Jedro

Določilo 3. odstavka 103. člena ZUP pri presoji utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje ne določa pogoja pravnega standarda opravičenega vzroka iz 1. odstavka 103. člena ZUP. Vendar tudi sodišče meni, da nesporne okoliščine, da je odvetnica tožeče stranke na odločbo napisala napačen datum prejema odločbe, zaradi katerega je tožeča stranka prekoračila rok za vložitev pritožbe, ni mogoče šteti za okoliščino, ki bi opravičevala uporabo procesnega instituta iz 3. odstavka 103. člena ZUP, saj je razlog za prekoračitev pritožbenega roka treba pripisati napaki v poslovanju odvetnice in ne njeni očitni pomoti. Očitna pomota mora izhajati iz subjektivnih okoliščin, ki jih je mogoče pripisati stranki oziroma njenemu odvetniku, vzrok za njen nastanek pa je praviloma neodvisen od njune volje in dejanj.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Davčnega urada A z dne 22. 9. 2000, s katerim je organ prve stopnje zavrnil predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka citira določila 1. in 3. odstavka 103. člena ter 1. odstavka 105. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju ZUP). Po njenem mnenju je odločitev prvostopnega organ pravilna in zakonita, saj dejstva, da si je pooblaščenka tožeče stranke na prejeto odločbo zapisala napačen datum prejema odločbe, ni mogoče šteti za očitno pomoto, ki bi opravičevala zamudo. Tožeča stranka je namreč za svoje zastopanje pooblastila odvetnico, pri čemer pooblastilo temelji na mandatni pogodbi, ki jo skleneta pooblastitelj in pooblaščenec, mandatar pa je dolžan zaupano naročilo opraviti s potrebno skrbnostjo. Ker se po mnenju tožene stranke opravičenost vzrokov za zamudo in obstoj očitne pomote presoja na podlagi subjektivnih okoliščin na strani predlagatelja in so razlogi opravičljivi, če jih stranka ni zakrivila, je treba šteti zamudo iz razloga, ker si je pooblaščenka napisala napačen dan vročitve, za zakrivljeno dejanje, ki ni v skladu s skrbnostjo, ki se zahteva od strokovnjaka. Napaka v poslovanju odvetnice, ki bi se ob vestnem opravljanju svojega dela morala prepričati o datumu prejema odločbe in v zvezi s tem tudi o poteku pritožbenega roka, ni opravičen razlog za dovolitev vrnitve v prejšnje stanje, zato je tožena stranka zavrnila pritožbo kot neutemeljeno.

Tožeča stranka tožbo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbi navaja, da je dne 8. 6. 2000 vložila pritožbo zoper odločbo Davčnega urada A z dne 8. 5. 2000, dne 31. 8. 2000 pa ji je bil vročen sklep Davčnega urada z dne 25. 8. 2000, s katerim je bila pritožba zoper citirano določbo kot prepozna zavržena. Tožeča stranka je po pooblaščenki takoj po prevzemu sklepa o zavrženju pritožbe preverila na pošti v Trzinu prejem odločbe ter šele takrat ugotovila, da ji je bila odločba vročena dne 23. 5. 2000 in ne dne 24. 5. 2000, kot je imela očitno pomotoma označen dan prejema na sami odločbi. Takoj naslednji dan 1. 9. 2000 je predlagala vrnitev v prejšnje stanje, ker je na prejeti odločbi očitno pomotoma označila kot datum prejema 24. 5. 2000, misleč, da je to tudi dan prejema, od katerega je računala petnajstdnevni rok za pritožbo, ki bi se tako iztekel dne 8. 6. 2000. Kljub temu, da je bila pritožba vložena prepozno, jo je prvostopni organ prejel v roku 3 dni po izteku roka, nadalje je tožeča stranka zaradi zamude izgubila pravico vlaganja pravnih sredstev zato meni, da je izpolnila vse pogoje iz 3. odstavka 103. člena ZUP, ki morajo biti podani kumulativno. Sicer pa zakon ne določa, da pristojni organ lahko dovoli vrnitev v prejšnje stanje, pač pa izrecno določa, da se vrnitev v prejšnje stanje dovoli, kar pomeni, da bi morala tožena stranka le ugotoviti, ali so izpolnjeni vsi trije pogoji, ki jih zakon določa za vrnitev v prejšnje stanje. Po njenem mnenju je tožena stranka kršila določbe ZUP, saj ni predlagala vrnitve v prejšnje stanje, ker naj bi iz opravičenih razlogov zamudila rok, kot to neupravičeno trdi tožena stranka, pač pa zato, ker je napačno označila datum prejema odločbe, saj je očitno pomotoma mislila (po vpogledu v delovni koledar), da je dan prejema 24. 5. 2000. Zato je tožena stranka po njenem mnenju kršila določila 247. člena ZUP, saj odločbe ni preizkusila v delu, v katerem jo je tožeča stranka izpodbijala in je tudi ni preizkusila v mejah pritožbenih navedb. Glede na navedeno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, s sodbo odloči o vrnitvi v prejšnje stanje ter toženi stranki naloži, da tožeči stranki povrne stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa z vlogo z dne 19. 3. 2002 prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Vrnitev v prejšnje stanje je poseben procesni institut, ki odpravlja posledice prekluzije in stranki omogoča naknadno opravo zamujenega dejanja postopka. Gre za pravico stranke, ki je vezana na njeno osebo, nanaša pa se tudi na njenega pooblaščenca, ker mu gredo v postopku pravice in dolžnosti, kot jih daje in nalaga zakon stranki (60. člen ZUP). Po presoji sodišča 103. člen ZUP ureja tri različne procesne položaje vrnitve v prejšnje stanje, zato so pogoji za vrnitev v prejšnje stanje po 3. odstavku ločeni od pogojev, ki so določeni v 1. oziroma 2. odstavku 103. člena ZUP. Po 3. odstavku 103. člena ZUP se namreč vrnitev v prejšnje stanje, poleg primerov, ki so določeni v 1. in 2. odstavku, dovoli tudi v primeru, če je stranka po očitni pomoti zamudila rok, pa je pristojni organ vlogo vendarle prejel vsaj v treh dneh po izteku roka, če bi stranka zaradi zamude izgubila kakšno pravico. Pogoji za dovolitev vrnitve v prejšnje stanje po 3. odstavku 103. člena ZUP, na podlagi katerega je tožeča stranka tudi vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje so torej, da je pristojni organ vlogo prejel najkasneje v treh dneh po izteku roka, da je stranka zamudila rok po očitni pomoti in je zato izgubila procesno ali materialno pravico. Tožeča stranka zato utemeljeno ugovarja, da bi morala tako organ prve stopnje kot tudi tožena stranka presojati pogoje za vrnitev v prejšnje stanje le na podlagi 3. odstavka 103. člena ZUP, ne pa tudi na podlagi 1. odstavka 103. člena ZUP.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je pristojni organ pritožbo tožeče stranke prejel dan po izteku pritožbenega roka, tožeča stranka pa bi zaradi zamude pritožbenega roka izgubila pravico do vložitve pravnih sredstev. Sporno pa je, ali je mogoče kot očitno pomoto iz 3. odstavka 103. člena ZUP šteti dejstvo, da je odvetnica tožeče stranke na odločbo napisala napačen datum prejema odločbe, kar je povzročilo zamudo pritožbenega roka. ZUP pojma "očitna pomota" ni natančneje opredelil. Gre za pravno nedoločen pojem, ki ga je treba ugotoviti glede na konkretne okoliščine posameznega primera. Uporaba procesnega instituta vrnitve v prejšnje stanje mora biti restriktivna, ne samo v primerih iz 1. in 2. odstavka, temveč tudi v primeru iz 3. odstavka 103. člena, še zlasti pa tedaj, če se nanaša na dejanja postopka odvetnika, za katerega se zahteva skrbnost dobrega strokovnjaka. Citirano določilo 3. odstavka 103. člena ZUP pri presoji utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje ne določa pogoja pravnega standarda opravičenega vzroka iz 1. odstavka 103. člena ZUP, na kar utemeljeno opozarja tudi tožeča stranka, zato je v tem delu izpodbijana odločba nepravilna. Vendar tudi sodišče meni, da nesporne okoliščine, da je odvetnica tožeče stranke na odločbo napisala napačen datum prejema odločbe, zaradi katerega je tožeča stranka prekoračila rok za vložitev pritožbe, ni mogoče šteti za okoliščino, ki bi opravičevala uporabo procesnega instituta iz 3. odstavka 103. člena ZUP, saj je razlog za prekoračitev pritožbenega roka treba pripisati napaki v poslovanju odvetnice in ne njeni očitni pomoti. Očitna pomota mora izhajati iz subjektivnih okoliščin, ki jih je mogoče pripisati stranki oziroma njenemu odvetniku, vzrok za njen nastanek pa je praviloma neodvisen od njune volje in dejanj. Sodišče poudarja, da je odvetnik, za razliko od prava neuke stranke pri vseh dejanjih postopka, torej tudi pri prejemu odločbe, dolžan ravnati s skrbnostjo, ki se zahteva od strokovnjaka, zato bi bila očitna pomota v obravnavanem primeru podana, če bi njen nastanek povzročile takšne zunanje okoliščine, na katere tudi visoka stopnja skrbnosti ne bi imela vpliva. Napaka v poslovanju, ki izhaja izključno iz sfere ravnanja odvetnice, tako ne more biti očitna pomota iz 3. odstavka 103. člena ZUP. Ostale tožbene navedbe, v katerih tožeča stranka le ponavlja okoliščine, ki jih je navajala v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, zato ne morejo vplivati na drugačno odločitev sodišča. Odločba tožene stranke je glede na navedeno pravilna in v okviru razlogov, kolikor jim je pritrdilo sodišče tudi zakonita, zato tožeča stranka s tožbo v tem upravnem sporu ni mogla uspeti. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popravek in 70/00.