Jedro

Družbena stanovanja, ki so prišla v stečajno maso so to ostala do uveljavitve SZ. Z dnem uveljavitve SZ se je njihov lastninski status spremenil, imetniki stanovanjske pravice pa so pridobili le pravico do odkupa stanovanja. Ta pravica, na strani lastnika pa dolžnost prodaje, je ostala tudi potem, ko je bil stečajni dolžnik prodan kot pravna oseba.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Predlog tožene stranke, naj ji tožeča stranka povrne stroške revizijskega postopka, se zavrne.

Obrazložitev

Pritožbo zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji mora tožena stranka plačati 1.177.686,00 SIT z zamudnimi obrestmi, je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka z revizijo. V njej uveljavlja revizijska razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki. Ta je v odgovoru na revizijo predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

Revizija ni utemeljena.

Iz navedb tožeče stranke izhaja, da zahteva vrnitev zneska 1.177.686,00 SIT, ki ga je plačala toženi stranki meneč, da je to dolžna storiti po prvem odstavku 130. člena Stanovanjskega zakona v prvotnem besedilu (Ur. list RS štev. 18/91-I; v nadaljevanju: SZ). Že te navedbe tožeče stranke predpostavljajo zahtevo imetnikov stanovanjske pravice za prodajo stanovanj po določbah SZ, ki urejajo privatizacijo stanovanj, in zahtevi sledečo prodajo stanovanj. Zato sodišču ni bilo potrebno še posebej ugotavljati, ali in kdaj je bila zahteva podana. Izostanek izrecne ugotovitve dejstva vložitve zahteve in časa vložitve zahteve (vsekakor po uveljavitvi SZ in pred plačilom), kar ves čas prvostopnega postopka sploh ni bilo sporno, zato ni absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Navedbe, s katerimi skuša revizija vzbuditi dvom, ali so bile zahteve za odkup stanovanj sploh vložene, pa so novota, ki v revizijskem postopku ni dovoljena (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Začetek stečajnega postopka zoper E. p.o. je imel sicer za posledico omejitev njegove pravne in poslovne sposobnosti, ni pa učinkoval na njegov lastninski status, niti ne na lastninski status njegovega premoženja. Njegova prodaja kot prodaja pravne osebe v stečajnem postopku tudi ni imela za posledico spremembe njegove pravne osebnosti. S prodajo v stečajnem postopku je namreč E. p.o. ostal ista pravna oseba, samo z drugimi (oziroma sedaj znanimi) lastniki. Sprememba lastništva pravne osebe pa ne učinkuje na lastninski status sredstev pravne osebe, prav tako ne učinkuje na lastninski status sredstev pravne osebe njena organizacijska sprememba.

Čeprav se je začel stečaj E. p.o. 19.10.1990, so družbena stanovanja, ki so prišla v stečajno maso, to ostala. Tako kot druge pravne osebe, ki so imele pravico uporabe na družbenih stanovanjih, je tudi E. p.o. postal njihov lastnik šele 19.10.1991 - z uveljavitvijo SZ (160. in 112. člen SZ). S tem dnem so tudi imetniki stanovanjske pravice na do tedaj družbenih stanovanjih pridobili pravico do njihovega nakupa po 117. členu SZ. Izjeme, kdaj lastnik prejšnjega družbenega stanovanja, ki je to postal po 112. členu ZS, stanovanja ni dolžan prodati imetniku stanovanjske pravice, je določil SZ (n. pr.: 128. in 129. člen SZ). Med izjemami ni stanovanj, katerih lastniki so z uveljavitvijo SZ med stečajnim postopkom postali stečajni dolžniki. Če bi zakonodajalec imel namen tudi takšna stanovanja izvzeti iz privatizacijskega postopka po SZ, bi to v tem zakonu izrecno določil tako, kot je n. pr. iz postopka lastninskega preoblikovanja v sicer pozneje sprejetem Zakonu o lastninskem preoblikovaju podjetij izrecno izločil podjetja v stečajnem postopku (6. alinea prvega odstavka 2. člena omenjenega zakona - Ur. list RS štev. 55/92...1.96). Tega pa ni storil. Zato je tožeča stranka bila dolžna prodati bivšim imetnikom stanovanjske pravice stanovanja po privatizacijskih določbah SZ, čeprav so ti zahteve za prodajo vložili že po prodaji tožeče stranke v stečaju. V posledici tega je bila tožeča stranka tudi dolžna del kupnine odvesti toženi stranki tako, kot je tudi storila. Njeno dejanje je imelo podlago v 130. členu SZ. Zato tožeča stranka ne more zahtevati vrnitve plačanega zneska.

Z zakonom določenih upravičenj imetnikov stanovanjske pravice v okviru privatizacije bivših družbenih stanovanj tudi tretji odstavek 130. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list SFRJ štev. 84/89 ne izničuje. Ugovor, da se je upravičenje bivših imetnikov stanovanjske pravice spremenilo v denarno terjatev pa v obravnavanem primeru ne zahteva odgovora. Tožeča stranka je namreč bivša družbena stanovanja očitno prodala, sicer toženi stranki ne bi po 130. členu SZ odvedla dela kupnine.

Uveljavljani revizijski razlogi torej niso podani. Zato in ker tudi ni revizijskih razlogov, na katere mora revizijsko sodišče po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno. Pri tem je o stroškovnem zahteku tožene stranke odločilo na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP tako, kot to izhaja iz izreka sodbe.