Jedro

Tisti, ki izpodbija oporoko zaradi poslovne nesposobnosti oporočitelja, mora dokazati, da oporočitelj ni bil sposoben izraziti svoje volje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeči stranki sta dolžni toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 302,94 EUR.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožeči stranki zahtevali, da se ugotovi, da je pisna oporoka oporočitelja A.Š. z dne 24.5.2002 neveljavna. Tožečima strankama je naložilo tudi, da morata povrniti toženima strankama stroške pravdnega postopka v znesku 977,07 EUR v roku 15 dni, po tem roku pa tudi zakonske zamudne obresti.

Proti sodbi sta vložili pritožbo tožeči stranki zaradi vseh razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navajata, da ima sodba pomanjkljivosti in da se je ne da preizkusiti. Sodišču prve stopnje očitata, da ni izvedlo in ne obrazložilo zavrnitev dokaznih predlogov: vpogled v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I P 1624/2006, zaslišanje prič B.K., A.B., D.B., vpogled v zdravstveno dokumentacijo pokojnega in postavitev izvedenca psihiatra. Menita, da oporoka ni veljavna, saj je zapustnik užival alkohol v taki meri, da ni bil sposoben razumeti pomena svojih dejanj. To pa bi potrdile predlagane priče, zaslišanje katerih je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo. Vpogled v spis IP 1624/2006 pa bi pokazal, da so nekatera navedena dejstva v oporoki neresnična. Sodišče je pokojnikovo voljo presojalo na podlagi izpovedb nepristranskih prič I. in N.T., ki sta sestavljali in bili priči pri oporoki. Pokojnik takšne oporoke sam zaradi alkoholiziranosti in neizobraženosti ni bil sposoben razumeti vsebine listine, to je bila volja pokojnikove žene J.Š. Neresnično je, da pokojnik ni imel denarja za poplačilo solastniškega deleža in da ga naj zato plača njegova žena iz njenega posebnega premoženja, kot je navedeno v oporoki. Če bi sodišče vpogledalo v naveden spis, bi ugotovilo, da domnevne pokojnikove izjave v oporoki niso resnične, ker ni vedel, kaj podpisuje. Če bi se zavedal, oporoke s tako vsebino ne bi podpisal. Neobrazložen in nepravilen je tudi stroškovni del, saj ne ustreza posameznim postavkam, ki jih je priznalo sodišče. Toženi stranki sta odgovorili na pritožbo. Predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter njima naloži povračilo pritožbenih stroškov. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse dokaze, s katerimi je ugotovilo, da je oporoka veljavna. Spisana je bila na podlagi oporočiteljeve volje. V njegovo nerazsodnost tudi odvetnica T., ki ga je dolga leta poznala, ni podvomila. Oporočitelj ni deloval zmedeno, ni dajal videza, da je pod vplivom alkohola ali prisile. To kaže predvsem dejstvo, da je pokojni odvetnico poklical dva dni, preden je prišel k njej. K njej pa je prišel z javnim prevozom. Na dan smrti je celo nabiral gobe. Poleg tega je pokojni s tožnicama dva meseca pred smrtjo in sestavo oporoke sklenil poravnavo v postopku pred sodiščem, opr. št. N 6/01. Na njeni podlagi se je zavezal tožnicama izplačati vsaki po 950.000,00 SIT. Tožnici takrat njune nerazsodnosti za takšno zavezo nista zatrjevali ali imeli pomisleke. Tudi sodišče je takšno poravnavo dopustilo, brez kakšnega koli dvoma o njegovi razsodnosti. Pokojni prav tako ni obiskoval zdravnikov, pomagal je ljudem pri raznih opravilih. Nadaljnje navedbe tožnic glede vsebine oporoke in resničnosti izjav v oporoki pa so za to zadevo popolnoma irelevantne, saj tožnici tožita na ugotovitev veljavnosti oporoke, kar pa v skladu z Zakonom o dedovanju z vsebino oporoke nima nobene povezave.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnici sta hčerki pokojnega A.Š. (iz prve zakonske zveze), ki ju je v oporoki z dne 24.5.2002 izločil iz dedovanja svojega premoženja. Zapustnik je v oporoki vse svoje premoženje zapustil toženima strankama, to sta ženi J. iz nove zakonske zveze in sinu E. Tožnici ugovarjata veljavnosti oporoke. Zato ju je zapuščinsko sodišče s svojim zahtevkom na ugotovitev neveljavnosti oporoke napotilo na pravdo.

Oporoka je veljavna, če je oporočitelj oporočno sposoben (sposoben za razsojanje), če je izražena volja njegova prava in resnična volja in če je napravljena v obliki, ki jo določa Zakon o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/1976 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZD). Sporna oporoka je bila sestavljena po določbi 64. člena ZD - v pisni obliki v prisotnosti dveh prič, in sicer I. T. (odvetnice, ki je po zapustnikovi izraženi volji sestavila oporoko) in N. T. Sodišče prve stopnje je navedeni priči tudi zaslišalo. I. T. je zapustnika dalj časa poznala, saj ga je zastopala v še nekaterih drugih pravdnih zadevah. Povedala je, da se je pokojni A. Š. po predhodnem naročilu zglasil pri njej dne 24.5.2002. Bil je sam, brez žene. Izrecno je želel, da se v oporoko zapiše, da sta hčerki z njim grdo ravnali. Zapustnik ji ni deloval zmeden ali vinjen. Navedeno je potrdila tudi zaslišana priča N. T. Tožnici v pritožbi navajata, da navedeni priči nista verodostojnosti. Vendar pa iz vsega dokazanega postopka izhaja, da takšen pritožben ugovor ni utemeljen in da je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo njunima izpovedbama.

V obravnavanem primeru je bilo treba pri presojanju zapustnikove oporočne sposobnosti in prave, svobodno izražene volje, upoštevati vse okoliščine, ki bi lahko vplivale na zapustnikovo razpolaganje z zapuščino. Kot izhaja iz vpogleda v spis, opr. št. D 341/2002, je med zapustnikom in tožnicama od leta 1993 potekalo veliko sporov, združenih pod navedeno opr. št. Za obravnavan primer je pomembno dejstvo, da je bila med zapustnikom in tožnicama dne 27.3.2002 (dva meseca pred zapustnikovo smrtjo) sklenjena sodna poravnava. Z njo se je zapustnik zavezal tožnicama izplačati vsaki 950.000,00 SIT. Z izplačilom zneska je dobil izključno lastninsko pravico na hiši, ki je bila pred tem v solastnini tožnic in zapustnika. Skupni znesek 1.900.000,00 SIT naj bi (kot izhaja iz oporoke, tako je povedala tudi priča I.T.) plačala J.Š. iz njenega posebnega premoženja, saj zapustnik ni imel toliko denarja. Iz katerega premoženja je to bilo plačano (zapustnikovega ali J.) niti ni važno. Bistveno je, da je bila sodna poravnava sklenjena in da sta tožnici izplačilo zneska dobili, kar omenja zapustnik tudi v oporoki. S sodno poravnavo so bili ustavljeni tudi drugi sodni postopki.

Dejstvo je, da tožnici in zapustnik niso bili v dobrih odnosih, da med njimi ni obstajala družinska povezanost in da tudi stikov niso imeli. To izhaja tako iz dejstva po številnih sodnih postopkih med njimi kot tudi iz izpovedb tožnic. Obe sta namreč povedali, da nista imeli stika z njim, da so se srečevali le na sodišču. Razlog za takšno stanje v tej zadevi ni pomemben. Ne gre pa prezreti, da glede na takšne medsebojne odnose ni nenavadno, da zapustnik tožnicama v oporoki ni naklonil ničesar iz svoje zapuščine. Pri tem je pomembno tudi to, da tožnici za dedinji ni imenoval tudi ne leta 1992, ko je napravil prvo oporoko (glej prilogo A4), ki je bila zaradi nove razveljavljena (primerjaj 101. člen ZD).

Sodišče druge stopnje glede na navedeno in še nadaljnje opisane okoliščine ne dvomi v zaključke sodišča prve stopnje o zapustnikovi razsodnosti in svobodni volji v trenutku naprave oporoke. Ni namreč sporno, da zapustnik ni imel vozniškega izpita in da se je ves čas prevažal z javnim prevozom. Tako je bilo tudi dne 24.5.2002, ko je z javnim prevozom prispel k odvetnici z namenom, da napravi oporoko. Pri njej se je naročil že dva dni prej in nato dejansko tudi prišel, kar kaže na to, da se je spomnil dogovora, da obišče odvetnico in da se je torej zavedal pomena svojega dejanja napraviti oporoko. Na dan smrti je nabiral gobe in nato odšel k J. bratrancu, da bi mu pomagal betonirati tlake. Vsa ta dejstva izhajajo iz izpovedb I. T., J. in E. Š.. Dva meseca pred smrtjo je sklenil sodno poravnavo. Takrat nobena od tožnic in tudi ne sodišče ni podvomilo v njegovo razsodnost. Pa tudi iz zdravstvene knjižice (priloga B5) ne izhajajo okoliščine, ki bi kazale na njegovo nerazsodnost, temveč nasprotno. Tožnik od leta 1997 nikoli ni obiskal zdravnika.

Zaradi navedenih okoliščin je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokaze za vpogled v spis, opr. št. I P 1624/2006, zaslišanje nekaterih prič, vpogled v zdravstveno dokumentacijo in postavitev izvedenca psihiatra. Že navedena dejstva namreč dajejo zadostno pravno podlago za odločitev, da je zapustnik bil razsoden, da je razumel pomen svojih dejanj in da je izrazil pravo in resnično voljo. To pa je bistvo tega postopka. Njegovo razpolaganje z zapuščino je pač izraz medsebojnih odnosov med njim in tožnicama. Nadaljnjo izvajanje dokazov bi vplivalo le na zavlačevanje in ekonomičnost postopka (primerjaj 1. odstavek 11. člena ZPP). Glede vpogleda v spis, opr. št. I P 1624/2006, pa sodišče druge stopnje še pripominja, da bi tožnici dokazovali zgolj resničnost nekaterih izjav v oporoki (torej vsebino oporoke), kar pa za ta postopek ni pomembno.

Pravilno (po stroškovniku, list. št. 46) so izračunani tudi stroški postopka toženih strank, ki jih je njima na podlagi 1. odstavka 154. člena v zvezi z 1. odstavkom 155. člena ZPP priznalo sodišče prve stopnje.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da niso podani pritožbeni razlogi po 1. odstavku 338. člena ZPP in da tudi niso bile kršene določbe pravdnega postopka, na katere se sklicujeta tožnici in tudi ne tiste, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 339. člena ZPP). Zato je po 353. členu ZPP odločilo, kot izhaja iz izreka sodbe.

Tožeči stranki sta dolžni povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo (primerjaj 1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi z 1. odstavkom 154. člena ZPP), odmerjene na podlagi specificiranega stroškovnika, v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/03) v znesku 302,94 EUR.