Jedro

Višina odškodnine za 11 mesecev neupravičenega pripora.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba v 3. in 4. točki potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi izdalo sklep in sodbo, vendar sklep ni predmet pritožbe. S sodbo je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 1,100.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do plačila, v 15 dneh. Višji tožbeni zahtevek za 10,900.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi je zavrnilo in hkrati odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 231.340,00 SIT v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi v 2., 3. in 4. točki oziroma jo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi. Trdi, da so razlogi izpodbijane sodbe sami s seboj v nasprotju in nejasni, kajti sodišče prve stopnje navaja, da upošteva ustaljeno sodno prakso in kriterije, ki so določeni v 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (ki se za ta primer uporablja glede na določbo 1060. čl. Obligacijskega zakonika), vendar sodne prakse ne navaja. Že vrhovno sodišče je v svojih odločbah sprejelo stališče, da za neupravičen pripor pripada vsaj odškodnina v višini denarnega zneska, ki je zakonsko določen za primer prisilne izvršitve denarne kazni v zapor. Ker je bil tožnik več kot 11 mesecev neutemeljeno v priporu, ter ob dejstvu, da je ekvivalent 10.000,00 SIT, je dosojeni znesek v nasprotju z utemeljitvijo sodišča, ki se sklicuje na ustaljeno sodno prakso. Človekova svoboda je ena temeljnih in najpomembnejših dobrin. Odmera odškodnine v tožnikovem primeru v znesku okrog 3.000,00 SIT na dan ne potrjuje pomena te vrednote. Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo narave tožnikovih duševnih bolečin.

Tožena stranka se pritožuje zoper izrek o stroških prav tako iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo sodbe v tem delu tako, da tožeči stranki naloži plačilo vseh stroškov tožene stranke oziroma sorazmerno višji delež. V nadaljevanju nato poglobljeno in natančno razlaga, zakaj je sodišče prve stopnje določilo premajhen znesek stroškov, ki jih mora plačati tožeča stranka toženi, in zakaj bi moral ta znesek biti višji.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke: Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb postopka, dejansko stanje je pravilno ugotovljeno in tudi materialnopravno je pravilna odločitev o višini odškodnine. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe in kot odgovor na pritožbene trditve tem razlogom še dodaja: Najprej je treba ugotoviti, da pritožnik sicer predlaga tudi razveljavitev 2. točke sodbe, torej tistega dela, s katerim je bilo njegovemu zahtevku ugodeno. Pritožbeno sodišče je glede na vsebino pritožbe štelo, da je v resnici sporen 3. odstavek sodbe, torej tisti del, s katerim je bil presežek tožbenega zahtevka zavrnjen, skupaj z odločitvijo o stroških postopka pod 4. točko sodbe.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da ne more biti govora o tem, da bi bili razlogi izpodbijane sodbe o višini odškodnine sami s seboj v nasprotju in nejasni. Pritožba v tem delu pravi: "Sodišče navaja, da upošteva ustaljeno sodno prakso in kriterije, določene v 200. čl. ZOR ter stopnjo tožnikovih duševnih bolečin. Sodišče ob tem ne navaja sodne prakse...".

Gornja pritožbena trditev ni povsem točna. Sodišče prve stopnje je namreč zapisalo, da je ob upoštevanju ugotovitev (iz dokaznega postopka) in kriterijev iz 200. čl. ZOR ter kriterijev, ki jih je izoblikovala sodna praksa, določilo odškodnino v znesku 1,100.000,00 SIT. Ne sklicuje se torej na ustaljeno sodno prakso pa tudi ne na konkretno odločbo, pač pa na kriterije, ki jih je izoblikovala sodna praksa. Pritožbeno sodišče v takem zapisu ne vidi nejasnosti v razlogih. Tudi pritožba le na splošno trdi, da je vrhovno sodišče v svojih odločbah sprejelo stališče, da za neupravičen pripor pripada odškodnina v višini denarnega zneska, ki je zakonsko določen za primer prisilne izvršitve denarne kazni v zapor, konkretne odločbe pa ne navede, da bi bilo mogoče ugotoviti, ali gre za primerljivo zadevo.

Ko gre za vprašanje višine odškodnine, pritožbeno sodišče ugotavlja, da prisojeni znesek na dan sojenja predstavlja približno šest povprečno mesečnih neto plač na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji (po podatkih sodnikovega informatorja št. 10/2006 je povprečna plača v novembru 2005 znašala 196.071,00 SIT). To je sicer manj kot izhaja iz zbranih podatkov o 695 odškodninskih primerih, ki jih je obravnaval C. o. V. s. RS v obdobju od leta 1991 do vključno prvega poletja 2000 (primerljiva primera pod številko 673 in 674 v knjigi Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV, Založba Ljubljana, 2001). Vendar pa je v obravnavanem primeru višina odškodnine določena pravilno. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri višini odškodnine pravilno upoštevalo predvsem to, da je pred spornim priporom tožnik že prestajal zaporno kazen. Zanj to objektivno ni moglo biti tako travmatično kot za osebo, ki je v priporu ali zaporu prvič in ki tudi sicer z organi pregona še ni imela opravka. Iz enakega razloga tudi o prizadetosti na ugledu ni mogoče govoriti, oboje pa je po prepričanju pritožbenega sodišča odločilnega pomena pri odmeri višine odškodnine in pri vprašanju, ali je znesek 1,100.000,00 SIT zadostno zadoščenje za tožnikovo duševno trpljenje, ko je bil v priporu približno 11 mesecev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je nosilni razlog pri odločanju o višini odškodnine ločenost od družine, vendar sodišče prve stopnje hkrati ugotavlja, da je šlo za zmerno škodo, izvedensko mnenje pa prav tako kaže, da njegovo trpljenje pri tem ni bilo večje kot je običajno pri neprostovoljni separaciji. Glede na določbo že citiranega 1. odst. 200. čl. ZOR, ko je treba upoštevati okoliščine primera, zlasti pa stopnjo duševnih bolečin in njihovo trajanje, je treba ugotoviti, da o "tarifi" ni mogoče govoriti. Odločilnega pomena so namreč konkretne okoliščine konkretnega primera. Odločitev o višini odškodnine je tako pravilna.

O pritožbi tožene stranke: Sodišče prve stopnje je glede stroškov odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi pravdne stroške v znesku 231.340,00 SIT z obrestmi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v 2. odst. 154. čl. ZPP določeno, da če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Ko torej sodišče odloča o tem, naj se drugi stranki povrne ustrezen del stroškov, je poudarek na okoliščinah primera. Iz navedene določbe ni mogoče povzeti, da bi bilo treba upoštevati matematično izračunan uspeh. Gledano s tega stališča torej pritožbeno sodišče ugotavlja, da so razlogi izpodbijane sodbe v zvezi s plačilom stroškov zadostni. Glede na že citirano določbo 2. odst. 154. čl. ZPP sicer ni mogoče izključiti drugačne uporabe te določbe, torej tako kot zahteva pritožba tožene stranke. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožba potrebna, saj tožeča stranka tudi po temelju zahtevka ni priznala, iz spisa pa tudi ne izhaja, da bi zaradi umaknjenega dela zahtevka nastali toženi stranki bistveno višji stroški. Ker torej 2. odst. 154. čl. ZPP daje dovolj široko podlago za odločanje o pravdnih stroških, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje v skladu z navedenimi merili. Zato podrobneje ni treba odgovarjati na posamezne pritožbene trditve, ki zadevajo višino stroškov.

Odločitev pritožbenega sodišča o zavrnitvah obeh pritožb in o potrditvi sodbe temelji na 353. čl. ZPP.