Jedro

Iz obrazložitve (in ne iz izreka) sklepa morajo biti razvidni podatki, ki predstavljajo dejansko podlago, ki utemeljuje odločitev. Teh podatkov, ki po določbah 214. člena ZUP pomenijo enega od obveznih sestavnih delov obrazložitve upravnega akta, pa v izpodbijanem sklepu ni. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je namreč navedena le opredelitev storitve brez dejanskih in pravnih okoliščin, ki narekujejo subsumpcijo konkretnega primera pod določbo predpisa.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep Javne agencije za civilno letalstvo Republike Slovenije 4500-1/2014/613-CAA0104 z dne 5. 11. 2014 se v delu, ki se nanaša na storitev „Potrditev pogodbe po ICAO 83.a členu, če sprejmemo nadzor iz tujega registra - L“ (za znesek 4.500,00 EUR) odpravi in zadeva v tem delu vrne Javni agenciji za civilno letalstvo Republike Slovenije v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Agencija za civilno letalstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju: Agencija) je v izpodbijanem sklepu v 1. točki izreka odločila, da letna tarifa za veljavnost potrdila v znesku 5.086,00 EUR bremeni tožnika; v 2. točki izreka, da je tožnik dolžan letno tarifo za obdobje od 1. 4. 2014 do 30. 6. 2014 plačati v roku 15 dni od prejema tega sklepa na račun Javne Agencije za civilno letalstvo; v 3. točki izreka, da bo za naslednja obdobja stalnega nadzora veljavnosti dovoljenja izdan nov sklep o stroških in v 4. točki izreka, da je ta sklep izvršilni naslov.

2. Izpodbijani sklep je bil izdan v ponovljenem postopku na podlagi 179.i člena in 179.m člena Zakona o letalstvu (v nadaljevanju: ZLet) ter na podlagi 17. člena Tarife za izvajanje storitev Javne agencije za civilno letalstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju: Tarifa). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da ima tožnik veljavno potrdilo o odobritvi organizacije za vodenje stalne plovnosti (št. SI.MG.029 od dne 29. 7. 2011) in da je potrjen kot organizacija za vodenje stalne plovnosti zrakoplovov v skladu s Prilogo I (Del M), Oddelkom A, Poddelom G Uredbe Komisije (ES) št. 2042/2003 z dne 20. novembra 2003 o stalni plovnosti zrakoplovov in letalskih proizvodov, delov in naprav ter o potrjevanju organizacij in osebja, ki se ukvarjajo s temi nalogami. Nadalje navaja, da je predmet zaračunanih storitev in stroškov letna tarifa za vodenje stalne plovnosti in potrditev pogodbe po ICAO 83. bis členu, če agencija sprejme nadzor iz tujega registra. V času veljavnosti tega certifikata Agencija izvaja stalni nadzor v skladu s šestim odstavkom 179.i člena ZLet. V tem primeru gre torej za dogovor, da Agencija pod določenimi pogoji sprejme nadzor nad pooblaščeno vzdrževalno organizacijo po Delu 145 oziroma organizacijo, ki vodi stalno plovnost zrakoplovov, ki so predmet sporazumov.

3. Agencija je z izpodbijanim sklepom zaračunala stroške stalnega nadzora v zvezi z ICAO 83. bis dogovori, ki velja za vsa letala, kolikor Agencija sprejme nadzor iz tujega registra. Tarifa je povezana z izvajanjem stalnega nadzora nad zrakoplovom iz tujega registra v zvezi z ICAO 83. bis dogovori, zato je Agencija uporabila Tarifo tudi za zaračunavanje stalnega nadzora nad zrakoplovom iz tujega registra v zvezi z ICAO 83. bis dogovori, in sicer 17. člen Tarife, torej v zvezi s stalnim nadzorom glede navedene postavke Tarife. Letna tarifa je obračunana v skupni višini 5.086,00 EUR. Iz tabele je razvidno, da se tarifa obračuna za storitve „CAMO – vodenje stalne plovnosti – letna tarifa – Potrdilo po Del M poddel G“ na podlagi odstavka 3A 10. člena Tarife; za „CAMO – vodenje stalne plovnosti – letna tarifa – Letala od 5701 do 27.000 kg MTOM“ na podlagi odstavka 3A 10. člena Tarife; za „CAMO – privilegij po Poddelu I Dela M – letna tarifa – Letala od 5701 do 27.000 kg MTOM“ na podlagi odstavka 3B 10. člena Tarife ter za „Potrditev pogodbe po ICAO 83.a členu, če sprejmemo nadzor iz tujega registra - L“ na podlagi tretjega odstavka 17. člena Tarife.

4. Ministrstvo za infrastrukturo je tožnikovo pritožbo zavrnilo.

5. Tožnik se v tožbi ne strinja z odločitvijo v delu, ki se nanaša na storitev „Potrditev pogodbe po ICAO 83. a členu, če sprejmemo nadzor iz tujega registra – L“. Nadalje navaja, da Agencija ni ravnala v skladu s petim in osmim odstavkom 24. člena ZLet, da ob izdaji izpodbijanega sklepa ni pravilno uporabila Tarife, zlasti 16. in/ali 17. člena, ter ni ravnala v skladu s prvim odstavkom 11. člena Uredbe (ES) 216/2008. Meni, da je Agencija napačno opredelila upravno nalogo (storitve CAA) kot sklenitev pogodbe med dvema pristojnima državnima organoma. Na podlagi te napačne opredelitve pa je napačno uporabila Tarifo v škodo tožnika. Sklepanje mednarodnih pogodb ne more biti predmet tarife ali upravnih postopkov na zahtevo stranke oziroma ne sme in ne more finančno bremeniti uporabnikov storitev Agencije. Tožnik meni, da Agencija ne more zaračunati tožniku v postopku stroškov sklenitve mednarodne pogodbe, ker se te naloge Agencije v skladu z drugim odstavkom 179.m člena ZLet financirajo iz proračuna Republike Slovenije. Nadalje navaja, da v izreku izpodbijanega sklepa ni določeno, na katere storitve se sklep nanaša. Uporaba 83. bis člena Čikaške konvencije pa je pravno in strokovno neprimerna v povezavi z organizacijo za vodenje stalne plovnosti (t.i. CAMO). Najem zrakoplovov je namreč vprašanje spričevala letalskega prevoznika in operativne licence, kot to izhaja iz Uredbe 965/2012 in iz 13. člena Uredbe 1008/2008. Glede na navedeno predlaga, da se ugotovi nezakonitost izpodbijanega sklepa, da se izpodbijani sklep razveljavi (pravilno odpravi) in da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

6. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. Iz določbe 83. bis člena Konvencije izhaja, da se zlasti v primerih, ko operator ene države podpisnice Konvencije najame zrakoplov, ki je registriran v drugi državi, ti dve državi dogovorita, da se nekatere ali vse obveznosti, kot npr. licenciranje osebja, plovnosti zrakoplova ipd., iz države registracije prenesejo na državo operatorja. Pri tem gre za odnos med državami podpisnicami Konvencije in ne za odnos države EU do tretjih držav. Tožnik je bil v času izdaje izpodbijanega sklepa imetnik spričevala letalskega prevoznika in je imel dovoljenje za opravljanje komercialnih zračnih operacij z določenimi tipi zrakoplovov. Vsi navedeni zrakoplovi so vpisani v francoski register zrakoplovov, istočasno pa so vpisani v spričevalo letalskega prevoznika, ki ga je izdala Agencija. Ker sta tako Slovenija kot Francija podpisnici omenjenega protokola, je bilo v konkretnem primeru sklenjenih pet dogovorov za pet zrakoplovov. Z njimi je bilo dogovorjeno, da Agencija kot pristojni organ države operatorja sprejme nadzor nad pooblaščeno organizacijo stalne plovnosti navedenih zrakoplovov v skladu z Uredbo Komisije št. 2042/2003. Zato ne drži tožnikova navedba, da Agencija nima pravne podlage za izdajo izpodbijanega sklepa. Tožena stranka poudarja, da pri postopku na podlagi člena 83. bis Konvencije ne gre za prenos iz registra zrakoplovov, ki so v lasti državljanov Skupnosti, oziroma ne gre za vpis v register zrakoplovov Slovenije in da zato ni mogoče iskati povezave v petem oziroma osmem odstavku 24. člena ZLet. Tudi ni možno iskati povezave v 11. členu Uredbe št. 216/2008, saj ne gre za priznavanje certifikatov, temveč za dogovor, da Agencija pod določenimi pogoji sprejme nadzor nad pooblaščeno vzdrževalno organizacijo oziroma organizacijo, ki vodi stalno plovnost zrakoplovov. Izpodbijani sklep se nanaša na plačilo letne tarife, ki pokriva stalni nadzor nad omenjenimi dogovori. Po mnenju tožene stranke ni mogoče uporabiti določb Uredbe Komisije št. 965/2012 in posledično 13. alinee drugega odstavka 16. člena oziroma 1. alinee tretjega odstavka 17. člena Tarife. Možnost uporabe predpisa sicer res obstaja od 28. 10. 2014 dalje, vendar Agencija ne more mimo dejstva, da je bil sporazum s Francijo, ki je prav tako podpisnica Konvencije, sklenjen z namenom prenosa določenih nalog za točno določene zrakoplove tožnika. Zato bi Agencija lahko kot materialni predpis uporabila Uredbo (in posledično druge določbe Tarife) samo, če druga pogodbena stranka (Francija) ne bi vztrajala pri sklenitvi takega sporazuma na podlagi Konvencije, oziroma bi soglašala z uporabo Uredbe kot materialnega predpisa za ureditev razmerja.

7. Tožena stranka v zvezi z očitki tožnika, da Agencija ne more stranki zaračunati stroškov sklenitve mednarodne pogodbe, poudarja, da Agencija ne zaračunava stroškov sklenitve pogodbe, temveč izvajanje nalog, ki jih je dolžna izvesti in jih je prevzela od države registra na podlagi sklenjenega sporazuma, to je nadzor nad pooblaščeno vzdrževalno organizacijo oziroma organizacijo, ki vodi stalno plovnost zrakoplovov in je bil zato izpodbijani sklep izdan na podlagi veljavnih predpisov, ki urejajo zaračunavanje pristojbin in stroškov za storitve Agencije. Naloge odločanja v upravnih zadevah, certificiranja, stalnega nadzora in naloge povezane s stalnim nadzorom se financirajo s prihodki od pristojbin in povračil stroškov, ki se zaračunavajo na podlagi tarife, za plačilo pa so zavezani prosilci in imetniki certifikatov in drugih listin, ki jih izdaja Agencija. Definicija stalnega nadzora je opredeljena v 6. točki tretjega odstavka 17. člena ZLet in ne pomeni zgolj prisotnosti uradnih oseb pri zavezancu, pač pa tudi številne aktivnosti, izvedene za zavezanca na sedežu Agencije. S stalnim nadzorom so povezani stroški za notranje procese pri upravnem organu in za njegova upravna dejanja. Potrebno pa je upoštevati tudi režijske in druge potrebne stroške, ki s storitvijo niso neposredno povezani.

8. Tožnik v pripravljalni vlogi dodatno ugovarja zakonitosti sklenjenih sporazumov. Meni, da je takšen sporazum mogoče skleniti le na državni ravni in je torej takšen sporazum, ki ga je sklenila Agencija nezakonit. Agencija ni pooblaščena za zastopanje Republike Slovenije pri sklenitvi takšnega posla, temveč le Ministrstvo za zunanje zadeve. Če sodišče kljub temu šteje te sporazume za zakonite, pa tožnik opozarja, da se takšna storitev poravna iz proračuna RS. Tožnik dodaja, da tožena stranka pavšalno navaja, katere storitve izvaja na podlagi sklenjenega sporazuma, in ne navede konkretno, za katere oziroma kakšne storitve gre. Tožnik poudarja, da izpodbijana odločba (pravilno sklep) temelji na nezakonitem pravnem aktu (saj ni bil sklenjen med za to pristojnimi organi). Poleg tega Agencija v izpodbijanem delu zaračunava tožniku storitev, ki se zaračuna iz proračuna, nenazadnje pa gre še za netransparentno poslovanje, saj je mogoče sklepati, da po predmetni postavki poračuna storitve, ki jih zajema drug del Tarife po znatno nižjih cenah.

9. Tožena stranka v pripravljalni vlogi ugovore tožnika v celoti prereka in vztraja pri svojih stališčih in predlogih. Obenem opozarja, da tožnikova trditev, da so dogovori, ki jih je sklenila Agencija na podlagi Konvencije nezakoniti, prvič postavlja v pripravljalni vlogi in da naj zato sodišče njegovih trditev v tej zvezi kot prepoznih ne upošteva. Če bi jih upoštevalo, pa vztraja, da pravna podlaga za sklepanje zadevnih dogovorov s strani Agencije obstoji, in da so sklenjeni sporazumi oziroma dogovori zakoniti.

10. Tožba je utemeljena.

11. V konkretnem primeru je med strankama sporen sklep o stroških, in sicer v tistem delu, ki se nanaša na storitev „Potrditev pogodbe po ICAO 83. a členu, če sprejmemo nadzor iz tujega registra – L“ iz tretjega odstavka 17. člena Tarife v znesku 4.500,00 EUR.

12. Po presoji sodišče ima tožnik prav, ko navaja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, za kakšne storitve gre, oziroma na katere storitve se zaračunani znesek nanaša. Za tarifiranje na podlagi omenjene postavke in s tem za upoštevanje spornih 450 točk iz Tarife je bistveno dvoje: 1. da je bila sklenjena (in se kot takšna sprejme oziroma „potrdi“) pogodba po 83. bis členu Konvencije in 2. da je na tej podlagi Agencija sprejela obveznost nadzora nad zrakoplovom, ki je vpisan v tuji register. To pa pomeni, da morajo biti iz obrazložitve (in ne iz izreka) sklepa razvidni podatki tako o sklenjenih dogovorih na podlagi Konvencije, kot tudi o nadzoru, ki ga je Agencija prevzela v konkretnem primeru, in s tem podatki, ki predstavljajo dejansko podlago za uvrstitev storitve pod navedeno tarifno številko. Teh podatkov, ki po določbah 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) (kot ugotovljeno dejansko stanje) pomenijo enega od obveznih sestavnih delov obrazložitve upravnega akta, pa v izpodbijanem sklepu ni. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je namreč navedena le opredelitev storitve, kakršna izhaja iz 17. člena Tarife, brez dejanskih in pravnih okoliščin, ki narekujejo subsumpcijo konkretnega primera pod navedeno določbo. Iz obrazložitve ni razvidno, za potrditev katerih pogodb gre ter katere naloge in obveznosti se z njimi prenašajo. Navedenih pomanjkljivosti v izpodbijanem sklepu pa tudi pritožbeni organ s svojo odločitvijo ni popravil. Dejansko podlago spornih storitev vsebuje šele odgovor na tožbo, pa še ta ne v celoti, saj iz odgovora na tožbo in iz predloženih upravnih spisov še vedno niso razvidni podatki o vseh sklenjenih pogodbah (za vseh pet letal) in njihovi vsebini in s tem tudi ne o vrsti in obsegu nadzora, ki ima odločilni vpliv na razmeroma visoko število točk po sporni tarifni številki. Upravni spisi ostajajo bistveno pomanjkljivi tudi po njihovi dopolnitvi, ki je bila opravljena na poziv sodišča. Bistveno pomanjkljivi spisi pa sodišču ne omogočajo, da bi ugotovljeno bistveno kršitev pravil postopka saniralo v upravnem sporu. To pa pomeni, da ostajajo razlogi za uvrstitev in za točkovanje spornih storitev po Tarifi in s tem za odmero letne tarife pomanjkljivi oziroma nepopolni do te mere, da pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti. Pomanjkljiva obrazložitev, zaradi katere se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti pa pomeni bistveno kršitev pravil postopka iz 2. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1 ter v zvezi s 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP. Bistvena kršitev pravil postopka pa narekuje odpravo sklepa v delu, ki se izpodbija s tožbo.

13. Do tožbenih ugovorov tožnika v zvezi z napačno uporabo materialnega prava ter posledično zmotno in nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem, se sodišče ni opredeljevalo, ker je že zgoraj navedeno zadosten razlog za odpravo izpodbijanega sklepa, se bo pa do njih moral opredeliti prvostopni organ v postopku izdaje novega akta.

14. Iz navedenega razloga je sodišče tožbi ugodilo, sklep v izpodbijanem delu odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in v tem delu zadevo vrnilo organu prve stopnje, da ponovno odloči. Pri tem je prvostopenjski organ vezan na stališče sodišča, ki ga je zavzelo v tej sodbi (četrti in peti odstavek 64. člena ZUS-1).

15. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. 16. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo v ponoven postopek, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se povišajo za 22 % DDV (davčna stopnja DDV veljavna v trenutku vložitve predmetne tožbe), torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).