Jedro

Kot delo, ki je podlaga za ustvarjeno skupno premoženje (2. odstavek 51. člena ZZZDR), je treba upoštevati skupek vseh aktivnosti obeh zakoncev – tako v poslovni dejavnosti kot v gospodinjstvu, pri vzgoji otrok, delu na njivi in doma. Celovita ocena dela in rezultatov dela utemeljuje sklep, da sta deleža na ustvarjenem skupnem premoženju enaka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek drugega tožnika, da je nepremičnina parc. št. ... k. o. X njegovo in toženkino skupno premoženje ter njegov delež (pred odsvojitvijo sinu) 645/1000, toženkin pa 355/1000 (I.1. točka izreka). Zavrnjen je tudi prvotožnikov ugotovitveni zahtevek, da je solastnik nepremičnina parc. št. ... k. o. X do 355/1000 in njegov dajatveni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice v idealnem deležu 105/1000 na toženkin solastninski delež (I.2. točka izreka). Zavrnjen je tudi podredni zahtevek prvega tožnika, da mu je toženka dolžna plačati 26.497,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2006 dalje do plačila (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da sta jih tožnika dolžna povrniti toženi stranki v višini 934,83 EUR (III. točka izreka).

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja dva pritožbena razloga: zmotno ugotovitev dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevkom ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Drugi tožnik opozarja na ugotovitev, da so bili njegovi dohodki v trajanju zakonske zveze za 14,11 % višji od toženkinih, kar ocenjuje za nezanemarljivo razliko. Ker je v tem izračunu že upoštevana drugotožnikova brezposelnost, sodišče napačno upošteva še trimesečno obdobje, v katerem drugi tožnik ni bil zaposlen. V obdobju, ko je bil izveden pretežni del vlaganj, je bil drugotožnikov dohodek kar za 31,31 % višji od toženkinega. Opozarja na nespornost dejstva, da sta drugi tožnik in toženka k gradnji stanovanjske hiše prispevala enako. Je pa drugi tožnik pri gradnji drugih objektov prispeval bistveno več, praktično vsa potrebna sredstva za gradnjo. Ker iz ugotovljenih dohodkov iz delovnega razmerja ne bi bilo mogoče ustvariti toliko premoženja, kot sta ga stranki ustvarili, je nesprejemljivo, da sodišče ne šteje za dokazane drugotožnikove dohodke s preprodajo deviz, avtomobilov, mesnih izdelkov in podobno. Te dohodke sta v svojih izpovedih potrdila tudi prvi tožnik in toženka. Opozarja tudi na kredit v višini 150.000,00 DEM, ki ga je drugi tožnik vračal iz lastnih sredstev. Toženka je svoje trditve o lastnih vlaganjih ovrgla z izpovedbo, da je imela ob zaključku dela v K., d. d. na računu 20.000,00 EUR prihrankov. Tudi drugi tožnik je opravljal gospodinjska dela. Razen tega je prvi tožnik izpovedal, da se je z njim več ukvarjala gospa, ki je živela pri njih, kot toženka. Sploh pa ta domača dela ne morejo izničiti občutne razlike v dohodkih. Graja tudi zaključek o toženkinem prispevku v drugotožnikovi poslovni dejavnosti. Poudarja, da je toženka delala le kot natakarica, drugih del pa ni hotela opravljati. Ker bi to delo lahko opravljala druga oseba, je toženkino zaposlitev šteti bolj kot zaposlitev zaradi teka delovne dobe. Prvi tožnik pa vztraja, da je bil ustni dogovor o njegovih vlaganjih sklenjen. O njem je izpovedal prvi tožnik. Dogovor je bil izpolnjen, narejena je bila parcelacija, s katero je toženka soglašala. Drugačno toženkino izpoved označuje za neprepričljivo. Dogovor potrjuje tudi toženkina navedba, da sta z drugim tožnikom v poslovnem objektu zgradila stanovanje za prvega tožnika. Tega gotovo ne bi storila, če ne bi imela namena, da prvi tožnik postane lastnik tega objekta. Povzema izpoved prvega tožnika o njegovem pridobivanju sredstev že od 11. leta dalje. Opozarja na prepričljivost te izpovedi, ker je natančna in konkretna. Prvotožnikovo izpoved je potrdila nepristranska priča A. Š., potrjena pa je tudi z računi. V nasprotju s tem toženka ni dokazala, da je prvi tožnik iz skupnega računa dvignil 5.000,00 EUR. Tudi o sredstvih, ki naj bi jih prvi tožnik pridobil s prodajo avtomobilov, toženkina izpoved ni prepričljiva, ker ni podprta z drugimi dokazi. Izpovedi prič, na katere se je sodišče oprlo, temeljijo na domnevi, da prvi tožnik ni investiral zaradi mladosti.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Oba pritožnika grajata dokazno oceno, ki je po oceni pritožbenega sodišča preverljiva in racionalno ter življenjsko sprejemljiva. Njeni zaključki so jasni, logični in prepričljivi. Izpovedi strank in prič ter vsebino ostalih dokazov je sodišče v relevantnih delih povzelo in dokaze ocenilo ter opravilo primerjavo dokazov med seboj.

6. Pritožnika ne grajata ugotovitve, da so bili dohodki drugega tožnika iz delovnega razmerja v času trajanja zakonske zveze za 14,11 % višji od toženkinih; v letih od 1991 do 2004 pa za 31,31 višji od toženkinih. Ni mogoče soglašati s pritožnikoma, da taka razlika v dohodkih izključuje zaključek o polovičnih deležih zakoncev na skupnem premoženju. Že prvostopenjsko sodišče je navedlo razloge, ki tak zaključek omogočajo. Na eni strani zato, ker razlika med dohodki ni velika, po drugi strani pa zato, ker sta gostinsko dejavnost, ki jo je imel registrirano drugi tožnik kot samostojni podjetnik, zakonca od leta 1998, ko je toženka prenehala delati v K., d. d., izvajala skupaj(1). Nepomembno je, da je bila dejavnost registrirana na ime drugega tožnika, toženka pa v njej zaposlena. Dejstvo, da se je ukvarjala z delom v strežbi in ne npr. z računovodskimi posli, čiščenjem lokala, kar je izpovedal drugi tožnik, njenemu prispevku ne zmanjšuje teže. Računovodsko prikazovanje njunih dohodkov je nepomembno; ostanek dohodka je tisti, ki je po plačilu stroškov in obračunu plač ostal. K ustvarjenemu dohodku sta prispevala vsak po svojih močeh in ob izpolnjevanju drugih obveznosti, ki jih je terjala oskrba družine in premoženja.

7. Toženka pa je tudi že v času, ko je bila zaposlena v K., d. d., pomagala v moževi gostinski dejavnosti. Priča S. K. je to prepričljivo opisala z izjavo, da je toženka pred odhodom v službo počistila gostinski lokal, pospravila WC, pomagala v strežbi … Izpovedi drugega tožnika, ki toženkin prispevek k finančnemu rezultatu dejavnosti zanika, zato ni mogoče slediti. Nihče razen drugega tožnika namreč ni potrdil, da toženka ne bi vložila vseh razpoložljivih moči v delo, bodisi v gostinski dejavnosti, gospodinjstvu in na njivi, bodisi v vzgojo otrok, ki sta oba potrebovala posebno skrb in varstvo – vsak na svoj način. Dokazni postopek je pokazal, da je bila tudi toženka aktivna na vseh področjih, kjer je bila njena pomoč potrebna. Sodišče prve stopnje je navedlo priče, ki so potrdile, da je bila toženka pridna, da je poleg službe skrbela za otroka, gospodinjstvo, delala na njivi, dodatno pa še v domači gostinski dejavnosti. Pravilen je zato zaključek, da sta zakonca vse svoje moči usmerila v delo za družino in zaslužek. Ne navaja se, da bi kdorkoli od njiju imel kakšne večje, izredne potrebe. Njun ostanek dohodka je bil sproti vložen v gradnjo – najprej hiše, potem poslovnega objekta in nazadnje gospodarskega objekta.

8. Tudi s pritožbeno trditvijo, da je v gospodinjstvu pomagal tudi drugi tožnik, da je za otroka (prvega tožnika) skrbela tudi tretja oseba, pritožnik drugačnega izida postopka ne more doseči. Oba zakonca sta bila pridna in sta vso svojo energijo vlagala v delo in skrb za družino – če je kateri od njiju več delal v službi in poslovni dejavnosti, mu je manj časa ostalo za delo doma. Ker sta si delo delila, je nepomembno, katero delo je kdo od njiju opravil. Rezultati dela pripadajo obema. Zakaj je toženka prenehala delati v K. in se zaposlila v gostinski dejavnosti, ki jo je vodil toženec, ni pomembno. Ni pa mogoče slediti izpovedbi toženca, ki minimalizira toženkin prispevek z izpovedjo, da je šla toženka v bolniško bodisi zase, bodisi za otroka, če se ji ne dalo delati. Noben drug dokaz (niti izpoved prvega tožnika) tega ne potrjuje. Nasprotno, dokazni postopek je potrdil, da je toženka poprijela za delo, ki ga je bilo treba opraviti in ga je zmogla.

9. Tožnikova trimesečna brezposelnost je upoštevana pri ugotavljanju dohodkov iz delovnega razmerja, sicer pa ta okoliščina nima nobene teže. Zaradi kratkotrajnosti obdobja brezposelnosti in ker je drugi tožnik, ki je bil vsestransko delovno aktiven, dohodke lahko ustvarjal tudi izven delovnega razmerja. Takó je sodišče prve stopnje to okoliščino obravnavalo, kljub temu, da jo res omenja tudi ob povzemanju za odločitev pomembnih okoliščin, ki so vplivale na ugotovitev o enakih deležih na skupnem premoženju. Iz obrazložitve kot celote je mogoče povzeti, da trimesečne odsotnosti delovnega razmerja sodišče prve stopnje ni vrednotilo kot okoliščine, ki bi zmanjševala oz. negativno vplivala na višino drugotožnikovega deleža na skupnem premoženju.

10. Dejstvo, da se je drugi tožnik poleg redne dejavnosti ukvarjal tudi s preprodajo deviz, mesnih izdelkov in drugih artiklov, je nesporno. Pritožba pravilno povzema, da sta to dejstvo v svojih izpovedbah potrdili tako oba tožnika kot toženka. Ker pa konkretnega iztržka od te dejavnosti drugi tožnik ni navajal in ni dokazoval, višina, iz tega vira ustvarjenih dohodkov ni ugotovljiva. Podjetnost drugega tožnika je zato mogoče upoštevati kot splošno okoliščino, ki kaže na delavnost, iznajdljivost in pridobitno sposobnost drugega tožnika. Takó je sodišče prve stopnje to dejstvo upoštevalo.

11. Pritožbena trditev, da toženka pri gradnji poslovnega objekta in gospodarskega objekta ni prispevala ničesar, je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Tudi v času gradnje teh objektov sta zakonca živela v ekonomski skupnosti. Trditev, da bi finančne razmere v tem obdobju uredila drugače kot pred tem (v času gradnje hiše), tožeča stranka ni podala. Iz dohodkov katerega od zakoncev so se plačale investicije, ni pomembno. Bistveno je, da sta tudi v tem obdobju oba zakonca z delom ustvarjala dohodek. Ker se delež določa na skupnem premoženju kot celoti, je nepomembno, v času gradnje katere nepremičnine je kateri od zakoncev imel večje dohodke. Razen tega sta gradila praktično celotno obdobje trajanja zakonske zveze. Če pa nista gradila, sta varčevala za bodoče gradnje in odplačevala kredite. Pritožbena trditev, da je kredit v višini 150.000,00 DEM drugi tožnik vračal iz lastnih sredstev, se zato pokaže kot navržena oz. brez dejanske podlage. Takó sredstva, potrebna za poplačilo tega kredita, kot sredstva, ki so se natekla na toženkinem bančnem računu in so ob zaključku njenega dela v K., d. d. po toženkini izpovedi znašala okrog 20.000,00 EUR, so bila skupno premoženje. Tožeča stranka ne zatrjuje, da bi toženka privarčevana sredstva porabila kako drugače kot za skupno dobro družine. Nepomembno pa je, ali so bila porabljena za investiranje v nepremičnine, oskrbo družine ali poplačilo kreditov. Tudi dejstvo, kdo od njiju – drugi tožnik ali toženka – je kredit najel ali celo, kdo ga je najel za katero od nepremičnin, je nepomembno.

12. Kot delo, ki je podlaga za ustvarjeno skupno premoženje (drugi odstavek 51. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih) je torej treba upoštevati skupek vseh aktivnosti obeh zakoncev – tako v poslovni dejavnosti kot v gospodinjstvu, pri vzgoji otrok, delu na njivi in doma. Vse navedeno delo je bilo treba opraviti; na vseh navedenih področjih opravljeno delo je omogočilo pridobitev skupnega premoženja. Nesprejemljiv je zato pritožbeni zaključek: da je drugi tožnik premoženje z delom v trajanju zakonske zveze pridobival neodvisno od toženke; da je iz lastnih sredstev odplačeval kredit; da toženka k gradnji gospodarskega poslopja ni prispevala ... Drugemu tožniku res ni odrekati pridnosti in agilnosti pri pridobivanju skupnega premoženja. Ker pa je bilo treba postoriti tudi gospodinjska opravila in obdelati njivo, se posvetiti oskrbi dveh otrok, ki sta terjala znatno skrb, drugi tožnik ni uspel izpodbiti domneve o enakih deležih na skupnem premoženju. Celovita ocena dela in rezultatov dela utemeljuje sklep, da sta deleža na ustvarjenem skupnem premoženju enaka.

13. Prvi tožnik ne sprejema argumentov, ki jih je sodišče prve stopnje v 17. točki obrazložitve navedlo za zaključek, da med njim in toženko dogovor o vlaganju, ki bi imel posledice na stvarnem področju, ni bil sklenjen. Tudi pritožbeno sodišče za pomembno označuje dejstvo, da prvi tožnik časa in kraja, ko naj bi bil ta dogovor sklenjen, ne navaja. Tudi vsebine dogovora – v smislu katera dela, v katerem roku, kako naj bi bila ocenjena glede na vrednost nepremičnine – prvi tožnik ni zatrjeval. Vse to, poleg tega pa tudi dejstvo, da je dogovor realiziral, bi moral prvi tožnik zatrjevati in dokazati, da bi z zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis 105/1000 solastninskega deleža uspel. Že prvostopenjsko sodišče je pojasnilo, da je soglasje za geodetske meritve toženka podpisala, ker je mislila, da so meritve potrebne zaradi legalizacije gospodarskega poslopja. Tudi pritožbeno sodišče nima pomislekov v verodostojnost te toženkine izpovedi, kajti verodostojno je zanikala tudi kakršnokoli dogovarjanje o prvotožnikovem vlaganju, ki bi se odrazilo na stvarnem področju. Pritožnikovo sklepanje, da sklenitev dogovora o vlaganjih potrjuje dejstvo, da sta mu starša v letu 2000 zgradila mansardno stanovanje, je nelogično. Na osnovi dejstva, da sta mu starša omogočila, da v nepremičnini živi, ni mogoče sklepati, da sta mu nepremičnino prepustila oz. nameravala prepustiti v (so)last. 14. Pritožbeno sodišče soglaša, da tudi toženkine obogatitve in svojega prikrajšanja, kar naj bi bilo posledica v nepremičnino parc. št ... k. o. X vloženih sredstev, prvi tožnik ni dokazal. Ni mogoče mimo izpovedi toženke in drugega tožnika, ki sta oba izpovedala, da lastnih sredstev pritožnik ni vlagal. Prvi tožnik pri tem, ko graja izpovedi prič, ki so predvidevale, da zaradi mladosti lastnih sredstev z delom še ni mogel ustvariti, spregleda, da so te izpovedi skladne z njegovo izpovedjo, da je investicije finansiral s posojilom. Pritožbeno sodišče soglaša, da prvotožnikova izpoved o najemu posojila ni verodostojna, ker podatka o kreditodajalcu ni navedel. Investiranja s pomočjo posojila v svojih navedbah tudi zatrjeval ni. Ni nujno, da je oseba, ki je izvajalcu A. Š. fizično izročila denar, tudi investitor del; zlasti, ker se račun, ki ga je Š. izdal, ne glasi na prvega tožnika. Na prvotožnikovo ime glaseča se blagajniški prejemek z dne 29.3.3005 (dokaz A6) in obračun izdelave tehnične dokumentacije z dne 9.5.2006 (dokaz A8), upoštevajoč ostale dokaze, ne dokazujeta prvotožnikovega investitorstva. Gre le za en en obračun in eno potrdilo o plačilu, medtem ko prvi tožnik zatrjuje obsežno investicijo: izgradnjo gospodarskega poslopja, zamenjavo oken in vrat stanovanjske hiše, zamenjavo kritine na stanovanjski hiši, zamenjavo sistema ogrevanja stanovanjske hiše. Upoštevajoč tudi ostale dokaze, zlasti izpoved drugega tožnika, je pravilen zaključek, da prvi tožnik ni zmogel dokaznega bremena, da je nepremičnina, katere solastnica je toženka, zaradi prvotožnikovih vlaganj več vredna.

15. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnika s pritožbo nista uspela, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).

Op. št. (1): Povzeti velja prvostopenjsko ugotovitev, da so bile znatne razlike v plači v korist drugega tožnika od leta 1998 dalje, ko je bila toženka zaposlena v drugotožnikovi dejavnosti; pred tem je toženka imela v povprečju višjo plačo kot drugi tožnik.