Jedro

Po mnenju sodišča obstoji dolžnost tožene stranke v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja glede morebitnih humanitarnih razlogov za podelitev azila v tolikšnem obsegu, kolikor se neposredno nanaša na prosilca za azil (na čigar strani je trditveno breme), v okviru trditev, ki jih v postopku uveljavlja. Na podlagi 1. odstavka 33. člena ZAzil mora namreč tožena stranka po uradni dolžnosti ugotoviti resnično stanje stvari, vse pravno relevantne subjektivne in objektivne okoliščine v zvezi z razlogi tožnikov za priznanje azila na podlagi 3. odstavka 1. člena ZAzil. Zmotno in v nasprotju s citirano določbo ZAzil je stališče tožene stranke, da bi morali tožniki v postopku predložiti posebne dokaze o tem, da naj bi bilo zdravljenje mld. tožnice na Kosovu onemogočeno. Pogoje, pod katerimi se prosilcu prizna azil, je določil zakonodajalec, tožena stranka pa mora kot pristojni organ v postopku za priznanje azila, tudi iz humanitarnih razlogov, oceniti, ali so konkretne okoliščine, zaradi katerih oseba prosi za priznanje azila, takšne, da se lahko utemeljeno čuti ogroženo in ali je tak strah objektivno utemeljen. Tako bi morala tožena stranka izjave prve in druge tožnice glede zdravstvenega stanja tožnic C.C. in mld. B. B. preveriti v povezavi s poročili mednarodnih organizacij in ustanov ter priporočili UNHCR glede posebnih skupin, ki bi lahko bile v primeru vrnitve na Kosovo izpostavljene nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ob upoštevanju zdravstvenih problemov tožnice, pri čemer že iz izpodbijane odločbe izhaja ugotovitev tožene stranke, da je druga tožnica naročena na kontrolo po potrebi. Zmoten je zaključek tožene stranke, da okoliščina, da do zdravljenja ni dostopa ali če ni na voljo, sama po sebi še ni zadosten razlog za priznanje azila iz humanitarnih razlogov. Tak zaključek pa je tudi v nasprotju s stališčem angleškega Home Office, na katerega se izrecno sklicuje celo tožena stranka v izpodbijani odločbi, in je tudi po oceni sodišča povsem ustrezno glede na določbo 3. odstavka 1. člena ZAzil in namen zakonodajalca pri zakonski opredelitvi azila iz humanitarnih razlogov.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve RS z dne 1. 4. 2003 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2. Predlogu tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks se ugodi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim aktom združila upravne stvari tožnikov v en postopek in zavrnila njihove prošnje za priznanje azila v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: RS) ter odločila, da morajo v roku 30 dni od pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti RS.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da so tožniki dne 5. 6. 2000 zaprosili za priznanje azila. V prošnji je prva tožnica navedla, da je zapustila Kosovo dne 1. 9. 1998 skupaj s svojimi otroki in preko Republike Madžarske ilegalno vstopila v RS. Tu že dalj časa prebiva njen mož A. A.. Tožniki so po osmih mesecih bivanja v Predhodnem domu za tujce zaprosili za začasno zatočišče in se dne 14. 6. 1999 preselili v A k možu oziroma očetu, kjer živijo še sedaj. Status začasnega zatočišča jim je prenehal 14. 6. 2000. V prošnji za priznanje azila je prva tožnica navedla, da se na Kosovo noče vrniti, ker tam ni več ničesar niti niso zagotovljeni osnovni življenjski pogoji, saj bi tožniki se ob vrnitvi spopadali z različnimi problemi od porušene hiše, slabega delovanja šolstva in zdravstva ter drugih služb. Njeni otroci pa se v Sloveniji šolajo in si želijo nadaljevati izobraževanje. V primeru vrnitve na Kosovo bi ostali brez izobrazbe, zato si želijo ostati tu in se integrirati v okolje ter po svojih močeh prispevati k blaginji RS. Mož oziroma oče tožnikov je zaposlen in sam preživlja celo družino. Svoji prošnji je prva tožnica priložila potrdilo Občinskega sveta Občine B. z dne 27. 3. 2000 o tem, da je njihova hiša na Kosovu porušena. Otroci prve tožnice so ob vložitvi prošenj podali v celoti enake izjave kot njihova mama. Vsi bi se radi šolali v Sloveniji in si tu ustvarili čim boljšo prihodnost. V svoji obrazložitvi tožena stranka še navaja, da sta bili dne 2. 10. 2002 v navzočnosti pravne zastopnice tožnikov zaslišani prva in druga tožnica, ki sta ponovili izjave, dane ob vložitvi prošnje in izpovedali, da se na Kosovo ne želita vrniti in si želita skupaj z družino ostati v RS. Mož in oče tožnikov ima v Sloveniji dovoljenje za začasno prebivanje, v primeru vrnitve v matično državo pa se tožniki bojijo preganjanja strani bivših članov Osvobodilne vojske Kosova (v nadaljevanju: OVK) zaradi politične preteklosti moža oziroma očeta, ki je bil član stranke Ibrahima Rugove Demokratična liga Kosova in poslanec v kosovskem parlamentu. Leta 1989 je zapustil Kosovo, da se je umaknil pred Srbi. V času vojne leta 1998 pa so morali Kosovo zapustiti tudi tožniki zaradi politike, ki so jo takrat izvajali Srbi, njihova družina pa je bila zaradi politične aktivnosti moža oziroma očeta bolj preganjana od drugih. Možev brat, ki je bil član OVK in je bil zaposlen na občini v B., je dobil v službi odpoved samo zato, ker ohranja stike s svojim bratom v Sloveniji. Očitali so mu, da njegov brat ni ničesar prispeval pri borbi OVK, saj je odklonil sodelovanje, ker je bil v Sloveniji in je moral skrbeti za svojo družino. Z omenjenim stricem in svakom se pogovarjajo po telefonu in po njegovih informacijah je njihova vas še vedno porušena. Prva in druga tožnica nista prepričani, da bi bila njihova vrnitev na Kosovo varna, saj bi lahko imeli probleme v političnem smislu, ker je v pokrajini C. dominantna politična stranka Hašima Tačija Demokratična stranka Kosova, v katero so vključeni bivši pripadniki OVK. Zato ji njihov mož in oče nasprotuje in zato tudi že šest let ni odšel domov, čeprav ima vizo. V Sloveniji imajo tožniki zagotovljeno zdravstveno oskrbo, saj je mlajša hčerka B. B. zbolela za anoreksijo, zaradi česar ima redne trimesečne kontrole, v zadnjih treh mesecih pa je pridobila samo pol kilograma in zrasla za en centimeter, čeprav bi morala pridobiti vsaj tri kilograme in se po mnenju zdravnikov ne razvija optimalno. Prva tožnica je toženi stranki predložila zdravniško potrdilo Dispanzerja za zdravstveno varstvo šolarjev in mladine D. Druga tožnica C.C. pa je bila že na dveh operacijah zaradi raka in ima redne kontrole pri doktor D.D. na Onkološkem inštitutu v A., za kar je toženi stranki predložila patohistološki izvid Inštituta za patologijo Medicinske fakultete v A. Prva tožnica je na zaslišanju nadalje izpovedala, da sta z možem po narodnosti oba Albanca, po veroizpovedi pa Muslimana. Njen mož je že leta 1990 prišel v Slovenijo in so tako do leta 1998 živeli ločeno. Dolgo časa ni niti vedela, kje se njen mož nahaja. To je izvedela preko družine znanca, ki je bil tako kot njen mož član kosovskega parlamenta. Moža so najprej odpustili iz kriminalistične službe, takoj nato pa je postal član omenjene politične stranke in preko nje je bil izvoljen v kosovski parlament. Leta 1990 je moral zapustiti Kosovo, ker ga je doma večkrat iskala policija. Leta 1994 se je ilegalno prek Makedonije vrnil na Kosovo in takrat ga je policija priprla. Izpuščen je bil po dveh mesecih, vendar so tudi še po tem na njihov dom prihajali policisti in moža spraševali s kom se druži in kje se nahajajo njegovi kolegi. Takrat je bil mož prisiljen pobegniti in se je vrnil v Slovenijo, ker je bila zaradi njega v nevarnosti cela družina. Tudi prvo tožnico so večkrat privedli na policijsko postajo in poizvedovali o njenem možu, vendar jim ni želela ničesar povedati. Zaradi narodnosti ali vere je niso preganjali, problem pa je bila srbska politika, ki se je takrat izvajala na Kosovu do drugače mislečih, kar je bil tudi njen mož. Policija je v letih od 1990 - 1998 večkrat prihajala na njihov dom, razbijala po hiši, iskala moževe stvari in ustrahovala otroke. Grozili so jim, da ne bodo kot družina nikoli več obstajali, če ne bodo povedali, kje se nahaja in s čim se ukvarja njen mož. V času vojne na Kosovu so zelo trpeli in so bili večinoma zaprti doma, ker so bili vojaki od njihove hiše oddaljeni le približno 100 metrov in so jih ves čas opazovali ter celo streljali na njih. Otroci so se zelo bali, najbolj mlajša hčerka, ki še vedno trpi posledice in se zelo prestraši stvari, ki se zgodijo nenadoma.

V obrazložitvi tožena stranka še navaja, da je bil v postopku zaslišan kot priča tudi oče oziroma mož tožnikov A. A.. Pojasnil je, da ima v Sloveniji dovoljenje za začasno prebivanje in delovno dovoljenje, ki velja do 15. 3. 2003, v Slovenijo pa je prišel že leta 1991, ker zanj doma ni bilo miru, niti ne za njegovo družino. Mislil je, da bo njegova družina v primeru njegovega odhoda bolj varna in je policija ne bo več nadlegovala, kar pa se ni zgodilo. V letih od 1984 do konca osemdesetih let je bil politično aktiven in leta 1988 izbran za delegata v kosovsko skupščino, potem ko ga je predlagala Mladinska organizacija Kosova. Od leta 1981 pa je bil zaposlen v Ministrstvu za notranje zadeve, na Oddelku za krvne delikte. Leta 1989 so se začeli dogajati zanj pomembni dogodki, saj je bil 2. 7. 1989 med podpisniki Kosovske deklaracije o spremembi ustave. Takoj po tem dogodku so ga v službi na MNZ povabili na razgovor, vendar se je kot delegat skupščine takrat skliceval na imuniteto. Dne 5. 7. 1989 je Srbska skupščina sprejela nov zakon, na podlagi katerega je bila Kosovska skupščina razpuščena in vzeta imuniteta vsem delegatom te skupščine. Kmalu po temu dogodku so ga suspendirali v službi, ker je bil med podpisniki omenjene deklaracije. Očitali so mu, da podpira Albance in odcepitev Kosova od Srbije. Tudi po tem se je še naprej ukvarjal s politiko in dne 18. 7. 1989 odšel na dopust v Bolgarijo, kjer je ostal tri tedne. V tistem času je bil osumljen kaznivih dejanj izdaje državne skrivnosti in sodelovanja pri poskusu odcepitve Kosova od SFRJ ter pridružitve Albaniji. Leta 1989 je skupaj z drugimi kosovskimi delegati odšel v E. Po treh tednih je skupaj s še dvema drugima delegatoma odšel v Švico, kjer je ostal do novembra 1990. Dne 2. 11. 1990 ga je aretirala policija in ga priprla za 30 dni, potem pa so ga morali izpustiti, saj niso imeli več zakonske podlage za njegovo pridržanje. Imenovani je med ustanovitelji politične stranke Demokratična liga Kosova, ki jo vodi Ibrahim Rugova, njen član pa je še vedno, saj iz nje nikoli ni želel izstopiti. V stranki je še aktiven, med drugim pa je delal za društvo M. Na območju C., kjer je doma njegova družina, je na oblasti Demokratična stranka Kosova pod vodstvom Hašima Tačija. Priča ne ve natančno, ali bi bila njegova družina v primeru vrnitve na to območje ogrožena, sam pa bi bil nedvomno ogrožen. Tam ni bil že več let, saj je bil zadnjič na Kosovu leta 1995 ali 1996, česar se na spominja natančno. Takrat je šel domov zato, ker je pogrešal svojo družino. Tedaj se ni zgodilo nič konkretnega, videl je le svojo družino in je potem spet ilegalno zapustil Kosovo. Takrat ni bil zaprt, vendar razume, da je njegova žena zmotno podajanju tako izjavo, saj je med njegovo odsotnostjo na Kosovu veliko pretrpela. Navedel je še, da sam ni mogel finančno pomagati OVK, ker je moral preživljati svojo šestčlansko družino, vendar pa redno plačuje 3 % zneska svoje plače za Vlado Kosova. V Sloveniji mu sicer tega ni nihče očital, vendar je obveščen, da imajo na Kosovu listo oseb, ki so finančno pomagale in tudi tistih, ki niso. Navedel je še, da si želi skupaj z družino ostati v Sloveniji, saj je tu za njih edina perspektiva in vrnitev na Kosovo ni možna. Zdravstveno stanje dveh hčerk je slabo, saj bi se morala hči C.C. podvreči še kakšni operaciji, ker sumijo, da ima raka. Priča si tudi želi, da se uredi status in dokumentacija za njegovo ženo, ki sedaj nima delovnega dovoljenja in dela "na črno", želi pa si tudi, da bi si njegovi otroci pridobili izobrazbo in se šolali v Sloveniji. Tožena stranka zaključuje, da je sicer subjektivni strah tožnikov zaradi preganjana v preteklosti bil utemeljen. Njihove izjave, podane ob vložitvi prošenj za azil in na zaslišanju pa se glede teh dejstev pa se glede bistvenih okoliščin ujemajo z izjavami prve in druge tožnice ter njunega moža oziroma očeta, zato ocenjuje, da je njihova zgodba v tem smislu verodostojna. Njihove trditve se glede navedenih okoliščin skladajo tudi z objektivnimi informacijami o državi izvora, ki jih je tožena stranka v ugotovitvenim postopku natančno preučila na podlagi poročil, in sicer: Poročila Notranjega ministrstva Velike Britanije o situaciji na Kosovu iz aprila 2002, Poročila Varnostnega sveta Združenih narodov oziroma Generalnega sekretarja o misiji na Kosovu z dne 15. 1. 2002, poročila Človekove pravice v OSCE regiji, Poročilo 2001, poročilo Norveškega begunskega sveta o Jugoslaviji, poročila Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, marec 2000, o situaciji v Občini B. in poročila o upravni razdelitvi Kosova. Na navedeni podlagi tožena stranka ugotavlja, da je bila Občina B., tako kot celotno območje okrog C., v času konflikta leta 1989 močno prizadeta. V seriji policijskih operacij v februarju in marcu 1998 pa je bilo ubitih veliko civilistov. Eskalacija konflikta je v mesecu maju 1998 terjala nove žrtve. V času poletne ofenzive okrog C. je policija porušila veliko vasi in prisilila na tisoče ljudi v beg. Nekaj najbolj krutih pokolov pa se je zgodilo konec meseca septembra 1998 v zahodnem delu B. Vse to kaže, da je bila v letu 1998 na območju Kosova in C. vojna, zaradi katere so bili kosovski Albanci prisiljeni zapuščati svoje domove in bežati pred agresijo srbske vojske in paravojaških skupin. Tožniki pa so bili še posebej ogroženi zaradi politične dejavnosti njihovega moža in očeta, ki je že pred tem zapustil Kosovo. Zato jim je Republika Slovenija po njihovem prihodu nudila začasno zatočišče vse do umiritve razmer na Kosovu. Iz aktualnega poročila z naslovom Mnenje Visokega komisariata Združenih narodov za begunce o tem, kateri posamezniki, ki prihajajo s Kosova, še potrebujejo zaščito iz septembra 2001 in aprila 2002 ter januarja 2003 izhaja, da se kosovski Albanci, ki predstavljajo večinsko prebivalstvo v kraju, iz katerega prihajajo, lahko vrnejo na svoje domove brez strahu pred preganjanjem oziroma brez strahu pred tem, da bi bili ogroženi. Za njih ne obstaja možnost, da bi bili izpostavljeni nadlegovanju in preganjanju. Tožena stranka zaključuje, da tožnikov tudi ni mogoče uvrstiti v nobeno od kategorij ljudi, ki bi bile zaradi njihovega posebnega položaja lahko ogrožene in bi potrebovale zaščito. V tem smislu tudi ni objektivno utemeljen strah tožnikov pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti v primeru vrnitve v domač kraj, čeprav sami menijo, da bi v primeru vrnitve bili preganjani zaradi političnega prepričanja njihovega moža oziroma očeta. Tožena stranka je zato v postopku preverjala utemeljenost strahu tožnikov pred vrnitvijo ob upoštevanju trenutne politične in družbene situacije v Občini B. in na Kosovu. Iz Poročila Mednarodnega centra za razvoj migracijske politike, Sistema za izmenjavo informacij ter Mednarodne organizacije za migracije, ki je bilo pripravljeno ob podpori vlad Avstrije, Danske, Nemčije, Lichtensteina, Norveške, Švice in Združenega kraljestva, so razvidne podatki o trenutni situaciji v Občini B. Navedeno poročilo je bilo zadnjič dopolnjeno v mesecu maju 2002 in navaja, da danes v Občini B. večina prebivalstva še vedno predstavljajo kosovski Albanci. Za varnost skrbijo enote KFOR in Misije združenih narodov na Kosovu, (v nadaljevanju: UNMIK), prisotni pa so tudi predstavniki nekaterih mednarodnih organizacij, tako UNHCR kot drugih mednarodnih in lokalnih nevladnih organizacij. V občini deluje Zdravstveni center z bolnico in enajst zdravstvenih ambulant ter Center za socialno delo. Industrija pa zaradi posledic vojne deluje z minimalnimi zmogljivostmi. Ob koncu meseca marca 2002 je bilo v tej občini 6.438 brezposelnih oseb, od tega 2.925 žensk. Na volitvah v letu 2002 je na občinski ravni dobila največ glasov Demokratična stranka Kosova pod vodstvom Hašima Tačija. Ta ni nikoli oprostila dr. Ibrahimu Rugovi njegovega nasprotovanja vojni, njegovih pogovorov z bivšim jugoslovanskim predsednikom Slobodanom Miloševićem. V kosovskem parlamentu je na volitvah konec leta 2001 sicer največ glasov dobila Demokratična liga Kosova, ki pa ni mogla sam sestaviti koalicije. Tožena stranka je pri odločanju upoštevala politično prepričanje očeta in moža tožnikov ter v ta namen preverila utemeljenost možnega preganjanja tistih, ki tako kot on niso hoteli ali nočejo sodelovati z OVK. Imenovani je že na zaslišanju kot priča izjavil, da tožniki zaradi tega najbrž ne bi bili preganjani, pač pa bi bil preganjan on sam, vendar pa tožniki trdijo nasprotno. Tožena stranka na podlagi Poročila angleškega Direktorata za imigracije in nacionalnost ugotavlja, da sicer ni natančnih informacij o preganjanju oseb, ki niso hotele sodelovati iz OVK vendar pa so bili v letu 1999 in 2000 pogosto priča ugrabitvam in nasilnim napadom nekaterim ekstremistov, povezanih z nekdanjo OVK, na privržence stranke dr. Ibrahima Rugove in na druge, ki so izražali podobna stališča. V letu 2001 pa je bilo po navedenih poročilih le malo incidentov o nasilju, kjer bi bil prisoten politični motiv, vendar pa v času občinskim volitev v letu 2002 ni nobenih poročal o politično motiviranim nasilju. Privrženci stranke dr. Ibrahima Rugove, ki je sicer redno zagovarjala miroljuben pristop in je bila kritična do nasilja etničnih Albancev, tudi niso uvrščeni na listo UNHCR med kategorije etničnih Albancev, ki bi še potrebovali zaščito na Kosovu. Tožena stranka na navedeni podlagi zaključuje, da ne obstajajo zadostni razlogi za priznanje azila tožnikom na podlagi Ženevske konvencije, saj strah tožnikov pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju ni utemeljen. Meni tudi, da samo politično prepričanje očeta oziroma moža tožnikov ni zadosten razlog za priznanje zaščite tožnikom na navedeni podlagi. Tožena stranka je zato še dodatno ugotavljala, ali obstajajo kumulativni razlogi zaradi preganjanja tožnikove preteklosti in političnega prepričanja njihovega moža in očeta ter pri tem upoštevala in preverjala zdravstveno stanje tožnic C.C. in mld. B. B.. Ugotavlja, da iz navedenega poročila UNHCR, ki opredeljuje posebne skupine, ki bi lahko bile v primeru vrnitve izpostavljene nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju, izhaja, da so to kronično bolni ljudje, ki potrebujejo posebno zdravstveno oskrbo, ki na Kosovu še ni mogoča (1. alinea), osebe s pogostimi in kroničnimi psihičnimi boleznimi, ki tudi potrebujejo zdravstveno pomoč, ki na Kosovu še ni mogoča (2. alinea), hendikepirane osebe, vključno z osebami, ki jim to oskrbo zagotavljajo, katerih preživetje je odvisno od ustrezne oskrbe, ki je na Kosovem še ne bi mogli dobiti (3. alinea), starejše osebe brez spremstva, ki nimajo sorodnikov ali druge socialne podpore na Kosovu (4. alinea), otroci brez spremstva, ki nimajo sorodnikov oziroma oseb, ki bi ob vrnitvi skrbele zanje (5. alinea) in osebe, ki so doživele travmatične izkušnje in so bile izpostavljene številnim nečloveškim ravnanjem s strani Srbov, vključno z žrtvami posilstev (6. alinea). Tožena stranka v obrazložitvi zaključuje, da je tožnico C.C. mogoče zaradi njenih zdravstvenih problemov uvrstiti v prvo skupino, ker naj bi potrebovala zdravstveno oskrbo, ki na Kosovu še ni mogoča, saj je Onkološki inštitut na Kosovu po informacijah, ki jih je pridobila tožena stranka preko ICMPD - IOM, šele v fazi izgradnje in rakavih obolenj na Kosovu ni mogoče zdraviti. Ker iz izjav prve tožnice in C.C. izhaja, da ima raka, je tožena stranka navedene okoliščine posebej preverila pri pristojnih institucijah. Iz dopisa Univerzitetnega kliničnega centra, Kliničnega oddelka za kirurške infekcije z dne 29. 1. 2003 izhaja, da iz njihovega vidika C.C. ne potrebuje več nobenega zdravljenja na njihovem oddelku, imenovana bolnica pa je bila napotena na Onkološki inštitut UKC v A. zaradi prirojene anomalije. Na dopis tožene stranke je Onkološki inštitut UKC v A. z dopisom z dne 14. 2. 2003 odgovoril, da je bila C.C. pri njih pregledana 28. 3. 2002 in 12. 11. 2002 zaradi hydrosadenitisa desne pazduhe, ki se pri njej ponavlja, zaradi česar je bila že operirana. Ob pregledu pa je bilo ugotovljeno, da specialna terapija ni indicirana, imenovana pa je naročena na kontrolo po potrebi. Na podlagi tega tožena stranka zaključuje, da se drugi tožnici ni potrebno zdraviti zaradi raka, kot je navedla na zaslišanju. To tudi ne more biti razlog za priznanje azila v Republiki Sloveniji, pri čemer se tožena stranka sklicuje na prakso oziroma stališče pristojnega organa v Veliki Britaniji, po kateri se obveznosti Velike Britanije v zvezi s 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (zdravstveni razlogi) upoštevajo samo v primeru, če obstaja verodostojna zdravstvena dokumentacija o tem, da bi bila zaradi razloga popolne odsotnosti možnosti zdravljenja v izvorni državi prosilčeva življenjska doba občutno zmanjšana. Tožena stranka zaključuje, da takšna dokumentacija v konkretnem primeru ne obstaja in so zato izpolnjeni pogoji za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene zaradi namernega zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 2. alinee 36. člena ZAzil, po katerem se za zavajanje ali zlorabo postopka šteje tudi lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje, saj so v konkretnem primeru vsi tožniki navajali rakavo obolenje tožnice C.C. kot razlog, da se ne morejo vrniti v matično državo. Tožena stranka dalje še navaja, da je pri odločanju upoštevala tudi zdravstvene težave mld. tožnice B. B.. Te so razvidne iz priloženih zdravniških potrdil, iz katerih izhaja, da je imenovana po prihodu v Slovenijo začela izgubljati telesno težo zaradi psihičnih problemov. Njena mama je na zaslišanju tudi povedala, da se imenovana zelo prestraši ob nenadnih dogodkih in da je v času vojne na Kosovu doživela travmatične izkušnje, kar se kaže v njenem zdravstvenem stanju. Zato zaključuje, da bi imenovano lahko uvrstili v drugo oziroma šesto skupino ogroženih oseb po priporočilih UNCHR, vendar to še ni zadosten razlog za priznanje azila iz humanitarnih razlogov ob upoštevanju prakse pristojnega organa Velike Britanije: Tam se je izoblikovalo stališče, da mora biti za priznanje azila ugotovljena popolna odsotnost možnosti zdravljenja v izvorni državi prosilca. Tožena stranka ob upoštevanju navedenega stališča zaključuje, da dejstvo, da do zdravljenja ni dostopa ali da ni na voljo, še ni zadosten razlog za priznanje azila na podlagi Evropske konvencije o človekovih pravicah. Zato tožena stranka meni, da so določene zdravstvene storitve na Kosovu mogoče, vendar pa toženi stranki niso v postopku bili posredovani posebni dokazi o tem, da bi bilo zdravljenje imenovane na Kosovu onemogočeno. Glede na navedeno tožena stranka zaključuje, da ni utemeljen subjektivni strah tožnikov pred vrnitvijo v njihovo matično državo, ta strah pa tudi ni objektivno konkretiziran. Prav tako je tožena ugotavljala, ali bi lahko tožniki v primeru vrnitve brez moža in očeta imeli težave pri vključevanju v tamkajšnje okolje v izvorni državi ob upoštevanju Poročila Direktorata za imigracije in nacionalnosti Velike Britanije, iz katerega izhaja, da je skupnost etničnih Albancev zelo patriarhalna in se zato od žensk pričakuje, da so podrejene moškemu. V ruralnem okolju imajo ženske malo možnosti, da bi nadzirale svoje lastništvo in otroke, kar je lahko razlog za to, da se družina brez moža ne bi mogla vključiti v specifično kulturno in religiozno kosovsko povojno okolje. Pri tem tožena stranka hkrati še ugotavlja na podlagi dokumenta, ki so ga predložili tožniki, da je njihova hiša porušena, vendar zaključuje, da tradicionalne značilnosti delovanja albanske družbe same po sebi še ne morejo predstavljati razlogov za priznanje azila v Republiki Sloveniji in da drugih razlogov tožniki v postopku niso izkazali. Na območju B so poleg lokalnih oblasti prisotne mednarodne in nevladne organizacije, ki zagotavljajo varnost in pomoč pri vključevanju v okolje. Ob tem tožena stranka navaja, da je upoštevala načelo združevanja družin eno temeljnih načel mednarodnega in azilnega prava, in ugotavlja, da mož in oče tožnikov prebiva v RS že več let in se ne želi vrniti na Kosovo, tu pa je tudi zaposlen in s svojim delom lahko preživlja tudi svojo družino, iz uradnih evidenc pa izhaja, da mu je bilo za čas od 12. 2. 2002 do 15. 12. 2002 na podlagi določb Zakona o tujcih izdano dovoljenje za začasno prebivanje v RS zaradi zaposlitve in dela. Ob izpolnjevanju zakonsko določenih pogojev bo imenovani lahko zaprosil tudi za državljanstvo RS. Tožena stranka v svoji obrazložitvi navaja, da je po preučitvi vseh razlogov zaključila, da načelo združevanja družine samo po sebi ne more biti razlog za priznanje azila tožnikom v RS, če hkrati za to niso izpolnjeni še drugi zakonski pogoji. Meni, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev niti za priznanje azila iz humanitarnih razlogov, vendar pa si tožniki lahko po določbah Zakona o tujcih pridobijo ustrezen osebni status, zato je tožena stranka določila daljši rok tožnikom za zapustitev države.

Tožniki so zoper uvodoma navedeno odločbo tožene stranke vložili tožbo dne 5. 5. 2003 po pooblaščeni odvetnici ter istega dne sami tožniki podali še svojo lastnoročno podpisano posebno tožbo. V tožbi, vloženi po pooblaščeni pravni zastopnici uveljavljajo tožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka, ker naj bi tožena stranka kršila pravila Zakona o azilu (dalje ZAzil), Zakona o upravnem postopku (dalje ZUP) in določila mednarodnega prava in mednarodnih dogovorov. Navajajo, da so iz razlogov osebne varnosti zapustili matično državo in se zatekli v RS tako kot se je predhodno že njihov mož in oče, ki je matično državo zapustil iz političnih razlogov, kar je bilo v postopku pojasnjeno in tudi to, da je bil med ustanovitelji in aktivnimi člani politične stranke Demokratična liga Kosova pod vodstvom dr. Ibrahima Rugove. Na območju, od koder izvira družina, pa je na oblasti stranka Demokratična stranka Kosova pod vodstvom Hašima Tačija, ki vključuje bivše pripadnike OVK, katere dejavnosti nasprotuje oče in mož tožnikov kot vidnejši predstavnik stranke Demokratična liga Kosova, ki tudi ni podpiral OVK. Demokratična liga Kosova, katere član je imenovani, pa se zavzema za mirno reševanje sporov in nasprotuje vojnim aktivnostim OVK. Imenovani se torej ni vključil v OVK niti je ni finančno podprl in je celo odkrito nasprotoval njeni dejavnosti. Iz navedenih razlogov je bil tudi že deležen groženj strani bivših predstavnikov OVK, njegov brat je zato izgubil službo. Tožena stranka tega v zavrnilni odločbi ni v celoti upoštevala in ocenila, pri čemer se tožeča stranka sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. U 531/93-5, v kateri je izraženo stališče, da je mogoče presojati, kdaj obstaja upravičen razlog za prebivanje tujca, le na podlagi vseh relevantnih okoliščin vsakega konkretnega primera. Tožniki menijo tudi, da je njihova vloga neopravičeno zavrnjena glede na izrecna priporočila UNHCR, po katerih še vedno ni varno vračanje določenih kategorij oseb Albancev s Kosova, ki so še vedno ogrožene in upravičene do humanitarne zaščite. Zaradi močne patriarhalne tradicije v krajih, od koder prihajajo tožniki, ni varna vrnitev same ženske z otroki, pri čemer tožnica in štirje otroci ne bi imeli zaščite moža oziroma očeta, niti varne strehe nad glavo, ker je družinska hiša porušena. Skladno z albanskimi običaji lahko sama ženska brez moškega spremstva celo izgubi skrbništvo nad otroki, kar je v izpodbijani odločbi ugotovila tudi tožena stranka, ki hkrati navaja, da imajo ženske v tamkajšnjem okolju malo možnosti, da bi lahko nadzirale svojo lastništvo ali življenje, a kljub navedenemu tožnici in otrokom odreka zaščito. Tožniki menijo, da sodijo v kategorijo posebno travmatiziranih oseb zaradi posledic nasilja, ki so ga doživeli in zaradi hude stiske je mladoletna B. B. zbolela za anoreksijo, kar je razvidno iz predloženih zdravniških spričeval. Še vedno trpi za težkimi travmami in strahovi, njena vrnitev v okolje, kjer je doživljala travmatične izkušnje, pa bi nedvomno predstavljala nepopravljivo škodo in popolno nezmožnostjo ozdravitve. Druga tožnica je bila zaradi obolenja bezgavk v podpazduhi že dvakrat podvržena operaciji in zdravljena na Onkološkem inštitutu UKC v A., za kar je bila predložena zdravstvena dokumentacija. Tožniki zato menijo, da so neresnične in neutemeljene navedbe izpodbijane odločbe glede zavajanja postopka. Obe imenovani sta potrebni zdravstvene oskrbe in varnega okolja ter zanju vrnitev v navedenih okoliščinah ni varna niti primerna in bi najmanj negativno vplivala na nadaljnji razvoj bolezni oziroma ozdravitve. Vrnitev bi predstavljala nečloveško nehumano ravnanje.

Dalje v tožbi še navaja, da izpodbijana odločba še navaja, da so iz poročil razvidni pogosti primeri ugrabitev in nasilnih napadov ekstremistov, povezanih z nekdanjo OVK, na privržence stranke dr. Ibrahima Rugove. Zato bi bil oče oziroma mož tožnikov, kot vidnejši predstavnik stranke dr. Rugove in nekdanji poslanec v parlamentu, izpostavljen še veliko bolj kot so simpatizerji oziroma člani omenjene stranke. Tožniki še navajajo, da tožena stranka pri odločanju ni spoštovala splošnega pravila dokaznega postopka, da je potrebno presojati objektivne okoliščine v vsakem posameznem primeru. Vendar pa v predmetni zadevi ni bil izveden popolni ugotovitveni postopek glede vseh okoliščin dejanskega stanja in tožena stranka tako ni ugotavljala individualnih objektivnih razlogov za nezmožnost vrnitve tožnikov. Objektivne okoliščine, v katerih se nahajajo tožniki, niso takšne, da bi se tožniki mogli brez škode za fizično in psihično integriteto vrniti v matično državo. Za ugotovitev obstoja humanitarnih razlogov v azilnem postopku pa mora tožena stranka presoditi, ali so okoliščine, zaradi katerih prizadeta oseba prosi za azil takšne, da se lahko čuti ogrožene, in nadalje, ali je njen strah objektivno pogojen. Pri presoji o obstoju prvega elementa mora tako organ odločanja upoštevati navedbe prizadete osebe v celoti in morebitne druge dokaze ter narediti zanesljivo oceno teh navedb. V presojo o obstoju drugega elementa pa mora vključiti oceno stanja v državi, v katero bi se prosilec v primeru zavrnilne odločbe moral vrniti. Če odločba ne vsebuje presoje vseh okoliščin in dokazov, ki so relevantni, da lahko pristojni organ naredi zanesljivo presojo o obstoju teh elementov, je v nasprotju z 22. členom Ustave (enako varstvo pravic). Po mnenju tožnikov pa je izpodbijana odločba neustrezna, ker navedenemu ne zadosti. V tožba še navajajo, da so pri odločanju o priznanju zaščite tožnikom bistveno kršene določbe upravnega postopka, kot jih določa Zakon o azilu in tudi ZUP, ki se uporablja subsidiarno. Po določbi 4. odstavka 24. člena Zakona o azilu mora pristojni organ ugotoviti resnično stanje stvari in po uradni dolžnosti ugotoviti, preveriti in upoštevati vsa dejstva in okoliščine ter pridobiti vse razpoložljive dokaze, ki utegnejo biti pomembni za pravilno in zakonito odločbo. Glede na 6. odstavek 24. člena ZAzil mora pristojni organ v postopku omogočiti prosilcem za azil, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice, ki jim po zakonu gredo. V obravnavanem primeru pa temelji izpodbijana odločba tudi na ugotovitvah, ki jih tožena stranka v postopku ni ugotavljala in preverjala, kar bi morala storiti glede na določbo 1. odstavka 33. člena ZAzil, pri čemer se tožniki sklicujejo na sodbo Upravnega sodišča št. U 149/2002-6. Skladno s temeljnimi načeli je potrebno šteti dvom v korist stranke, tožena stranka pa ni v zadostni meri obrazložila, zakaj meni, da tožniki ne bi bili ogroženi, če sami tožniki trdijo nasprotno. Organ odločanja je vezan na uporabo 8. člena ZUP (načelo materialne resnice), po katerem mora tožena stranka v postopku ugotoviti resnično stanje stvari in v ta namen ugotoviti vsa relevantna dejstva za pravilno in zakonito odločbo. Uporabiti mora tudi določbo 10. člena ZUP, po katerem mora odločitev temeljiti na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi celotnega postopka. Še zlasti to velja v predmetni zadevi, ko se odloča o varnosti in eksistenci človeškega življenja in dostojanstva. Skladno s priporočili UNHCR imajo ogrožene osebe pravico do dodelitev humanitarnega statusa in da se jih na silo ne izžene iz države. Prva tožnica, mati štirih otrok, sodi v skupino posebne ogroženih oseb, čeprav so lahko razmere na Kosovu sicer za Albance na splošno varne, vendar ni varno za prvo tožnico s štirimi otroki, od katerih sta dva bolna in potrebujeta zdravstveno pomoč, njena vrnitev v porušeno v kraju, kjer so bili tožniki priča hudim okrutnostim. Tožniki nasprotujejo navedbam tožene stranke, da ne izpolnjujejo pogojev za priznanje humanitarnega statusa. Glede na vse pojasnjeno in glede na priporočila UNHCR menijo, da izpolnjuje kumulativno celo več razlogov za priznanje humanitarnega azila, in sicer bolezen hčera, ki potrebujejo zdravljenje, ter ločevanje družine, kar predstavlja kršitev 8. člena EKČP (združevanje družine), ki je v danem primeru, ko prva tožnica potrebuje pomoč moža tudi zaradi bolezni hčera, še posebej nehumana. V nasprotju s Konvencijo ZN o otrokovih pravicah je ločitev štirih mladoletnih otrok od očeta, ki ima v Republiki Sloveniji urejen status, in njihovo vračanje v porušeno hišo. Hkrati je to nečloveško in ponižujoče ter nadalje predstavlja tudi kršitev 3. člena EKČP. Tožniki menijo, da ni dopustna vrnitev same ženske brez moškega spremstva, njen mož pa je, kot vidnejši predstavnik politične stranke dr. Rugove podvržen maščevanju članov OVK in Tačijeve politične stranke, ki je podpirala OVK, kar je dodaten pomemben element v smislu ogroženosti družine ob vrnitvi v matično državo, kjer pa se tožniki nimajo kam vrniti oziroma nikamor, kjer ne bi bilo ogroženo njihovo življenje in osebna varnost. Zato menijo, da je odločitev izpodbijane odločbe preuranjena, ker morajo v roku enega meseca od pravnomočnosti odločbe zapustiti ozemlje RS. Njihova vrnitev bi prestavljala resno ogrozitev osebne varnosti oziroma celo življenjsko nevarnost in s tem kršitev temeljnih človekovih pravic oziroma načela nevračanja, ki je varovano z Ustavo RS, Zakonom o tujcih, Ženevsko konvencijo in Mednarodnim paktom o političnih in državljanskih pravicah ter Konvencijo proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju ter z EKČP. Vse navedene mednarodne konvencije je RS ratificirala in se skladno z 8. členom Ustave RS uporabljajo v notranjem pravu neposredno in varujejo osebo pred vračanjem v državo, kjer bo izpostavljena mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju Glede na navedeno tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in ugodi zahtevku tožeče stranke za priznanje azila v Republiki Sloveniji oziroma da zadevo vrne pristojnemu organu v ponovno odločanje. Hkrati predlaga oprostitev plačila stroškov postopka iz humanitarnih razlogov.

V tožbi z dne 5. 5. 2003, ki so jo dodatno vložili sami tožniki, in jo po pozivu sodišča z dne 7. 5. 2003 še lastnoročno podpisali, navajajo, da je utemeljitev zavrnitve njihove prošnje za azil neprepričljiva ob znanem dejstvu, da na Kosovem potekajo smrtonosna obračunavanja med samimi Albanci, ne le tista zoper Srbe, Rome in druge manjšine na Kosovem. Še posebej nevarna so obračunavanja z uboji na podlagi tajnih seznamov, katerega navaja oče družine A. A.. Izpodbijana odločba ni upoštevala njegovih navedb o tem, da je bil pred koncem Jugoslavije uslužbenec MNZ, hkrati zagovornik neodvisnega Kosova ter nasprotnik nasilnih metod OVK za dosego tega cilja. Tožniki nasprotujejo ugotovitvi izpodbijane odločbe, da naj bi vsi tožniki zavestno zavajali toženo stranko z diagnozami raka C.C., saj so se te šele v zadnjem času izkazale za netočne. Nadalje navajajo, da doslej še nobenemu mednarodnemu mirovnemu posredniku ni uspelo zajeziti nasilja, katerega žrtve padajo vsakodnevno in v tako negotovo situacijo si tožniki ne upajo vrniti. Menijo, da je izpodbijana odločba nedopustna zlasti v zaključnem delu, ko se sklicuje na EKČP glede pravice do združevanja družine, za katerega sicer priznava, da je eno od temeljnih načel mednarodnega azilnega prava. Kljub temu zaključuje, da načelo združevanja družine ne more biti razlog za priznanje azila v RS, ker arbitrarno še dodaja "druge zakonsko določene pogoje". Tožniki menijo, da tako izpodbijana odločba predvideva razbitje družine, ker navaja, kako bi prva tožnica v patriarhalnem okolju lahko nekako preživela sama z otroki, saj bi otroke tako ali tako pobrala moževa družina, sama pa bi se že nekako znašla. Navajajo, da tožena stranka svojo zavrnitev utemeljuje še z ugotovitvijo, da so v občini B. na Kosovem poleg lokalnih oblasti prisotne mednarodne in nevladne organizacije, ki "morajo zagotavljati varnost in pomoč pri vključevanju v okolje", vendar se sprašujejo, kako naj bi te organizacije, še posebej nevladne, morale zagotavljati varnost na območju, kjer prosilcem za azil grozi likvidacija, ker se nevladne organizacije ne borijo za orožjem. Tožniki zato smiselno predlagajo, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in toženi stranki naloži, da izda pozitivno odločbo in da jih pri tem oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa na podlagi 3. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) prijavilo svojo udeležbo v tem upravnem sporu.

K prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

Ustava RS z določbo 48. člena v mejah zakona priznava pravico pribežališča tujim državljanom in osebam brez državljanstva, ki so preganjene zaradi zavzemanja za človekove pravice in temeljne svoboščine. Iz citirane ustavne določbe tako izhaja, da pravica do azila ni absolutna pravica, temveč po določbi 2. odstavka 1. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 66/00 - odločba Ustavnega sodišča, 113/00 - odločba Ustavnega sodišča, 124/00 in 67/01, v nadaljevanju: ZAzil) daje RS azil tujcem ki zaprosijo za zaščito iz razlogov določenih v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS - MP, št. 9/92 - Ženevska konvencija) in po 3. odstavku 1. člena ZAzil daje azil iz humanitarnih razlogov tudi tujcem, ki prosijo za zaščito, če bi vrnitev teh oseb v njihovo izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost ali fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s Protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s Protokolom št. 2, ter njenih protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 (Uradni list RS - MP, št. 7/94, v nadaljevanju: EKČP), v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa. V smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil se torej prizna azil tujcu, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnega prepričanja nahaja izven države, katere državljan je oziroma če je brez državljanstva, izven države običajnega prebivališča in se ne more ali se zaradi takšnega strahu noče vrniti v to državo. Iz vsebine 3. odstavka 1. člena ZAzil pa izhaja, da se to določbo uporablja le izjemoma v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa, vendar pa je iz humanitarnih razlogov utemeljeno podeliti azil. Iz citiranih določb torej izhaja, da ZAzil z določbama 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil določa dve različni pravni podlagi za podelitev azila tujcu. Iz podatkov in listin upravnega spisa je razvidno, da so tožniki vložili prošnje za priznanje azila dne 5. 6. 2000, v katerih so navedli, da so dne 4. 9. 1998 zapustili domači kraj B, ZRJ, ter v Slovenijo prišli 8. 9. 1998 ter da jim dne 14. 6. 2000 poteče status začasnega zatočišča. Kot razlog za podajo prošnje pa so navedli, da se nočejo vrniti na Kosovo, ker tam nimajo ničesar več, niti osnovnih življenjskih pogojev in bi se ob vrnitvi morali spopadati z različnimi problemi, krizno situacijo po vojni, porušeno hišo, slabim delovanjem šolstva in zdravstva ter drugih javnih služb. Sodišče mora kot neutemeljen zavrniti tožbeni ugovor bistvenih kršitev določb upravnega postopka, ki ga tožeča stranka niti ne konkretizira in tudi ne obrazloži, v čem naj bi bile določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZUP) bistveno kršene niti katere določbe postopka naj bi sploh bile kršena. Tožena stranka je svoj zaključek, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za podelitev azila po 2. odstavku 1. člena ZAzil utemeljila z ugotovitvijo, da je sicer posebej upoštevala politično prepričanje očeta oziroma moža tožnikov A. A. in v ta namen preverila objektivni element oziroma utemeljenost možnosti preganjanja tistih, ki niso hoteli ali nočejo sodelovati z (nekdanjimi pripadniki) OVK. Imenovani je namreč na zaslišanju kot priča sam izpovedal, da tožniki v primeru vrnitve v matično državo najbrž ne bi bili preganjani, temveč bi bil v primeru vrnitve v matično državo preganjan on sam. Ob tem je tožena stranka upoštevala Poročilo angleškega Direktorata za imigracije in nacionalnosti ter Poročilo UNHCR o tem, kateri posamezniki, ki prihajajo s Kosova, še potrebujejo zaščito (september 2001, april 2002 in januar 2003). Prva tožnica in njena hči C.C. sta na zaslišanju sicer navedli, da bi bili tožniki v primeru vrnitve na Kosovo ogroženi zaradi nesodelovanja njihovega očeta oziroma moža v OVK oziroma da nista prepričani, da bi bil tožniki varni na Kosovu zaradi politične pripadnosti oziroma preteklosti njihovega moža oziroma očeta, ki je član Demokratične lige Kosova pod vodstvom Rugove, v pokrajini C. od koder prihajajo tožniki, pa je dominantna stranka Demokratična stranka Kosova pod vodstvom Hašima Tačija, ki je nastala iz bivših članov OVK. Iz poročil, na katere se tožena stranka sklicuje in se nahajajo v upravnih spisih pa nasprotno izhaja, kot pravilno zaključuje tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da se kosovski Albanci, ki predstavljajo večinsko prebivalstvo v kraju iz katerega prihajajo, lahko vrnejo na svoje domove brez strahu pred preganjanjem oziroma brez strahu pred tem, da bi bili ogroženi, in da v času občinskih volitev v letu 2002 ni poročil o političnem motiviranem nasilju ekstremistov, povezanih z nekdanjo OVK, na privržence stranke Ibrahima Rugove in druge, ki so izražali podobna stališča, kot je bilo to pogosto v letu 1999 in 2000, v letu 2001 pa je bilo le malo incidentov te vrste. Tožena stranka prav tako pravilno in skladno s podatki v spisih ugotavlja, da UNHCR med kategorije etničnih Albancev, ki bi potrebovali zaščito na Kosovu, privržencev stranke Ibrahima Rugove ne uvršča več med posebne skupine, ki bi lahko bile v primeru vrnitve izpostavljene nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Po presoji sodišča je tožena stranka tako pravilno ugotovila, da v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o preganjanju, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju in je prav tako pravilen tudi njen zaključek, da je strah tožnikov pred preganjanjem na navedeni podlagi neutemeljen in da tožniki torej ne izpolnjujejo pogojev, ki so določeni v 2. odstavku 1. člena ZAzil, poleg tega pa je za svojo odločitev na navedeni pravni podlagi navedla tudi pravilne in utemeljene razloge, na katere se sodišče v celoti sklicuje in jih na tem mestu ne ponavlja (2. odstavek 67. člena ZUS). Pridobitev statusa begunca temelji predvsem na oceni dogodkov, ki so prosilca za azil prisilili, da je zapustil matično državo, njegova subjektivna ogroženost pa se lahko ugotavlja le na podlagi izjav, ki jih poda v prošnji za azil in na zaslišanju, v povezavi z objektivnimi okoliščinami v njegovi matični državi.

Iz podatkov in listin upravnega spisa izhaja, da je tožena stranka v postopku pridobila in vpogledala navedena poročila mednarodnih institucij, ki se nanašajo na položaj oseb albanske narodnosti in muslimanske vere ter pripadnikov stranke Ibrahima Rugove in privržencev njegove politike na Kosovem ter na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja o razmerah v matični državi tožnikov ocenila objektivno in subjektivno ogroženost tožnikov v primeru njihove vrnitve v matično državo. Tožbene navedbe glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava glede (ne)priznanja azila na podlagi 2. odstavka 1. člena ZAzil ob upoštevanju stanja v matični državi tožnikov, po navedenem niso utemeljene, tožena stranka pa je svojo odločitev podprla s številnimi dokazi in med drugim tudi z zaslišanjem priče, očeta in moža tožnikov, ki je v svoji izpovedbi navedel, da tožniki v primeru vrnitve v matično državo ne bi bili ogroženi. V skladu z 2. odstavkom 24. člena ZAzil je tožena stranka po mnenju sodišča tožnikom dala možnost, da izčrpno predstavijo, pojasnijo in dokažejo vse okoliščine in dejstva, pomembne za odločitev. V zvezi z navedbami tožnikov pa je tožena stranka po uradni dolžnosti ugotavljala, preverjala in upoštevala vsa dejstva in okoliščine v smislu 5. odstavka 24. člena ZAzil, ter pravilno in skladno s podatki iz spisih ugotovila, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje statusa begunca po 2. odstavku 1. člena ZAzil. Po presoji sodišča je tožena stranka v obravnavanem primeru preuranjeno zaključila, da v konkretnem primeru ni razlogov za priznanje (humanitarnega) azila na podlagi pogojev, določenih v 3. odstavku 1. člena ZAzil. Azil iz humanitarnih razlogov se prosilcu prizna ob predpostavki, da obstajajo humanitarni razlogi, zaradi katerih sta ogrožena varnost ali fizična integriteta oziroma obstoji nevarnost nečloveškega ravnanja. Po mnenju sodišča obstoji dolžnost tožene stranke v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja glede morebitnih humanitarnih razlogov za podelitev azila v tolikšnem obsegu, kolikor se neposredno nanaša na prosilca za azil (na čigar strani je trditveno breme), v okviru trditev, ki jih v postopku uveljavlja. Tožniki pa so med trajanjem upravnega postopka izkazovali, da bi bili njihova varnost in fizična integriteta v primeru vrnitve v matično državo ogroženi oziroma da za to obstaja realna nevarnost zaradi zdravstvenega stanja druge tožnice C.C. in mld. tožnice B. B.. Tožena stranka je na podlagi navedenih poročil pridobila podatke o razmerah na Kosovem in o posebej ranljivih skupinah oseb, ki še potrebujejo zaščito, vendar pri svoji odločitvi ni navedla razlogov za zavrnitev priznanja azila tožnikom na podlagi 3. odstavka 1. člena ZAzil, saj ni navedla, zakaj šteje, da ob upoštevanju zdravstvenega stanja tožnic C.C. in mld. B. B. ob ugotovljeni popolni odsotnosti možnosti zdravljenja rakavih obolenj v izvorni državi imenovanih prosilk in ob nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju glede (ne)možnosti zdravljenja pogostih in kroničnih psihičnih bolezni, kakršna je indicirana pri mld. tožnici B. B., pri katerih je potrebna zdravstvena pomoč in ki na Kosovu (po podatkih poročila UNCHR) še ni mogoča. Odločba tožene stranke se zato v tem delu ne more niti preizkusiti, tožena stranka pa je zato preuranjeno zavrnila prošnjo tožnikov za priznanje azila iz humanitarnih razlogov na podlagi 3. odstavka 1. člena ZAzil. Ker iz upravnega spisa prav tako tudi ne izhaja, da bi bil v tej zadevi obveščen predstavnik UNHCR (31. člen ZAzil) mora tožena stranka v ponovljenem postopku popraviti to pomanjkljivost postopka, poleg tega pa mora v svoji odločbi obrazložiti razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo njeno odločitev. Na podlagi 1. odstavka 33. člena ZAzil mora namreč tožena stranka po uradni dolžnosti ugotoviti resnično stanje stvari, po presoji sodišča pa je bilo dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe tožene stranke, ki po mnenju sodišča ni ocenila vseh pravno relevantnih subjektivnih in objektivnih okoliščin v zvezi z razlogi tožnikov za priznanje azila na podlagi 3. odstavka 1. člena za azil. Pri tem sodišče pripominja, da je zmotno in v nasprotju s citirano določbo ZAzil stališče tožene stranke, da bi morali tožniki v postopku predložiti posebne dokaze o tem, da naj bi bilo zdravljenje mld. tožnice B. B. na Kosovu onemogočeno. Pogoje, pod katerimi se prosilcu prizna azil, je določil zakonodajalec, tožena stranka pa mora kot pristojni organ v postopku za priznanje azila, tudi iz humanitarnih razlogov, oceniti, ali so konkretne okoliščine, zaradi katerih oseba prosi za priznanje azila, takšne, da se lahko utemeljeno čuti ogroženo in ali je tak strah objektivno utemeljen. Tako bi morala tožena stranka izjave prve in druge tožnice glede zdravstvenega stanja tožnic C.C. in mld. B. B. preveriti v povezavi s poročili mednarodnih organizacij in ustanov ter priporočili UNHCR glede posebnih skupin, ki bi lahko bile v primeru vrnitve na Kosovo izpostavljene nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ob upoštevanju zdravstvenih problemov tožnice C.C. in mladoletne tožnice B. B., pri čemer že iz izpodbijane odločbe izhaja ugotovitev tožene stranke, da je druga tožnica C.C. naročena na kontrolo po potrebi. Glede zdravstvenih težav mld. tožnice B. B., ki so razvidne iz v postopku predložene zdravstvene dokumentacije pa je zmoten zaključek tožene stranke, da okoliščina, da do zdravljenja ni dostopa ali če ni na voljo, sama po sebi še ni zadosten razlog za priznanje azila iz humanitarnih razlogov. Tak zaključek pa je tudi v nasprotju s stališčem angleškega Home Office, na katerega se izrecno sklicuje celo tožena stranka v izpodbijani odločbi, in je tudi po oceni sodišča povsem ustrezno glede na določbo 3. odstavka 1. člena ZAzil in namen zakonodajalca pri zakonski opredelitvi azila iz humanitarnih razlogov.

Šele potem, ko bo odgovorjeno na vsa predhodna navedena vprašanja in bo o tem dana možnost izjaviti se tudi tožnikom skladno z določbo 9. člena ZUP (načelo zaslišanja stranke), bo mogoče z gotovostjo zaključiti, ali tožniki izpolnjujejo pogoje za priznanje azila iz humanitarnih razlogov po 3. odstavku 1. člena ZAzil. Glede na navedeno je preuranjen zaključek tožene stranke, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje azila po 3. odstavku 1. člena ZAzil, ker tožena stranka ni ugotovila vseh pravno relevantnih dejstev, pomembnih za odločitev in je tako dejansko stanje ostalo v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS.

K drugi točki izreka : Sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi določbe 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 1/90 in nadaljnji), ker okoliščine primera kažejo, da bi bila s plačilom sodnih taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživljajo tožniki.