Jedro

Zakon o zemljiškem katastru (ZZKat), ki na podlagi 104. člena ZENDMPE predstavlja materialno podlago za odločanje v tem postopku, ne daje opore za ugotovitev, da bi tožeča stranka v zadevnem postopku evidentiranja spremembe vrste rabe zemljišča imela lastnost stranke.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Revidentka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Ur .l. RS, št. 50/97 in 70/2000), zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 2. 10. 2002, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne geodetske uprave Maribor z dne 22. 8. 2002. Prvostopni upravni organ je z navedenim sklepom na podlagi drugega odstavka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP zavrgel predlog tožeče stranke za obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo Območne geodetske uprave Maribor z dne 31. 8. 2001, ker predloga ni vložila upravičena oseba.

2. Sodišče prve stopnje se je strinjalo z odločitvijo tožene stranke in z razlogi za njeno odločitev. Pri tem se je sklicevalo na 5. in 26. člen Zakona o zemljiškem katastru - ZZkat (Ur. l. SRS, št. 16/74 in 42/86), 42. in 43. člena ZUP, 104. člen Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot - ZENDMPE (Ur. l. RS, št. 52/2000) ter na 21. in 93. člen Zakona o lokalni samoupravi - ZLS (Ur. l. RS, št. 72/93 s spremembami).

3. Tožeča stranka v reviziji (prej pritožbi) izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sklicuje se na navedbe v tožbi in vlogah, podanih pred upravnim organom. S spremembo vrste rabe zemljišča (parc.št. ... k.o. ...) so ji onemogočene pravice in koristi, katere izhajajo iz Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN), ZLS in Statuta občine, saj ji bodo s takšno sprememb onemogočeni številni že začeti projekti, do katerih je upravičena. Meni, da izpolnjuje pogoje za udeležbo v postopku zaradi varstva svojih pravnih koristi. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, ker ji ni poslalo odgovora na tožbo tožene stranke. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, odpravi izpodbijani upravni akt ter zadevo vrne toženi stranki oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in razveljavi sodbo sodišča prve stopnje. Zahteva, da se toženi stranki naloži plačilo povzročenih stroškov.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1.2 007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člena ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden tudi revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev, da se predlog za obnovo postopka v obravnavani zadevi zavrže, pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot sta jih navedla tožena stranka in sodišče prve stopnje. Tožena stranka je predlog za obnovo postopka zavrgla iz razloga, ker jo je vložila neupravičena oseba, po presoji Vrhovnega sodišča pa bi jo morala zavreči, ker tožeča stranka ni izkazala obstoja obnovitvenega razloga iz 9. točke 260. člena ZUP.

9. Obnovitveni razlog iz navedene določbe je podan, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranki udeleženec, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. V obravnavani zadevi se postopek, katerega obnovo predlaga tožeča stranka, nanaša na evidentiranje sprememb v vrsti rabe zemljišča (parc. št. ... k.o. ...), in sicer spremembe poslovne stavbe in dvorišča v stanovanjsko stavbo z dvoriščem. Za odločitev o dovolitvi obnove postopka je odločilno dejansko stanje na dan izdaje odločbe, s katero je bil postopek končan na prvi stopnji in na ta dan veljavni materialni zakon. ZZKat, ki na podlagi 104. člena ZENDMPE predstavlja materialno podlago za odločanje v tem postopku, ne daje opore za ugotovitev, da bi tožeča stranka v zadevnem postopku evidentiranja spremembe vrste rabe zemljišča imela lastnost stranke. Skladno z ZZKat (26. člen) se je postopek spremembe vrste rabe zemljišča začel na zahtevo zemljiškoknjižnega lastnika sporne parcele, ki ni tožeča stranka, kot izhaja iz predloženih spisov pa tožeča stranka tudi ni izkazala pravnega interesa za udeležbo v postopku spremembe katastrskih podatkov. ZUN, ZSZ in Statut, na katere se tožeča stranka sklicuje tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne dajejo materialno pravne podlage, da bi lahko revident izkazal pravni interes v obravnavanem postopku.

10. Revident ugovarja tudi ugotovljenemu dejanskemu stanju, vendar z revizijo dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati, saj revizije po izrecni določbi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

11. Revizijski ugovor, da tožeči stranki ni bil vročen odgovor na tožbo in da je s tem sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati. Nevročitev odgovora na tožbo namreč ne pomeni absolutne bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ampak se presoja v vsakem primeru posebej, ali je kršitev vplivala oziroma ali bi lahko vplivala na zakonitost odločitve. Iz predloženih spisov sicer izhaja, da odgovor na tožbo res ni bil vročen tožeči stranki. Vendar pa v njem tožena stranka navaja le, da vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga zavrnitev tožbe, zato po presoji pritožbenega sodišča storjena kršitev določb postopka (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) v tem primeru ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

13. Ker revidentka z revizijo ni uspela, sama trpi stroške revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom Zakona o pravdnem postopku in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).