Jedro

Glede razmejitve pripravljalnih dejanj od poskusa je v slovenski kazenskopravni teoriji in praksi uveljavljena formalno-objektivna teorija, ki kot razmejitev določa točko, kjer storilec z izvršitvenimi ravnanji prične z uresničevanjem zakonskih znakov kaznivega dejanja in s tem preide v fazo poskusa storitve kaznivega dejanja. Če pa se ob presoji določenega kaznivega dejanja pojavi dvom o tem, ali gre zgolj za pripravljalno dejanje ali pa že za poskus, moramo ugotoviti, katera ravnanja se pri določenem kaznivem dejanju štejejo za izvršitvena. Pomanjkljivosti navedenega teoretičnega koncepta se pokažejo predvsem pri kaznivih dejanjih, ki ne vsebujejo natančnega opisa izvršitvenega ravnanja in je zato težje določiti točko, v kateri je storilec zapustil stadij priprav in začel z izvrševanjem kaznivega dejanja. V literaturi je tako zastopano stališče, ki predstavlja širitev formalno-objektivnega merila, in sicer da za začetek poskusa zadostuje že ravnanje, ki je bilo tako blizu biti kaznivega dejanja, da bi storilec dejanje lahko izvršil že v naslednjem trenutku brez nadaljnjih vmesnih ravnanj. Izvršitveno ravnanje kaznivega dejanja umora je tako le neposredno poseganje v človekovo življenje.

Izrek

I.Pritožba okrožnega državnega tožilca se kot neutemeljena zavrne.

II.Stroški kazenskega postopka na pritožbeni stopnji obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom I Ks 10316/2023 z dne 29. 5. 2024 ob smiselni uporabi tretjega odstavka 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 269. člena in drugim odstavkom 276. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo obtožnico Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije, št. Kt 2590/2023 z dne 15. 1. 2024 zoper obdolžena A. A. in B. B., katerima je obtožba očitala poskus kaznivega dejanja umora po 4. in 5. točki 116. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolžencev ter nagrada in potrebni izdatki njunih zagovornikov proračun.

2.Zoper sklep se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi kršitve kazenskega zakona, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z dne 29. 5. 2024 razveljavi ter zadevo tudi glede sklepa z dne 24. 4. 2024 vrne v novo odločanje pred popolnoma spremenjen senat.

3.Na pritožbo okrožnega državnega tožilca so odgovorili:

-zagovorniki obdolženega A. A., odvetniki iz Odvetniške pisarne C. d.o.o., ki menijo, da je odločitev, sprejeta v izpodbijanem sklepu, pravilna ter skladna s sodno prakso in pravno teorijo, zato pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbo okrožnega državnega tožilca zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep, ter

-zagovornik obdolženega B. B., odvetnik D. D., ki prav tako meni, da je izvenobravnavni senat utemeljeno sklenil, da se obtožnica zavrže. Pritožbenemu sodišču je zato predlagal, da pritožbo Specializiranega državnega tožilstva zavrne kot neutemeljeno in potrdi sklep senata okrožnega sodišča.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožba, ki nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da opis dejanja po obtožbi ne vsebuje znakov zatrjevanega poskusa kaznivega dejanja umora, utemeljuje s tem, da izpodbijani sklep nima nobenih razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer glede pravnih vprašanj o tem, kaj je pripravljalno dejanje, izvršitveno dejanje, poskus kaznivega dejanja, niti nima razlogov o razmejitvi pripravljalnih dejanj od poskusa oziroma glede objektivno-subjektivne koncepcije poskusa.

6.S povzetimi pritožbenimi navedbami državni tožilec ne more biti uspešen. Kot izhaja iz razlogov, navedenih v točki 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa, se za poskus kaznivega dejanja po prvem odstavku 34. člena KZ-1 kaznuje, kdor je kaznivo dejanje začel, pa ga ni dokončal, pri čemer sodišče prve stopnje izpostavi, da začetek izvrševanja kaznivega dejanja po precej enotni kazenskopravni dogmatiki in ustaljeni sodni praksi pomeni začetek uresničevanja objektivnih zakonskih ali naravnih znakov posamezne inkriminacije. Izvenobravnavni senat je v izpodbijanem sklepu tudi tehtno pojasnil, da je zakonska bit kaznivega dejanja umora protipraven odvzem človekovega življenja v predpisanih objektivnih in subjektivnih okoliščinah, kar pomeni, da je lahko izvršitveno ravnanje tega kaznivega dejanja le neposredno poseganje v kazenskopravno dobrino, zavarovano z določbo 116. člena KZ-1, tj. človekovo življenje. Ob navedenem pa je izvenobravnavni senat pravilno ocenil, da opisano ravnanje po obtožbi ne pomeni niti nedokončanega poskusa kaznivega dejanja umora, temveč pripravljalna dejanja v obliki ustvarjanja pogojev in možnosti za izvršitev umora, saj zgolj z njimi in brez bistvenega nadaljnjega ravnanja, ki bi lahko povzročilo odvzem oškodovančevega življenja, člani združbe objektivno ne bi mogli izvršiti umora, četudi bi to subjektivno naklepali. Ravnanje, ki se z obtožbo očita obdolžencema, mora namreč vsebovati tako subjektivno kot objektivno komponento poskusa zatrjevanega kaznivega dejanja, pri čemer pa je objektivni element, ki z izrekom obtožbe ni izpolnjen, celo odločilen.

7.Zaključkom, da v obravnavani zadevi ni izpolnjen objektivni element poskusa kaznivega dejanja umora po predhodno navedenih zakonskih določbah, je tudi po presoji pritožbenega sodišča treba v celoti pritrditi. V tenorju obtožbe opisano ravnanje, pravilno povzeto v točki 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa, namreč vključuje "dajanje dovoljenja za umor, nadziranje in koordiniranje izvedbe umora od načrtovanja do uporabe orožja in eksploziva v Srbiji in Sloveniji", "pripravo logistike za lociranje in umor", "ponudbo hiše za izvedbo umora", "ogledovanje lokacije izvedbe umora", prevoz neznane osebe, ki naj bi izvršila umor, in iskanje oškodovanca. Konkretizacijo takih ravnanj vsebuje nadaljnji opis dejanja v točki 1, ki se nanaša na načrtovanje umora oškodovanca v Republiki Srbiji v obdobju med 11. 7. in 3. 8. 2020, ter v točki 2, po kateri naj bi domnevni člani hudodelske združbe v času od 8. 8. 2020 do 9. 3. 2021 načrtovali umor istega oškodovanca v Republiki Sloveniji. Ravnanja obdolžencev in drugih članov domnevne združbe v zvezi z načrtovanim umorom na območju Srbije zajemajo medsebojno dogovarjanje o umoru, navodilo E. E. za ogled kraja in "izvedbo priprav za umor", najem stanovanja zaradi izvršitve umora, prevoz motorja in orožja za izvedbo umora, načrtovanje umora s strelnim orožjem ali podstavitvijo bombe pod avtomobil, namestitev sledilne naprave na vozilo, ki naj bi pripadalo oškodovancu, pridobitev eksplozivne naprave, v nadaljnjem obdobju, ko naj bi glede na zatrjevani hudodelski načrt hoteli umoriti oškodovanca v Sloveniji, pa zbiranje oškodovčevih podatkov in fotografij, medsebojno komunikacijo o maščevanju in umoru, organizacijo prihoda neznanega člana združbe v Slovenijo zaradi umora, nakup sledilne naprave, ki jo bodo namestili na oškodovčevo vozilo, iskanje oškodovanca prek podatkov njegove hčerke, lociranje vozila, ki bi jih pripeljalo do oškodovanca, načrtovanje umora oškodovanca v tem vozilu s strelnim orožjem ali podstavitvijo eksploziva, prevoz kolesa F. F., ki je kolo "uporabljal za organizacijo umora", "pričetek nakupa in namestitve kamere, ki bo namenjena snemanju hiše, v kateri naj bi se nahajal oškodovanec", pričetek "komunikacije in organizacije o prihodu neznanega člana" z določenim vzdevkom v Slovenijo, ki bo skupaj z F. F. izvršil umor oškodovanca, in dogovarjanje o razdelitvi denarja za izvedbo umora, pri čemer pa niti v Srbiji niti v Sloveniji do umora nazadnje ni prišlo zato, ker člani hudodelske združbe oškodovanca niso našli.

8.Kljub drugačnemu zavzemanju državnega tožilca v obtožbi opisano ravnanje niti po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni poskusa kaznivega dejanja umora, temveč zgolj načrtovanje umora G. G. in s tem tipična pripravljalna dejanja v obliki ustvarjanja pogojev in možnosti za izvršitev tega kaznivega dejanja, kar je pravilno ugotovilo in pojasnilo že sodišče prve stopnje. Ob navedenem pa pritožbeno sodišče dodaja, da je glede razmejitve pripravljalnih dejanj od poskusa v slovenski kazenskopravni teoriji in praksi uveljavljena formalno-objektivna teorija, ki kot razmejitev določa točko, kjer storilec z izvršitvenimi ravnanji prične z uresničevanjem zakonskih znakov kaznivega dejanja in s tem preide v fazo poskusa storitve kaznivega dejanja. Če pa se ob presoji določenega kaznivega dejanja pojavi dvom o tem, ali gre zgolj za pripravljalno dejanje ali pa že za poskus, moramo ugotoviti, katera ravnanja se pri določenem kaznivem dejanju štejejo za izvršitvena. Pomanjkljivosti navedenega teoretičnega koncepta se pokažejo predvsem pri kaznivih dejanjih, ki ne vsebujejo natančnega opisa izvršitvenega ravnanja in je zato težje določiti točko, v kateri je storilec zapustil stadij priprav in začel z izvrševanjem kaznivega dejanja. V literaturi je tako zastopano stališče, ki predstavlja širitev formalno-objektivnega merila, in sicer da za začetek poskusa zadostuje že ravnanje, ki je bilo tako blizu biti kaznivega dejanja, da bi storilec dejanje lahko izvršil že v naslednjem trenutku brez nadaljnjih vmesnih ravnanj. Ker dopolnitev formalno-objektivnega merila predstavlja širitev polja, kjer določeno ravnanje opredelimo kot poskus kaznivega dejanja, je pri tem treba ravnati restriktivno in poskus pri ravnanjih, ki so tesno povezana z izvršitvenimi, priznati le takrat, ko bi storilec dejanje lahko izvršil takoj, pri čemer pa mora imeti storilec hkrati tudi naklep do dokončanja kaznivega dejanja (subjektivni element).

9.Kot predhodno že navedeno, je izvršitveno ravnanje kaznivega dejanja umora le neposredno poseganje v človekovo življenje. Navedeno pomeni, da je zakonska bit tega kaznivega dejanja protipraven odvzem človekovega življenja v predpisanih objektivnih okoliščinah oziroma dodatnih pogojih, s katerimi je zakonodajalec opredelil umor in brez katerih storilec tega kaznivega dejanja ne more uresničiti. Ti dodatni pogoji so kot kvalifikatorne okoliščine v KZ-1 povezani z načinom storitve (na grozovit ali zahrbten način, v hudodelski združbi) ali pa z motivi, zaradi katerih storilec izvrši umor (zaradi odločitev pravosodnih organov, preprečevanja zagotovitve javne varnosti, koristoljubnosti, morilske sle ali brezobzirnega maščevanja itd.). Na več mestih izpostavljene pritožbene navedbe, da sta v konkretni zadevi zakonska znaka izvršitvenega ravnanja tudi "iz brezobzirnega maščevanja" ter "z dejanjem, storjenim v hudodelski združbi za storitev takih dejanj" in da je sodišče prve stopnje v zmoti, da je izvršitveno ravnanje konkretnega kaznivega dejanja zgolj neposredno poseganje v človekovo življenje, se tako izkažejo za neutemeljene.

10.Glede na navedeno pa je kot povsem brezpredmetne oceniti tudi pritožbene navedbe o tem, da sodišče prve stopnje s svojo tezo, da celotno kompleksno opisno ravnanje članov zatrjevane hudodelske združbe po obtožbi ne pomeni niti nedokončanega poskusa kaznivega dejanja umora, temveč tipična pripravljalna dejanja v obliki ustvarjanja pogojev in možnosti za izvršitve umora, ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, s čimer pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

11.Pritožba pa ne more prepričati niti z navedbami o tem, da obtožnica ni nesklepčna in da je sodišče prve stopnje določila tretjega odstavka 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 269. člena in drugim odstavkom 276. člena ZKP uporabilo nepravilno, kar naj bi vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Pritožba nima prav. Ko zunajobravnavni senat odloča o ugovorih zoper obtožnico, namreč odloči, da se obtožba ne dopusti in da se kazenski postopek po 277. členu ZKP ustavi, če iz opisa dejanja v izreku obtožnice ne izhajajo znaki nobenega kaznivega dejanja, kar v obravnavani zadevi ni primer. Pritožba pa zanemari, da se pomanjkljivosti obtožnega akta lahko nanašajo tudi na sestavino obtožnice iz 2. točke prvega odstavka 269. člena ZKP, to je opis dejanja, po 3. točki citirane določbe pa tudi na zakonsko označbo kaznivega dejanja. Skladno z določbo 279. člena ZKP senat pri sklepu iz tretjega odstavka 276. člena ter iz 277. člena in 278. člena ZKP sicer ni vezan na pravno presojo dejanja, ki jo je tožilec navedel v obtožnici, vendar pa gre v obravnavani zadevi za izdajo sklepa po drugem odstavku 276. člena ZKP, zato mora biti obtožba v tem stadiju, kot to pravilno izhaja iz razlogov, navedenih v točki 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa, popolna tudi v pogledu pravne opredelitve zatrjevanega kaznivega dejanja, ki se mora ujemati z njegovim opisom. Ker je izvenobravnavni senat ob reševanju ugovorov zoper obtožnico ugotovil, da je njen tenor slabo razumljiv in da v izreku tudi ni opisanega objektivnega elementa poskusa kaznivega dejanja umora, saj nihče izmed članov združbe, vključno z dvema neimenovanima "določljivima" članoma, glede na opis ravnanj ni presegel golega načrtovanja umora, je tako s sklepom I Ks 10316/2023 z dne 24. 4. 2024 državnega tožilca utemeljeno in konkretizirano pozval, da obtožnico popravi tako, da jo bo mogoče vsebinsko obravnavati, sicer jo bo sodišče zavrglo. Temu pozivu državni tožilec ni sledil, temveč je z vlogo z dne 22. 5. 2024 sodišče prve stopnje obvestil, da vztraja pri opisu kaznivega dejanja v izreku vložene obtožnice. Prav tako pa je slednji nasprotoval odločitvi sodnega senata z dne 24. 4. 2024, da opis dejanja v obtožbi ne vsebuje zakonskih znakov zatrjevanega poskusa kaznivega dejanja umora iz 4. in 5. točke 116. člena v zvezi s 34. členom KZ-1, temveč kvečjemu znake pripravljalnega dejanja, ki je v 294. členu KZ-1 inkriminirano kot samostojno kaznivo dejanje. Državni tožilec pa ni upošteval niti sodne presoje o vsebinski nedoločnosti izreka obtožnice, zato je sodišče prve stopnje obtožnico z izpodbijanim sklepom utemeljeno zavrglo. V skladu s pravno teorijo namreč senat ob podanem predhodnem opozorilu, ki je bilo, kot to izhaja iz sklepa z dne 24. 4. 2024 (l. št. 1.511) v obravnavani zadevi brez dvoma podano, obtožnico s sklepom zavrže kot vlogo, ki ni sposobna za obravnavanje, če jo upravičeni tožilec vrne, ne da bi odpravil pomanjkljivosti, na katere je opozoril senat, ali izjavi, da vztraja pri vloženi obtožnici, ali pa pomanjkljivosti ne odpravi po navodilih senata. Upoštevaje navedeno tako sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, zatrjevane v uvodu pritožbe.

12.Kot je to razvidno iz točke 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa, na katero se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje, pa sodišče prve stopnje prav tako ni nekonkretizirano zatrjevalo, da ne gre za očitano kaznivo dejanje, zato kljub drugačnem pritožbenem zatrjevanju tudi ni kršilo kazenskega zakona.

13.Drži, da je državni tožilec s svojo argumentacijo stališča, ki je drugačno od stališča, sprejetega v izpodbijanem sklepu, prepričal preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Mariboru, ki je s sklepoma III Kpd 10316/2023 z dne 15. 2. 2023 zoper obdolženca odredil pripor, in da je prepričal tudi senat Okrožnega sodišča v Mariboru, ki je s sklepom I Ks 10316/2023 z dne 20. 6. 2023 zavrnil pritožbi zagovornikov zoper sklep preiskovalnega sodnika o opravi preiskave in potrdil, da je podan utemeljen sum, da je bilo storjeno konkretno kaznivo dejanje. Kljub navedenemu pa pritožba v tem delu zanemari, da izvenobravnavani senat ob odločanju o vloženih ugovorih zoper obtožnico na takšno stališče ni bil vezan in je zato v tej fazi kazenskega postopka postopal pravilno in skladno z določbo drugega odstavka 276. člena ZKP. Tako se kot povsem brezpredmetne izkažejo tudi navedbe o tem, da je bil utemeljen sum poskusa storitve kaznivega dejanja ugotovljen tudi v vsebinsko povezani zadevi.

14.Glede vseh preostalih pritožbenih navedb, na katere v tem sklepu ni bilo izrecno odgovorjeno, pa velja splošna ugotovitev, da so bodisi nepomembne bodisi je nanje primerno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

15.Izpodbijani sklep je tako pravilen in zakonit, pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo kakšnih kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), zato je pritožbo okrožnega državnega tožilca kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

16.Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP.

-------------------------------

1Prim. L. Bavcon in drugi, Kazensko pravo - splošni del, Uradni list, 2014, str. 326-329 in J. Stajnko, Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Ljubljana 2021, str. 547.

2Jan Stajnko v Splošnem delu Kazenskega zakonika s komentarjem na strani 549-550 slikovito predstavi primer, ko bi utegnilo biti sporno, da bi za poskus šteli poteg noža iz žepa, ko je žrtev še na drugi strani nogometnega igrišča - pa čeprav je s tem storilec že začel izvrševati zadnjo miselno etapo v svojem kriminalnem načrtu. Ob razumevanju objektivne biti kaznivega dejanja, ki ga storilec hoče izvršiti, je namreč razvidno, da storilec niti z začetkom izvrševanja zadnje faze načrta še ne ogroža žrtve kaznivega dejanja. Če je storilec od žrtve oddaljen več deset metrov, je jasno, da tudi po storilčevem individualnem načrtu izvrševanja še ne moremo govoriti o neposredni bližini izpolnjevanja biti kaznivega dejanja v objektivnem smislu.

3Prim. A. Ferlinc, Med umorom in ubojem po KZ-1, Pravna praksa, št. 7-8, 2016, str. 18-21.

4Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 48/2010 z dne 1. 4. 2010.

5Z. Dežman, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem (ZKP), 2. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 457-458.

-------------------------------

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 34, 116, 116-4, 116-5 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 76, 76/3, 269, 269/1, 276, 276/2, 402, 402/3