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil tožnik obveščen s prejemom vloge tožene stranke v tem sporu. Razen tega je tožnik dnevno prihajal v prostore na sedežu tožene stranke, s čimer je bila tožena stranka seznanjena, imel pa je tudi službeni telefon. Tako je imela tožena stranka možnost, da bi tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi vročila na delovnem mestu ali pa bi ga poklicala po službenem telefonu. V zvezi z zavrženjem tožbe v delu, ki se nanaša na odpravo obvestilo z dne 15. 11. 2007, ima tožnik pravni interes, da se odloči o tem, da je tožena stranka z izdajo obvestila kršila njegove pravice iz delovnega razmerja. V tem delu sklep nima nobenih navedb, zato ga ni mogoče preizkusiti. Glede odločitve o zavrnitvi podrednega tožbenega zahtevka pa navaja, da gre za kontinuiteto med zaposlitvijo pri Z., Območne organizacije za ..., in toženo stranko, saj za zaposlitev ni bilo objave delovnega mesta, pač pa je bil tožnik skladno s statutom izvoljen na funkcijo sekretarja pri toženi stranki. Način sklepanja delovnega razmerja in dotedanje delo pri Območni organizaciji Z., kjer je opravljal dela in naloge tudi za toženo stranko, kaže na povezanost tožnikove zaposlitve in posledično priznavanje celotne delovne dobe. To je razvidno tudi iz prehajanja v primeru izvršnega sekretarja Z. gospoda Z. Zaradi povezanosti tožene stranke z Z. in prehajanju zaposlitve tožnika in drugih delavcev je potrebno šteti pri izračunu odpravnine skupno neprekinjeno delovno dobo. Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka vse pritožbene navedbe tožnika in ocenjuje, da je pritožba neutemeljena, zato naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep in sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne tistih, ki jih v pritožbi zatrjuje tožnik, ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Na podlagi drugega odstavka 87. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) mora delodajalec redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu vročiti osebno, praviloma v prostorih delodajalca oziroma na naslovu prebivališča, s katerega delavec dnevno prihaja na delo. V nadaljevanju navedeni člen določa vročanje po pravilih pravdnega postopka. Tožena stranka je v obravnavani zadevi odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 5. 2008 vročala na naslovu tožnikovega prebivališča. Gre za eno od možnosti načina vročanja odpovedi, ki jo izrecno predvideva ZDR, zato so neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da bi morala tožena stranka redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku vročati v prostorih delodajalca ali da bi ga celo obveščala po službenem telefonu. V času izdaje sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma ob poskusih njene vročitve tožniku (po ugotovitvah sodišča 17. 5. 2008 in 19. 5. 2008), je način vročanja urejal takrat veljavni Zakon o pravdnem postopku (ZPP-UPB3 - Ur. l. RS, št. 73/2007). Osebno vročitev pisanj je urejal v 142. členu. Sodišče prve stopnje je na podlagi skladnih izpovedi vročevalcev (poštnih delavcev) ugotovilo, da je bil tožnik o prispelem pismu prvič obveščen dne 17. 5. 2008. Takrat mu je bilo v nabiralniku puščeno obvestilo, da naj dne 19. 5. 2008 med 10. in 12. uro počaka na navedenem naslovu, ko mu bo vročevalec ponovno prinesel pisanje oziroma da pisanje lahko dne 17. 5. 2008 prevzame tudi na pošti. Skladno s petim odstavkom 142. člena ZPP-UPB3 se v primeru, če vročevalec niti potem ne najde tistega, ki naj bi mu pisanje vročil, ravna po 140. členu oziroma 141. členu tega zakona in velja, da je s tem vročitev opravljena. Ker tožnika oziroma koga drugega od njegovih odraslih članov gospodinjstva na dan vročanja 17. in 19. 5. 2008 ni bilo doma, je vročevalec pustil tožniku obvestilo o prispeli pošiljki o prispeli pošiljki ter ga skladno s 141. členom ZPP-UPB3 poučil, kje je navedeno pisanje in navedel rok 15 dni, v katerem mora pisanje dvigniti (priloga B6). V 15 dnevnem roku tožnik pisanja ni dvignil, zato se na podlagi drugega odstavka 141. člena ZPP-UPB3 šteje, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo v njegovem hišnem predalčniku puščeno obvestilo, to je dne 19. 5. 2008. O tem je bil tožnik v obvestilu tudi opozorjen.

Glede na skladen opis prič poštnih delavcev o dveh neuspešnih poskusih vročitve, ki je dodatno podprt z listinskimi dokazom, so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožniku obvestila o prispelem pismu sploh niso bila vročena. Pri vročanju odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku je šlo namreč za vročanje po 141. členu ZPP, kar pomeni, da ne gre za dejansko vročitev, temveč za fikcijo vročitve. Prav tako je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na določila novele Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D - Ur. l. RS, št. 45/2008) glede načina osebnega vročanja. Spremenjena določila o osebnem vročanju (obvestilo, da naslovnika pisanje 15 dni čaka na pošti, da fikcija vročitve nastopi s potekom tega roka in da se pisanje pusti v nabiralniku) so se po prehodni in končni določbi 133. člena ZPP-D pričela uporabljati s 1. 10. 2008, tožena stranka pa je tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi vročala v maju 2008, ko so se uporabljale določbe ZPP-UPB3. Ker je v obravnavani zadevi prišlo do fiktivne vročitve sporne odpovedi dne 19. 5. 2008, tožbo pa je po ugotovitvah sodišča tožnik vložil šele 20. 6. 2008, torej po izteku roka za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 204. člena ZDR, je sodišče tožbo v delu, ki se nanaša na razveljavitev redne odpovedi o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, posledično pa tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek, kot nedovoljeno zavrglo. Upoštevaje navedeno in ugotovitev, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo s potekom odpovednega roka dne 3. 7. 2008, odločitev o tem, da se ugotovi kršitev tožnikovih pravic v zvezi z izdajo obvestila z dne 15. 11. 2007, v predmetni zadevi ne bi imela več nobenega pravnega učinka. Ob zaključku postopka na prvi stopnji tožnik pravnega interesa za odpravo obvestila z dne 15. 11. 2007 in ugotovitvi kršitve pravic, ki mu gredo na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 8. 2005, ni (več) izkaz(ov)al, zato je sodišče prve stopnje tožbo tudi v tem delu pravilno zavrglo, odločitev pa tudi obrazložilo z jasnimi in razumljivimi razlogi, ki jih je mogoče preizkusiti. Smiselno zatrjevana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

Pri presoji utemeljenosti podrednega zahtevka je potrebno upoštevati, da je pravica do odpravnine v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov vezana na delovno dobo oziroma na zaposlitev pri delodajalcu oziroma pri njegovih pravnih prednikih (109. člen ZDR). Tožnik je bil do 31. 1. 1999 zaposlen pri Z., Območna organizacija za ... (v nadaljevanju: Z., OO ...), od 1. 2. 1999 dalje pa je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki. Gre za zaposlitev tožnika v času veljavnosti Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90), ki je v 15. členu določal, da je delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom.

Iz Statuta tožene stranke (priloga B9) izhaja, da je tožena stranka član Z., ki je samostojna pravna oseba in ima lastne organe. V Statutu in drugih priloženih listinah ni določeno pravno nasledstvo med prejšnjim delodajalcem (Z., OO ...) in toženo stranko, niti ni nobenega sporazuma o tem, tožniku pa je delovno razmerje pri prejšnjem delodajalcu prenehalo na podlagi izvolitve za sekretarja tožene stranke. Glede na takšne dejanske okoliščine je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni bil prevzet k toženi stranki oziroma da je s 1. 2. 1999 spremenil zaposlitev. Med prejšnjim delodajalcem in toženo stranko ni pravnega nasledstva niti t. i. delovnopravne kontinuitete delovnega razmerja, zato ni podlage za seštevek delovne dobe pri obeh delodajalcih niti za izračun daljšega odpovednega roka in so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene. Pravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni upravičen do razlike v odpravnini niti do odškodnine zaradi neupoštevanja daljšega odpovednega roka.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da v pritožbi navedeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je bilo potrebno na podlagi 353. in 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrniti ter potrditi izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tudi tožena stranka, saj njen odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve (155. člen ZPP).