Jedro

V opisu, ki navaja, da je obdolženec "s svojim vozilom dvakrat zapeljal proti njemu (oškodovancu) tako, da je moral odskočiti in tretjič sunkovito speljal tako, da ga je z levim stranskim ogledalom zadel v predel trebuha", so vsebovani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja iz 1. odstavka 145. člena KZ.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in ugotovi, da je bil s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 13.7.2004, opr. št. Kp 188/2004, prekršen kazenski zakon po 1. točki 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. odstavkom 145. člena KZ.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Velenju je bil obsojeni H.I. spoznan za krivega kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 1. odstavku 302. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo dveh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo pritožbi obdolženčevega zagovornika in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obdolženca po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po 1. odstavku 302. člena KZ.

Vrhovni državni tožilec je dne 26.10.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Predlagal je, da Vrhovno sodišče ugotovi, da je bil z izpodbijano sodbo Višjega sodišča v Celju prekršen zakon, ker je sodišče obdolženca oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po 1. odstavku 302. člena KZ, namesto da bi prvostopenjsko sodbo tako spremenilo, da bi obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca v opis kaznivega dejanja ne bi bilo potrebno ničesar dodati, ker iz samega opisa izhajajo vsi znaki kaznivega dejanja po 1. odstavku 145. člena KZ. Pritožbeno sodišče je po mnenju vložnika zahteve torej prekršilo kazenski zakon na način iz 1. točke 372. člena ZKP, saj je zmotno štelo, da dejanje, za katerega je državno tožilstvo obdolženca preganjalo, ni kaznivo dejanje.

Predlagal je, da Vrhovno sodišče ugotovi, da je bil zakon prekršen, ne da bi posegalo v pravnomočno odločbo.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Višje sodišče v Celju je v izpodbijani oprostilni sodbi sicer sprejelo, da je obdolženi H.I. storil dejanje, kot je opisano v tenorju obtožbe, vendar da iz opisa kaznivega dejanja ne izhajajo znaki kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 1. odstavku 302. člena KZ. Iz opisa kaznivega dejanja po stališču drugostopenjskega sodišča ne izhaja, da oškodovanec zaradi obdolženčevega ravnanja obvestila ni mogel napisati, zato ni podano navedeno kaznivo dejanje. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe Višjega sodišča v Celju (stran 2) pa je razvidno, da tudi ni sledilo predlogu višjega državnega tožilca glede spremembe pravne opredelitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Po stališču drugostopenjskega sodišča bi ob izostanku pritožbe državnega tožilca v primeru, ko bi moralo v opis kaznivega dejanja vnašati elemente tega kaznivega dejanja (resnost grožnje po napadu na življenje ali telo oškodovanca), v obdolženčevo škodo prekoračilo obtožbo.

Kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ stori tisti, ki ogrozi varnost kakšne osebe z resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje ali telo. Iz opisa kaznivega dejanja, ki ga je bil obdolženec obtožen, so poleg abstraktnega dela (zakonskega besedila po 1. odstavku 302. člena ZKP) navedeni čas, kraj in okoliščine dejanja. Samo izvršitveno dejanje je opisano s tem, da je obdolženec "s svojim vozilom dvakrat zapeljal proti njemu (oškodovancu) tako, da je moral odskočiti in tretjič sunkovito speljal tako, da ga je z levim stranskim ogledalom zadel v predel trebuha". V takšnem opisu so vsebovani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja iz 1. odstavka 145. člena KZ. Opisana je namreč resna grožnja, da bo obdolženec napadel oškodovančevo življenje ali telo, in sicer z njegovim ravnanjem, ko je trikrat zapeljal z vozilom proti oškodovancu ter ga tretjič s stranskim ogledalom celo zadel v predel trebuha. Takšen opis izraža obdolženčevo resno grožnjo in celo neposreden napad na življenje in telo oškodovanca.

Iz obrazloženega torej izhaja, da bi moralo sodišče druge stopnje, ko je ob pritožbi zagovornika obdolženega H.I. izreklo oprostilno sodbo in ugotovilo, da niso podani znaki kaznivega dejanja po 1. odstavku 302. člena KZ, prvostopenjsko sodbo glede krivdoreka spremeniti le tako, da bi dejanje pravno opredelilo po 1. odstavku 145. člena KZ. Za spremenjeno pravno opredelitev kaznivega dejanja, ki ga je bil obdolženec obtožen, je imelo sodišče druge stopnje podlago v 2. odstavku 354. člena ZKP. Sprememba pravne kvalifikacije iz 1. odstavka 302. člena KZ na 1. odstavek 145. člena KZ je bila torej dovoljena glede na opis kaznivega dejanja in ugotovljeno dejansko stanje. Ob tem je potrebno opozoriti tudi na oškodovančevo izpovedbo na glavni obravnavi dne 9.4.2003 pri Okrajnem sodišču v Velenju, ko je izpovedal, da se je seveda takrat ustrašil, da bi ga obdolženec lahko povozil (list. št. 29).

Glede na to, da je kaznivo dejanje po 1. odstavku 145. člena KZ glede na 2. odstavek istega člena pregonljivo na predlog, lahko iz spisnih podatkov ugotovimo, da je bil takšen predlog tudi podan. Iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon, ki jo je oškodovanec podal Policijski upravi C. dne 3.10.2001, je razvidno, da so bili podani tudi formalni pogoji za pregon obdolženca za kaznivo dejanje po 1. odstavku 145. člena KZ.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da je Višje sodišče v Celju z izpodbijano sodbo kršilo kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, za katerega se je obdolženec preganjal, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP). Podan je bil torej razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP.

Obdolženec je bil z izpodbijano sodbo oproščen obtožbe, zato je bila zahteva vložena v njegovo škodo. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva utemeljena, vendar je le ugotovilo, da je bil kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, opisano v tenorju obtožbe, kaznivo dejanje. To kršitev je Vrhovno sodišče ugotovilo, pri tem pa ni posegalo v pravnomočno izpodbijano sodbo Višjega sodišča v Celju. Ugotovitev o kršitvi zakona temelji na določbi 2. odstavka 426. člena ZKP.