Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V spisu ni podlage za pritožbeno trditev, da dejanje tožene stranke ni bilo samovoljno. Predpostavlja se, da je toženka zaslišana kot stranka govorila resnico.
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pod točko 1. sklenilo, da je toženka O.S. dne 8.2.1998 motila tožnika J.Z. v neposredni posesti nepremičnine mansardnega stanovanja v hiši 22,s tem da je navedenega dne odklopila dotok električne energije, s tem pa je tožniku onemogočila nemoteno uporabo dela stanovanjske hiše 22 in ga motila v njegovi zadnji mirni posesti mansardnega stanovanja v tej hiši. Pod točko 2. je toženki prepovedalo v bodoče s takim ali podobnim ravnanjem in obnašanjem posegati v tožnikovo posest mansardnega stanovanja v stanovanjski hiši 22. V presežku je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Pod točko 3. je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 82.830,00 SIT v 15 dneh, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči 16. dan po izdaji sklepa sodišča prve stopnje dalje do plačila. Zoper ta sklep se je pritožila tožena stranka. Pritožuje se iz pritožbenih razlogov po čl. 338/1 tč. 1, 2 in 3 ZPP - Zakon o pravdnem postopku v zvezi s čl. 363 in 366 ZPP, zlasti pa iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se pritožbi ugodi tako, da se izpodbijani sklep spremeni in tožbeni zahtevek v celoti stroškovno zavrne, podrejeno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer naj se ugodi pritožbi zoper sklep o stroških v celoti. Tožena stranka v pritožbi navaja, da motilnega dejanja z odklopom elektrike ni storila ona, ampak njen mož I.S., kateri je bil navzoč na naroku dne 1.10.1999, vendar je sodišče dokaz z njegovim zaslišanjem zavrnilo. Sodišče bi moralo zaslišati kot pričo moža toženke in preveriti trditve v odgovoru na tožbo in izpoved toženke na glavni obravnavi. Zato je bilo dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno, sodišče pa je prezrlo tudi nesporno ugotovitev, da se je tožnik izselil iz mansardnega stanovanja že v decembru 1997. I.S. je bil prisiljen izklopiti električno energijo, saj se je tožnik iz stanovanja izselil, še vedno pa je imel prižgano luč v sobi in termoakumulacijsko peč. O neposredni posesti nad mansardnim stanovanjem s strani tožeče stranke ni možno govoriti, saj sta lastnika hiše toženka in njen mož in sta bila prisiljena vršiti nadzor in kontrolo. Dejanje je bilo storjeno v skrajni sili. V izpodbijanem sklepu so si razlogi sklepa in nesporne ugotovitve med strankami med seboj v nasprotju in v nasprotju s spisovnimi podatki. Izpodbijani sklep pomeni nedopustno omejevanje lastninske pravice, saj to pomeni, da toženka in njen mož sploh ne bi smela razpolagati s svojo lastnino in bi morala trpeti vse nevarnosti, ki izvirajo iz toženčevega šikanoznega ravnanja. Tožnik bi jima moral izročiti ključ in omogočiti nemoteno uporabo stanovanja. Hiša ima samo en električni števec, zato sta zakonca S. bila prisiljena plačati vso porabljeno električno energijo, sicer bi jima jo izklopili. Ker se je tožnik iz stanovanja izselil in le-tega ni imel več v posesti, sta imela toženka in njen mož vso pravico elektriko odklopiti. Pritožba ni utemeljena. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb ZPP. Pri preizkusu sklepa po uradni dolžnosti (čl. 350/2 ZPP) jih pritožbeno sodišče ni ugotovilo, v nadaljevanju pa bo povedano, zakaj tudi v pritožbi zatrjevane kršitve niso podane. Tožena stranka v pritožbi zatrjuje, da je dejansko stanje napačno ugotovljeno, in da motilnega dejanja ni storila ona, ampak njen mož I.S.. Te trditve so v nasprotju z njeno izpovedbo na glavni obravnavi dne 1.10.1999. Res toženka v odgovoru na tožbo kot tudi v pritožbi navaja, da je njen mož I.S. na lastno iniciativo odklopil varovalko električne energije za zgornje stanovanje, vendar pa je mogoče predpostavljati, da je zaslišana kot stranka govorila resnico, saj je bila na to tudi opozorjena (čl. 263 ZPP v zvezi s čl. 238/2 ZPP). Zato njunih drugačnih pritožbenih trditev ni mogoče upoštevati. S tem v zvezi pa je tudi nepotrebno dopolnjevanje dokaznega postopka z zaslišanjem priče I.S. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je prezrlo nesporno ugotovitev, da se je tožnik izselil že v decembru 1997. Vendar pa to ni točno, saj sodišče prve stopnje to sicer res ugotovi, vendar nadaljuje s tem, da je tožnik stanovanje vseeno imel v posesti, ker je imel v stanovanju še nekaj svojih stvari, imel pa je tudi ključe stanovanja in se je vanj občasno vračal. Tako torej ne more biti dvoma o tem, da je bil tožnik posestnik. V zvezi s povedanim pa tudi ni podana v pritožbi očitana bistvena kršitebv določb pravdnega postopka, ki naj bi bila v tem, da so razlogi sklepa in nesporne ugotovitve nasprotujoče. Trditve o tem, da je bilo dejanje storjeno v skrajni sili, je mogoče razumeti tako, kot da dejanje ni motilno, ker ni samovoljno. Vendar pa te trditve v spisu nimajo nobene podlage. Ostale pritožbene trditve se ukvarjajo s pravico do posesti, kar pa ni predmet postopka zaradi motenja posesti (čl. 78/2 Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). Tako je bilo torej treba zavrniti pritožbo in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP v zvezi s čl. 365/2 ZPP).