Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS sodba Pdp 685/2015

ECLI:SI:VDSS:2016:PDP.685.2015 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

vračilo preveč izplačane plače obveznost plačila vojak obračun plače napotitev na delo izven države vojaška služba
Višje delovno in socialno sodišče
14. januar 2016
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Iz četrtega odstavka 6. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, izhaja, da se plača pripadniku, ki opravlja vojaško službo izven države manj kot 30 dni v mesecu, obračunava za vsak dan napotitve, ko dejansko dela, vključno s soboto, nedeljo in praznikom oziroma dela prostim dnevom, in sicer le za dejanske dneve dela izven države, kar pa ne vpliva na opravljeno redno mesečno delo v državi. Toženec je vojaško službo izven RS opravljal do 22. 2. 2010, torej 22 dni v mesecu februarju 2010. Ker je to manj kot 30 dni v mesecu, se mu plača obračuna samo za navedenih 22 dni, in sicer na način, kot ga določa četrti odstavek 6. člena Uredbe. Ker sodišče prve stopnje pri izračunu plače toženca za februar 2010 ni upoštevalo 4. odstavka 6. člena Uredbe, je zmotno uporabilo materialno pravo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se I. in II. točka izreka na novo glasi: „I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 54270/2014 z dne 25. 4. 2014, ostane v prvem odstavku izreka delno v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 915,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2010 dalje do plačila. V presežku, in sicer glede plačila 311,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2014 in plačila izvršilnih stroškov v znesku 20,70 EUR, pa se navedeni sklep o izvršbi razveljavi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene stroške postopka v višini 160,00 EUR, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.“.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene pritožbene stroške v višini 54,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo tožencu naložilo, da tožeči stranki v 15 dneh plača znesek 621,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2010 dalje do plačila in ji povrne njene stroške postopka v višini 106,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku izpolnitvenega roka (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo (II. točka izreka), pobotni ugovor pa je zavrglo (III. točka izreka).

2. Tožeča stranka se pritožuje zoper odločitev v II. točki izreka in zoper odločitev o stroških postopka v delu I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, in sicer iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu in stroškovnemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in jo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri izračunu preplačila plače upoštevati določbe četrtega in petega odstavka 6. člena, drugega odstavka 8. člena, drugega odstavka 9. člena in četrtega odstavka 10. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.; v nadaljevanju Uredba). Ob upoštevanju navedenih določb bi moralo izračunati, da je bil toženec za 22 dni opravljanja vojaške službe v februarju 2010 izven Republike Slovenije (RS) upravičen do plače 2.442,00 EUR (in ne do zneska 2.756,12 EUR, kot je napačno izračunalo sodišče prve stopnje), kar sestoji iz nominalne osnove v višini 1.012,00 EUR (46,00 EUR na dan), dodatka za nevarnost na območju delovanja v višini 440,00 EUR (20,00 EUR na dan), dodatka za nevarne naloge v višini 550,00 EUR (25,00 EUR na dan) in dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja v višini 440,00 EUR (dvakrat po 10,00 EUR na dan). Glede na to, da je toženec za februar 2010 prejel plačo v višini 3.377,72 EUR, poleg tega pa še plačo za preostale štiri dni februarja 2010, ko je opravljal vojaško službo v RS, je prišlo do preveč plačane plače v višini 935,72 EUR. Tožeča stranka pa od njega terja zgolj 915,68 EUR, saj je napotenim vojakom v spornem obdobju izplačevala še dodatek za delovno dobo, ki znaša za toženca 20,04 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženec je podal odgovor na pritožbo tožeče stranke, v katerem je navedel, da je sodišče prve stopnje pravilno izračunalo znesek preplačila plače za februar 2010. Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje na četrti odstavek 6. člena Uredbe. Na podlagi drugega odstavka 98c. člena Zakona o obrambi je namreč toženec upravičen do plače za 174 ur dela v fiksni višini 3.377,72 EUR ne glede na število ur vojaške službe v tujini. Tožencu se je takšna plača izplačevala ne glede, ali je imel mesec 31, 30 ali pa zgolj 28 dni, kar dokazuje tudi izplačilo za mesec februar, ki ima manj kot 30 dni. Če bi stališče tožeče stranke veljalo, bi moral toženec prejeti dodatno plačilo, kadar ima mesec 31 dni in del plačila vrniti, kadar ima mesec manj kot 30 dni, vendar do teh situacij ni prihajalo, saj je vedno prejel plačilo v fiksnem znesku. Sodišče prve stopnje je tako ob ugotovitvi, da je februarja 2010 delal v RS 32 ur pravilno ugotovilo, da je v tujini delal 142 ur, zato mu pripada plača v sorazmernem znesku, kot ga je izračunalo sodišče prve stopnje. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

6. V obravnavani zadevi je tožeča stranka zoper toženca vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine in v njem predlagala uvedbo izvršilnega postopka zaradi denarnih terjatev v skupni višini 1.226,97 EUR in povrnitev izvršilnih stroškov. Okrajno sodišče v Ljubljani je izdalo sklep o izvršbi, opr. št. VL 54270/2014 z dne 25. 4. 2014, s katerim je tožencu naložilo plačilo v predlogu navedenih terjatev (prvi odstavek), dovolilo predlagano izvršbo (drugi odstavek), upnika oprostilo plačila takse (tretji odstavek) in odmerilo izvršilne stroške v višini 20,70 EUR (četrti odstavek). Na podlagi ugovora toženca je Okrajno sodišče v Ljubljani na podlagi drugega odstavki 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/1998 in nadalj.) sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je dovoljena izvršba (v drugem odstavku sklepa o izvršbi) in odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločalo sodišče v pravdnem postopku. V pravdnem postopku je tožeča stranka na poziv Okrajnega sodišča v Tolminu dopolnila tožbo in v njej postavila modificirani tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala od toženca plačilo 915,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Okrajno sodišče v Tolminu se je s sklepom, opr. št. P 38/2014 z dne 21. 10. 2014, izreklo za stvarno nepristojno in je po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo v reševanje stvarno pristojnemu Delovnemu sodišču v Kopru, Oddelek v Novi Gorici.

7. Iz drugega odstavka 62. člena ZIZ izhaja, da sodišče po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi dolžnikovega ugovora postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, kar pomeni, da postopa po določbi 436. člena ZPP. Navedena določba v tretjem odstavku določa, da v odločbi o glavni stvari odloči sodišče, ali ostane plačilni nalog v celoti ali deloma v veljavi ali pa se razveljavi. To, v primeru, kadar je pravdni postopek posledica izvršilnega postopka, pomeni, da sodišče odloči o tem, ali ostane sklep o izvršbi (v delu, v katerem ni bil že razveljavljen s strani izvršilnega sodišča) v celoti ali deloma v veljavi ali pa se razveljavi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v izreku sodbe v obravnavani zadevi v nasprotju z določbo tretjega ostavka 436. člena ZPP ni odločilo, ali sklep o izvršbi, opr. št. VL 54270/2014 z dne 25. 4. 2014, ostane v veljavi (v celoti ali deloma) ali pa se razveljavi, pač pa je zgolj odločilo, ali je toženec dolžan tožeči stranki plačati zahtevano denarno terjatev. Pritožbeno sodišče je zato izrek sodbe ustrezno popravilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

8. V tem individualnem delovnem sporu tožeča stranka zahtevka od toženca (le še) plačilo preveč plačane plače za obdobje v februarju 2010. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil toženec kot delavec tožeče stranke in pripadnik Slovenske vojske napoten na opravljanje vojaške službe v tujino (na A.) za obdobje od 24. 8. 2009 do 28. 2. 2010. Zaradi napotitve mu je bila izdana odločba o plači, na podlagi katere se je tožencu za 174 ur dela izplačevala plača v fiksni višini 3.377,72 EUR mesečno. Toženec se je predčasno, dne 22. 2. 2010, vrnil v RS, plača pa mu je bila kljub temu izplačana v celotnem navedenem znesku. Hkrati je toženec za preostale štiri dni dela v RS v februarju 2010 prejel še plačilo v skupni višini 163,69 EUR. Ker mu je bila torej plača izplačana za isto obdobje dvakrat, mora po odločitvi sodišča prve stopnje preplačilo vrniti tožeči stranki na podlagi določbe 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Preplačilo je sodišče prve stopnje izračunalo tako, da je upoštevalo, da je v RS toženec v februarju 2010 delal 32 ur, kar pomeni, da je v tujini delal 142 ure (plača v fiksnem znesku se mu je izplačevala za 174 ur dela), zato je upravičen le do sorazmernega plačila za 142 ur dela, presežek, ki po izračunu sodišča prve stopnje znaša 621,19 EUR, pa mora vrniti tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. Tožeča stranka se v pritožbi s takšnim načinom izračuna sodišča prve stopnje ne strinja. Utemeljeno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati določbe Uredbe, iz katerih izhaja način določanja plače, kadar pripadnik Slovenske vojske v tujini dela manj kot 30 dni v mesecu. Uredba za plače pripadnikov Slovenske vojske velja na podlagi prvega odstavka 98c. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. ). Iz četrtega odstavka 6. člena Uredbe izhaja, da se plača pripadniku, ki opravlja vojaško službo izven države manj kot 30 dni v mesecu, obračunava za vsak dan napotitve, ko dejansko dela, vključno s soboto, nedeljo in praznikom oziroma dela prostim dnevom, in sicer le za dejanske dneve dela izven države, kar pa ne vpliva na opravljeno redno mesečno delo v državi. V tem sporu med pravdnima strankama ni sporno, da je toženec vojaško službo izven RS opravljal do 22. 2. 2010, torej 22 dni v mesecu februarju 2010. Ker je to manj kot 30 dni v mesecu, se mu plača obračuna samo za navedenih 22 dni, in sicer na način, kot ga določa citirani četrti odstavek 6. člena Uredbe. Pri tem pa ne vzdrži argument za nasprotno stališče, ki ga podaja toženec v odgovoru na pritožbo, in sicer, da mu pripada plača v celotnem znesku 3.377,72 EUR tudi za februar 2010, saj se mu je plača v enakem fiksnem znesku izplačevala vse mesece ne glede na to, ali so ti imeli več kot 30 dni ali pa celo manj, kot je to primer za mesec februar. Navedeni argument pa po presoji pritožbenega sodišča še ne more biti razlog za neuporabo določbe četrtega odstavka 6. člena Uredbe, glede na to, da ni dvoma, da je toženec v februarju 2010 delal v tujini le 22 dni, kar je situacija, pri kateri Uredba določa poseben način obračunavanja plače za opravljanje vojaške službe izven države. Navedeno potrjuje tudi določba 1. alineje tretjega odstavka 4. člena Uredbe, iz katere izhaja, da se plača v RS izplača pripadniku tudi v primeru, kadar se je moral vrniti v domovino, in sicer od prvega dneva dalje po vrnitvi v RS. Če bi se namreč pripadniku kljub predčasni vrnitvi izplačala plača za opravljanje vojaške službe izven RS v enakem fiksnem znesku, kot če bi cel mesec opravljal vojaško službo izven RS, potrebe po takšni določbi ne bi bilo.

10. Ker torej Uredba določa poseben način obračuna plače, kadar pripadnik opravlja vojaško službo izven RS manj kot 30 dni v mesecu, je sodišče prve stopnje, ki relevantnih določb Uredbe ni upoštevalo, pri izračunu plače toženca za februar 2010 zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče je presodilo, da lahko ob upoštevanju pravil iz Uredbe samo izračuna pravilen znesek plače, ki tožencu pripada za navedeno obdobje, zato je pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP).

11. Tožencu, ki je bil razporejen v naziv vojak II, NVU I. razreda (navedeno izhaja iz navedb tožeče stranke, toženec pa tega ni prerekal), pripada glede na določbo petega odstavka 6. člena Uredbe nominalna osnova v višini 46,00 EUR na dan, kar pomeni za 22 dni skupaj 1.012,00 EUR. Poleg nominalne osnove mu pripadajo tudi dodatki (prvi odstavek 6. člena Uredbe), in sicer dodatek za nevarnost na območju delovanja, dodatek za nevarne naloge in dodatek za posebne pogoje bivanja in delovanja, kar izhaja iz odločbe o plači (hrbtna stran A1). Dodatek za nevarnost na območju delovanja mu glede na drugi odstavek 8. člena Uredbe pripada v višini 20,00 EUR na dan, saj mu je bil določen v višini 600,00 EUR (2. točka prvega odstavka 8. člena Uredbe), torej za 22 dni skupaj 440,00 EUR. Dodatek za nevarne naloge mu glede na drugi odstavek 9. člena Uredbe pripada v višini 25,00 EUR na dan, saj mu je bil določen v višini 750,00 EUR (2. točka prvega odstavka 9. člena Uredbe), torej za 22 dni skupaj 550,00 EUR. Dodatek za posebne pogoje bivanja in delovanja pa mu glede na četrti odstavek 10. člena Uredbe pripada v višini 20,00 EUR na dan (dvakrat po 10,00 EUR), saj mu je bil določen v skupni višini 600,00 EUR (prvi in drugi odstavek 10. člena Uredbe), torej za 22 dni skupaj 440,00 EUR. Skupaj je tako toženec za 22 dni dela izven RS upravičen do plače v višini 2.442,00 EUR, kar pomeni, da preplačilo znaša 935,72 EUR. Ker pa tožeča stranka od njega zahteva le 915,68 EUR (razliko predstavlja dodatek za delovno dobo, do katerega je bil tudi upravičen, kot tožeča stranka navaja v pritožbi), je treba tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi.

12. Sprememba odločitve o glavni stvari terja tudi spremembo odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožeča stranka uspela v celoti, je upravičena do povračila vseh priznanih stroškov postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Kot izhaja iz materialnopravno pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje se tožeči stranki v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) priznajo stroški postopka v skupni višini 160,00 EUR, ki jih je v celoti dolžan povrniti toženec, in sicer v 15 dneh od prejema odpravka te sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki pripada nagrada za postopek (tar. št. 3100) v višini 72,80 EUR, nagrada za narok (tar. št. 3102) v višini 67,20 EUR in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) v višini 20,00 EUR. Stroški zastopanja državnega pravobranilstva, ki je pooblaščenec tožeče stranke v tem postopku, se namreč v postopkih pred sodišči in upravnimi organi v skladu s prvim odstavkom 16. člena Zakona o pravobranilstvu (ZDPra; Ur. l. RS, št. 20/1997 in nadalj.) obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah.

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo v celoti uspela, zato je upravičena do povračila potrebnih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP). Vrednost izpodbijanega dela sodbe znaša 347,83 EUR, zato znaša višina nagrade s količnikom 1,0 po ZOdvT 30,00 EUR. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo nagrado za postopek s pritožbo v višini 48,00 EUR (tar. št. 3210) in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) v višini 20 % nagrade, kar znese 6,00 EUR. Toženec je tako tožeči stranki dolžan povrniti 54,00 EUR pritožbenih stroškov, in sicer v 15 dneh od prejema odpravka te sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia