Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo izpovedbe priče v kazenskem postopku kot prepričljive. Sklicevanje pritožnika na neskladje med njeno izjavo, dano v predhodnem postopku (ki je bila za obdolženca še bolj obremenjujoča) in v kazenskem postopku, nima teže, ker je sodba oprta na njeno skladno pričevanje v kazenskem postopku.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega A.Š. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Na podlagi člena 98/I v zvezi s členom 95/IV ZKP se obdolženec oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A.Š. spoznalo za krivega kaznivega dejanja tatvine po členu 211/I KZ ter mu izreklo kazen tri mesece zapora. V izrečeno kazen mu je vštelo čas, od kar je obdolženec v priporu in sicer od 10.11.1999 od 10. ure dalje. Odločilo je, da pogojne obsodbe, ki je bila obdolžencu izrečena v letu 1997 za kaznivo dejanje po členu 249/I KZ, ne prekliče. Obdolženca je oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka ter odločilo, da nagrada in potrebni izdatki obdolženčevega zagovornika bremene proračun. Obdolžencu je naložilo, da oškodovani družbi R. d.o.o. plača znesek 62.700,00 SIT.

Proti sodbi je obdolženčev zagovornik vložil pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona (tega pritožbenega razloga ni obrazložil) ter predlagal, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec je v svojem mnenju, podanem v skladu z določbo drugegea odstavka 445. člena ZKP, predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu sodbe in pritožbenih navedb je sodišče druge stopnje ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva za razsojo ter v sodbi navedlo prepričljive razloge za svojo odločitev, da je obdolženi A.Š. storil kaznivo dejanje tatvine na način, kot je opisan v izreku sodbe. Oprlo se je predvsem na izpovedbo priče M.Z., prodajalke v trgovini. Ta priča je bila dvakrat zaslišana in enkrat soočena z obdolžencem. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo njene izpovedbe v kazenskem postopku kot prepričljive. Sklicevanje pritožnika na neskladje med njeno izjavo, dano v predhodnem postopku (ki je bila za obdolženca še bolj obremenjujoča) in v kazenskem postopku, nima teže, ker je sodba oprta na njeno skladno pričevanje v kazenskem postopku. Priča je tudi logično pojasnila, na kakšen način je kasneje, ko ji je obdolženec, kateremu je sledila, ušel, ugotovila, da so bile vzete ure v času, ko je bila nedvomno ugotovljeno navzočnost obdolženca v trgovini. Zato tudi dejstvo, da na vitrini, kjer so bile razstavljene in odvzete ure, niso bili zavarovani sledovi, ne vnaša nikakršnega dvoma v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Priča je namreč obdolženca že enkrat prej zalotila pri tatvini v isti trgovini, takrat so bile ukradene stvari pri njem najdene in mu odvzete, zato tatvine tudi ni prijavila, je pa bila prav iz tega razloga na obdolženca pozorna tudi kritičnega dne, ko ga je videla, da je stekel iz trgovine.

Tudi izrečena kazen tri mesece zapora je primerna glede na težo kaznivega dejanja, stopnjo krivde in dejstvu, da je bil obdolženec za premoženjska kazniva dejanja že pravnomočno obsojen.

Izpodbijana sodba nima kršitev zakona, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa ni podan, zato je pritožbeno sodišče pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Obdolženec nima premoženja, prejema le manjšo socialno podporo, zato je sodišče druge stopnje ocenilo, da bi bilo s plačilom stroškov pritožbenega postopka ogroženo njegovo preživljanje, zato je obdolženca oprostilo plačila stroškov iz 1. do 6. točke drugega odstavka 95. člena ZKP.