Jedro

V postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do uveljavljane procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizijsko sklicevanje na različne razlage sodb iz prvega in drugega sojenja o določenih deležih na skupnem premoženju je zgrešeno zato, ker si toženec napačno razlaga, da je bilo v prvem sojenje o dokazih že pravnomočno odločeno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju razsodilo, da poleg že pravnomočno prisojenih premičnin v skupno premoženje pravdnih strank spadajo tudi nepremičnine parc. št. 1523, 1528/1 in 1529 v vl. št. 336 k.o. ..., pri čemer je na parc. št. 1523 (stanovanjska hiša) delež tožnice 45/100 in delež toženca 55/100, na ostalih nepremičninah in na premičninah pa sta njuna deleža enaka. Zato je tožencu naložilo izstavitev za zemljiškoknjižni vpis tožničinega lastninskega deleža sposobne listine. Njen višji in preostali zahtevek je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve v novo sojenje. Obema sodiščema očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kar je imelo za posledico tudi zmotno uporabo materialnega prava z določitvijo različnih deležev na posameznih nepremičninah. Zatrjuje, da je bilo s sodbo prvostopenjskega sodišča iz prvega sojenja v tej zadevi pravnomočno odločeno, da sta deleža tožnice in toženca na skupnem premoženju 3/10 in 7/10. Razlogi obeh sodišč iz drugega sojenja v povezavi s prvostopenjsko sodbo iz prvega sojenja si nasprotujejo in jih zato ni mogoče preizkusiti. Čeprav iz vseh treh sodb izhaja enako stanje, so sedaj določeni drugačni deleži. Nobena od sodb iz drugega sojenja o tem nima nobenih razlogov, čeprav je toženec v pritožbi obširno navedel, zakaj meni, da je določitev takih deležev nepoštena in nepravična. Toženec graja razloge pritožbenega sodišča o pavšalnih pritožbenih trditvah, saj je predstavil vse razpoložljive dokaze. Res sta bili dve od prisojenih parcel kupljeni v času trajanja zakonske zveze, vendar delež pravdnih strank na njiju ni enak. Pritožbeno sodišče je prezrlo, da sta deleža na tretji parceli 45/100 in 55/100, razlog za to razliko pa ni nikjer obrazložen. Ker bi morali sodišči navedena nasprotja pojasniti, pa jih nista, sta sodbi nepreverljivi.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da toženec ne razume (ali noče razumeti), kaj je bilo v tej zadevi v prvem sojenju pravnomočno odločeno. Sodišče prve stopnje je s sodbo P 313/95-225 z dne 26.9.2002 odločilo, da poleg še sedaj spornih nepremičnin v skupno premoženje tožnice in toženca spada tudi več parcel iz vl. št. 18 in 448 k.o. ... ter določene premičnine z deležem tožnice 3/10 in toženca 7/10. Naložilo je še izstavitev tej odločitvi ustreznih zemljiškoknjižnih listin. Višji tožbeni zahtevek (za večji tožničin delež) in zahtevek v preostalem delu (za še določene premičnine) je zavrnilo. Pritožbeno sodišče je z odločbo I Cp 113/2003 z dne 6.1.2004 v prvem pritožbenem odločanju pritožbi tožnice v celoti ugodilo, pritožbi toženca pa le delno: prvostopenjsko sodbo je razveljavilo v odločitvi o obsegu nepremičnega skupnega premoženja, v izreku o tožencu naložene izstavitve zemljiškoknjižnih listin, v izreku o zavrnitvi višjega tožbenega zahtevka (večji delež tožnice) ter v stroškovni odločitvi. V ostalem delu (glede premičnin) je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Takšna odločitev pomeni, da se je v novem sojenju ponovno odločalo o obsegu nepremičnega skupnega premoženja in o deležih razvezanih zakoncev na celotnem premičnem in nepremičnem skupnem premoženju. Pravnomočno je bilo odločeno le o tem, katere premičnine spadajo v skupno premoženje in o tem, da znaša tožničin delež na celotnem skupnem premoženju najmanj 3/10. To jasno izhaja iz izrekov in razlogov sodb obeh sodišč v prvem sojenju. Zato je povsem zgrešena revizijska trditev, da naj bi bilo o toženčevem deležu 7/10 na skupnem premoženju že pravnomočno odločeno.

V novem sojenju je prvostopenjsko sodišče presodilo, da nepremičnine iz vl. št. 18 in 448 k.o. K. ne spadajo v skupno premoženje pravdnih strank, pač pa so toženčevo posebno premoženje, pridobljeno z darilno pogodbo od očeta oziroma z dednim dogovorom po materini smrti, res pa je toženec navedene nepremičnine oziroma vinograde na njih z delom med zakonsko zvezo temeljito obnovil. Ta del tožbenega zahtevka je prvostopenjsko sodišče zavrnilo v četrtem odstavku izreka svoje sodbe z besedami "v preostalem delu se zavrne". V istem odstavku izreka zavrnjen višji zahtevek se nanaša na zahtevek za določitev enakega deleža tudi na stanovanjski hiši oziroma parc. št. 1523 v vl. št. 336 k.o. ... Na tej nepremičnini je kljub enakim prispevkom zakoncev k pridobivanju skupnega premoženja določilo drugačen delež zato, ker je hišo tožencu podaril oče, vendar je bila kmalu v potresu tako uničena, da sta jo morali pravdni stranki podreti in zgraditi povsem na novo. Vrednost zemljišča z vso opremo je znašala 10 %, zato je ob sicer enakem prispevku zakoncev sodišče glede te nepremičnine določilo delež tožnice 45/100 in delež toženca 55/100 (razlogi prvostopenjske sodbe na dvanajsti strani). V prvem sojenju je bil manjši tožničin delež določen zato, ker je takrat sodišče v skupno premoženje vključilo tudi nepremičnine iz še dveh vložnih številk zaradi temeljite obnove vinogradov in ker je v prvem sojenju nepravilno v toženčev večji delež pri hiši vštelo investicijo z izgradnjo prizidka pri hiši, izvedeno po tožničinem odhodu od doma in brez njenega soglasja. Sicer pa sta sodišči v obeh sojenjih presodili, da sta zakonca v enaki meri vlagala v pridobivanje skupnega premoženja z delom, denarjem in drugimi oblikami prispevkov (drugi odstavek 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; ZZZDR).

Toženec neutemeljeno očita obema sodiščema, da sta v drugem sojenju storili očitano procesno kršitev, češ da nista upoštevali drugačnih razlogov odločitve o deležih iz prvega sojenja. Pojasnjeno je že bilo, da je bila odločitev prvostopenjskega sodišča iz prvega sojenja o zavrnitvi večjega deleža tožnice od 3/10 razveljavljena. Zakaj je bil v novem sojenju določen večji delež tožnice in zakaj je na stanovanjski hiši različen od deleža na še dveh nepremičninah, pa je revizijsko sodišče tudi pojasnilo na podlagi razlogov sodb obeh sodišč v novem sojenju. Zato so neutemeljene drugačne revizijske trditve o pomanjkanju teh razlogov in s tem tudi o tej procesni kršitvi.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta obe sodišči z ugoditvijo tožbenemu zahtevku in zavrnitvijo toženčeve pritožbe pravilno uporabili materialno pravo iz drugega odstavka 59. člena ZZZDR. Zato je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo toženčevo neutemeljeno revizijo.