Jedro

Če je delovno razmerje res prešlo na toženko, kar niti še ni bilo ugotavljano v dokaznem postopku, ampak je za sedaj s strani tožnika zgolj zatrjevano, to ni odločilno za presojo pravočasnosti tožbe, ampak za odločitev o glavni stvari. Prav tako tožnik zaradi tega, ker s tožbo zoper družbo ni izpodbijal odpovedi po tretjem odstavku 200. člena ZDR-1, ni prekludiran za uveljavljanje varstva na ugotovitev obstoja delovnega razmerja zoper toženko po prvem in drugem odstavku 200. člena ZDR-1. Rok 30 dni za izpodbijanje odpovedi iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 ni nujno tudi rok za uveljavljanje zahtevkov zoper prevzemnika. V praksi pogosto je tako, ni pa to nujno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sklepa se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži do izdaje končne odločbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sklep, razen v delu, da toženka sama krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Ne strinja se, da bi tožbo vložil prepozno - po izteku 30-dnevnega roka iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Vztraja, da je ravnal pravilno, tj. v skladu s prvim in drugim odstavkom 200. člena ZDR-1 (VIII Ips 13/2010). Ni odločilno, kdaj je prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi začetka stečajnega postopka pri svojem delodajalcu. Ni nujno tožiti hkrati delodajalca in toženko. Odpoved, vročena s strani stečajne upraviteljice, ki je ni izpodbijal, nima zveze z zahtevkom za obstoj delovnega razmerja pri toženki zaradi prenosa dejavnosti (75. člen ZDR-1).

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnik je bil zaposlen pri družbi A. d. o. o. Zaradi začetka stečajnega postopka mu je bila 30. 6. 2018 vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je ni izpodbijal in mu je delovno razmerje prenehalo po izteku odpovednega roka, tj. 15. 7. 2018. Pred tem (13. 7. 2018) je na toženko naslovil zahtevo za varstvo pravic, ki jo je prejela 17. 7. 2018, v kateri je zaradi prenosa dejavnosti z delodajalca na toženko (75. člen Zakona o delovnih razmerjih, ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) zahteval obstoj delovnega razmerja pri njej. Toženka je zahtevo 24. 7. 2018 zavrnila, tožnik pa je 24. 8. 2018 vložil tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 7. 2018 dalje. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo, ker naj bi se rok 30 dni za vložitev tožbe iztekel 30. 7. 2018 (šteto od dneva vročitve odpovedi), v skrajnem primeru pa 15. 8. 2018 (šteto od dneva prenehanja delovnega razmerja pri A. d. o. o.).

7. ZDR-1 v 75. členu določa, da če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, preidejo pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. V 200. členu ZDR-1 določa, da če delavec meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, ima pravico pisno zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma da svoje obveznosti izpolni (1. odstavek). Če delodajalec v roku 8 delovnih dni po vročeni pisni zahtevi delavca ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitve, lahko delavec v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev s strani delodajalca, zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem (2. odstavek). Ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca lahko delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem (3. odstavek).

8. Sodišče prve stopnje ni sledilo tožniku, da je tožbo vložil pravočasno - v skladu s prvim in drugim odstavkom 200. člena ZDR-1 in sodno prakso (VIII Ips 13/2010). Pritožbeno sodišče se ne strinja s sodiščem prve stopnje, ki je zaključek o prepozni vložitvi tožbe vezalo tudi na zatrjevano okoliščino ex lege prenosa delovnega razmerja s A. d. o. o. na toženko. Menilo je namreč, da bi moral tožnik tožbo zoper toženko vložiti v roku 30 dni od vročitve odpovedi, poleg tega pa odpoved tudi izpodbijati, da bi lahko preprečil prenehanje delovnega razmerja s 15. 7. 2018, ki je pred tem ex lege prešlo na toženko.

9. Če je delovno razmerje res prešlo na toženko, kar niti še ni bilo ugotavljano v dokaznem postopku, ampak je za sedaj s strani tožnika zgolj zatrjevano, to ni odločilno za presojo pravočasnosti tožbe, ampak za odločitev o glavni stvari. Prav tako tožnik zaradi tega, ker s tožbo zoper A. d. o. o. ni izpodbijal odpovedi po tretjem odstavku 200. člena ZDR-1, ni prekludiran za uveljavljanje varstva na ugotovitev obstoja delovnega razmerja zoper toženko po prvem in drugem odstavku 200. člena ZDR-1. Rok 30 dni za izpodbijanje odpovedi iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 ni nujno tudi rok za uveljavljanje zahtevkov zoper prevzemnika. V praksi pogosto je tako, ni pa to nujno. Ni nujno tožiti hkrati delodajalca in potencialnega delodajalca prevzemnika. Tudi sodno varstvo zoper njiju je različno. Za presojo pravočasne vložitve tožbe zoper toženko ni pomembno, da tožnik odpovedi ni izpodbijal in je zato 15. 7. 2018 učinkovala. Tožnik je ustrezno in pravočasno zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženki zaradi prenosa dejavnosti z delodajalca na toženko (75. člen ZDR-1).

10. Sodna praksa tudi v sporih iz naslova uveljavljanja faktičnega delovnega razmerja, ki so pogostejši kot spori iz naslova ex lege prenosa delovnega razmerja in je zato v teh sporih praksa glede uveljavljanja sodnega varstva tudi bolj jasno oblikovana (gre pa za podobno situacijo, ko na strani toženke ni formalni delodajalec, ampak tisti, ki ga tožnik določi kot delodajalca in pri njem šele uveljavlja obstoj delovnega razmerja), dopušča tako direktno sodno varstvo po tretjem odstavku 200. člena ZDR-1 (ko je razmerje prekinjeno), kot tudi varstvo po prvem in drugem odstavku 200. člena ZDR-1 (dokler razmerje še traja). Tožniku zato, ker se je poslužil predsodnega varstva pri toženki, ne pa direktnega sodnega varstva v roku 30 dni od prenehanja delovnega razmerja pri A. d. o. o., ni mogoče očitati prepozne vložitve tožbe. Še manj pa drži stališče sodišča prve stopnje, da je tožba zoper toženko prepozna, ker ni bila vložena direktno na sodišče v roku 30 dni od vročitve odpovedi s strani A. d. o. o. 11. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani del sklepa razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek oziroma sojenje po vsebini, saj tožnik sodnega varstva ni uveljavljal prepozno (3. točka 365. člena ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži do izdaje končne odločbe (tretji odstavek 165. člena ZPP).