Jedro

Spor o zakonitosti stavke je kolektivni delovni spor (č.) točka 6. člena Zakon o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1), ki se začne na predlog upravičenih predlagateljev določenih v prvem odstavku 48. člena ZDSS-1. Vendar slednje ne pomeni, da če se tovrstni kolektivni delovni spor ni sprožil, da ni dopustno v aktivnostih delavca, ki se nanašajo na organizacijo in sodelovanje v stavki, prepoznati protipravnega ravnanja, ga pravno kvalificirati kot hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in iz tega razloga podano izredno odpoved nato presojati v individualnem delovnem sporu.

Sodišče prve stopnje ni spregledalo 13. člena ZStk. Pravilno je upoštevalo, da na podlagi prvega odstavka 13. člena ZStk organiziranje stavke oziroma udeležba v njej pod pogoji, določenimi z ZStk, ne pomeni kršitve delovne obveznosti in ne sme imeti za posledico prenehanja delovnega razmerja delavca. Po nasprotnem razlogovanju to pomeni, da organiziranje stavke v nasprotju s predpisi in udeležba v takšni stavki lahko pomeni kršitev delovne obveznosti in ima lahko za posledico prenehanje delovnega razmerja, kar mora biti predmet presoje okoliščin vsakokratnega primera.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo ter za plačilo zneska 6.091,53 EUR iz naslova nadur. Odločilo je, da tožnik toženki povrne stroške postopka v znesku 597,31 EUR.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bilo kršeno načelo zakonitosti in pravica do sodnega varstva, ker se je v individualnem delovnem sporu presojala zakonitost stavke. Sodišče prve stopnje je spregledalo 13. člen Zakona o stavki (ZStk), ki določa, da sodelovanje v stavki ne more biti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Napačna je tudi presoja, da je bila stavka nezakonita, saj opustitev določene obveznosti še ne pomeni nezakonitosti stavke. Ne gre za vprašanje procesnih nepravilnosti pri podaji odpovedi, ampak za vprašanje dopustnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu, ki uživa posebno pravno varstvo po 112. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) in uresničuje svojo ustavno pravico do sodelovanja v stavki. Če je stavka nezakonita, lahko sodelovanje v njej pomeni le neupravičeno odsotnost. Ugotovitev, da le predsednik sindikata uživa posebno varstvo po 112. členu ZDR-1, je napačna. Sindikat A. je podal negativno mnenje k odpovedi in predlagal zadržanje učinkovanja odpovedi za vse štiri sindikalne zaupnike, kar dokazuje, da je tožnik užival posebno varstvo pred odpovedjo. Sodišče prve stopnje je svojo oceno oblikovalo selektivno na podlagi izpovedi dveh prič, nobena od prič pa ni potrdila, da bi tožnik organiziral in vodil stavko, ampak se jo je le udeležil. Tudi priče s strani sindikata niso izpovedale, da je bila stavka nezakonita. Toženka ni niti zatrjevala, da je bil tožnik organizator stavke, sodišče pa je napačno na tožnika prevalilo obveznosti, ki jih imata sindikat in stavkovni odbor. Toženka je bila o stavki pravočasno in vsebinsko dovolj natančno obveščena. Nepravilno je stališče, da je Sindikat B. neobstoječ, sodišče prve stopnje pa je tudi spregledalo, da lahko stavko organizira večina delavcev. Ne drži, da je bilo ravnanje tožnika protipravno, ker je toženka predstavila izračun nadur, nato pa se je stavka prekinila. Prekinitev je bila posledica odločitve delavcev. Toženka tudi ni dokazala, da ji je zaradi stavke nastala škoda, ampak je to le zatrjevala. Sodišče zmotno razlaga 37. člen ZDR-1, saj uresničevanje ustavne pravice do stavke ne more predstavljati kršitve delovnih obveznosti. Nepravilna je tudi ugotovitev o hudi malomarnosti tožnika, saj je ves čas ravnal v dobri veri, da uresničuje ustavno pravico do stavke. Delodajalec ne more utemeljevati izgube zaupanja zaradi uresničevanja ustavnih pravic, odpoved pa ni bila dopustna tudi iz razloga, ker sindikat ni podal predhodnega soglasja. Nasprotuje tudi zavrnitvi zahtevka iz naslova plačila nadur. Zmotno je stališče, da lahko delodajalec nadure plača preko institutov stimulacij, nagrad in bonitet. To izniči plačilo za nadurno delo. Stavka je bila organizirana prav zaradi neplačanih nadur, zato je napačna teza, da so bile vse nadure plačane. Ugotovitve interne komisije še ne predstavljajo objektivne in pravno zavezujoče presoje, tožnik pa se s sodelovanjem v komisiji ni odpovedal zakonskim pravicam. Napačna je tudi dokazna ocena o neverodostojnosti evidenc delovnega časa tožnika, pri čemer je sodišče prve stopnje prezrlo, da je dolžnost vodenja evidenc na delodajalcu. Predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevku ugodi oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika in predlaga, da se pritožba zavrne ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni dovoljena.

Izredna odpoved

5.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik na toženko naslovil dopis "Obvestilo sindikata B. 11. 3. 2024" (v nadaljevanju: obvestilo z dne 11. 3. 2024), v katerem je bilo navedeno, da bo 19. 3. 2024 izvedena stavka, ki bo trajala, "dokler ne bodo izplačane vse njihove pravice". Podpisniki obvestila so bili tožnik in C.C., D.D. in E.E., ki so prav tako tožniki v istovrstnih sporih. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da tako napovedana stavka in njena izvedba, ki je trajala od 19. 3. 2024 (8.00) do 20. 3. 2024 (popoldne), nista bili zakoniti, zato je bila tožniku zaradi sodelovanja pri vseh teh dejanjih pogodba o zaposlitvi zakonito izredno odpovedana na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče se sklicuje na razloge sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja.

6.Sodišče prve stopnje se pri odločitvi ni opiralo na odločitev v zadevi VIII Ips 43/2013, kot to neutemeljeno navaja pritožba. Presojalo je tožnikove ugovore glede procesnih nepravilnosti pri podaji odpovedi (zatrjevana kršitev pravice do zagovora), ni pa se sklicevalo na citirani judikat.

7.Neutemeljen je očitek o kršitvi načela zakonitosti in pravice do sodnega varstva, ker je sodišče prve stopnje v sporu glede prenehanja delovnega razmerja presojalo (ne)zakonitost stavke. Spor o zakonitosti stavke je kolektivni delovni spor (č.) točka 6. člena Zakon o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1), ki se začne na predlog upravičenih predlagateljev določenih v prvem odstavku 48. člena ZDSS-1. Vendar slednje ne pomeni, da če se tovrstni kolektivni delovni spor ni sprožil, da ni dopustno v aktivnostih delavca, ki se nanašajo na organizacijo in sodelovanje v stavki, prepoznati protipravnega ravnanja, ga pravno kvalificirati kot hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in iz tega razloga podano izredno odpoved nato presojati v individualnem delovnem sporu. Sodišče prve stopnje tako ni prekoračilo zakonska pooblastila in zahtevo po nepristranskem sojenju, ker je v izpodbijani sodbi presojalo tožniku očitana ravnanja z vidika organiziranja (ne)zakonite stavke in sodelovanja v njej, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba.

8.Sodišče prve stopnje ni spregledalo 13. člena ZStk. Pravilno je upoštevalo, da na podlagi prvega odstavka 13. člena ZStk organiziranje stavke oziroma udeležba v njej pod pogoji, določenimi z ZStk, ne pomeni kršitve delovne obveznosti in ne sme imeti za posledico prenehanja delovnega razmerja delavca. Po nasprotnem razlogovanju to pomeni, da organiziranje stavke v nasprotju s predpisi in udeležba v takšni stavki lahko pomeni kršitev delovne obveznosti in ima lahko za posledico prenehanje delovnega razmerja, kar mora biti predmet presoje okoliščin vsakokratnega primera. Smiselno to potrjuje četrti odstavek 13. člena ZStk, ki določa, da organizatorji stavke oziroma udeleženci v stavki v nasprotju s tem zakonom, ne uživajo varstva iz prvega odstavka tega člena. Ker je sodišče prve stopnje v ravnanju, ki je bilo očitano tožniku, pravilno prepoznalo postopanje v nasprotju z ZStk, niso podani pogoji za zaščito tožnika v smislu prvega odstavka 13. člena ZStk, kot to neutemeljeno vztraja tožnik v pritožbi.

9.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o napačni uporabi 112. člena ZDR-1. Na podlagi prvega odstavka 112. člena ZDR-1 delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi sindikalnemu zaupniku brez soglasja sindikata, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno in skladno s stališči ustaljene sodne prakse (VIII Ips 171/2008, VIII Ips 120/2006 idr.) pojasnilo, da sama izvolitev tožnika za sindikalnega zaupnika ne zadošča za priznanje posebnega varstva pred odpovedjo. Varstvo iz citirane zakonske določbe je omejeno le na ravnanje sindikalnega zaupnika, ki je skladno z zakonom in pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik kršil tako zakon kot pogodbo o zaposlitvi, zato ni upravičen do posebnega pravnega varstva pred odpovedjo po 112. členu ZDR-1 že iz tega razloga. Tudi sicer pa posebno varstvo pred odpovedjo iz 112. člena ZDR-1 ni zagotovljeno vsem sindikalnim zaupnikom. Skladno s prvim odstavkom 207. člena ZDR-1 se število sindikalnih zaupnikov, ki uživajo posebno pravno varstvo pred odpovedjo, določi po kriterijih, ki so dogovorjeni v kolektivni pogodbi oziroma so dogovorjenimi med delodajalcem in sindikatom (Pdp 280/2018, VIII Ips 41/2016 idr.). Takšen dogovor v tem primeru ni bil sklenjen, tudi zato tožnik neutemeljeno vztraja, da je bil upravičen do varstva iz 112. člena ZDR-1. Glede na vse navedeno okoliščina, da je sindikat na zagovoru podal negativno mnenje k morebitni odpovedi in predlagal zadržanje učinkovanja odpovedi (glede katerega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik ob vložitvi tožbe ni predlagal izdaje začasne odredbe), ne more pomeniti, da je tožnik užival posebno pravno varstvo pred odpovedjo.

10.Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje kršilo materialno pravo, ker naj bi v nasprotju s stališči, zavzetimi v VIII Ips 120/2008, štelo, da formalne pomanjkljivosti stavke avtomatično pomenijo njeno nezakonitost. Dejansko stanje, na katero so oprta stališča iz citiranega judikata, ni primerljivo obravnavanemu sporu (niti te primerljivosti ne utemelji pritožba). Sodišče prve stopnje je ustavno določbo o pravici delavcev do stavke (prvi odstavek 77. člena Ustave RS) pravilno razlagalo v povezavi z drugim odstavkom 1. člena ZStk, na podlagi katerega se pravica do stavke uveljavlja pod pogoji, določenimi s tem zakonom. Ugotovljene nepravilnosti, ki nasprotujejo tej zakonski določbi, so utemeljene s pravilno in popolno ugotovljenimi dejstvi, ki so tudi po presoji pritožbenega sodišča takšne narave, da ne porajajo dvoma v pravilnost zaključka o tožnikovih kršitvah delovnih obveznosti v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

11.Pritožbeno sodišče se strinja s pravilnostjo zaključka sodišča prve stopnje, da je bil kršen drugi odstavek 2. člena ZStk, ki določa, da sklep o začetku stavke delavcev pri delodajalcu sprejme organ sindikalne organizacije pri delodajalcu. Obvestilo o napovedi stavke z dne 11. 3. 2024 je bilo dano v imenu "Sindikata B.", za katerega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni obstajal, zato toženki tudi ni bil notificiran v smislu 205. člena ZDR-1.

1.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da toženka tožniku ni očitala organiziranja in vodenja stavke, ampak naj bi mu izredno odpoved podala le zaradi udeležbe v njej. Na 8. strani odpovedi je toženka tožniku izrecno očitala, da je s tem, ko je nezakonito napovedal, organiziral in vodil stavko, ki je obenem predstavljala nezakonito prekinitev dela z njegove strani in s strani številnih sodelavcev, v povezavi s kršitvijo ZStk kršil prvi odstavek 33. člena ter 37. člen ZDR-1 (in vsebinsko enaki določili pogodbe o zaposlitvi). Izvedeni dokazi so vse navedeno tudi potrdili. Na njihovi podlagi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik z zgoraj navedenimi tremi sopodpisniki poslal toženki obvestilo z dne 11. 3. 2024, v katerem so napovedali stavko. Slednje dokazuje, da je tožnik sodeloval pri organizaciji stavke, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da nobena priča ni zatrdila, da je tožnik napovedal stavko oziroma sprejemal formalne odločitve. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je 19. 3. 2024 in 20. 3. 2024 stavkalo več kot 100 delavcev, tudi tožnik, ki v teh dveh dneh ni opravljal dela, kar v pritožbi tudi priznava. Tožnik je bil tako udeležen v stavki, ki je bila nezakonita, zato je pravilna tudi ugotovitev, da dne 19. 3. in 20. 3. 2024 neupravičeno ni opravljal dela. Iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja tudi, da je tožnik sodeloval pri vodenju stavke. Dne 20. 3. 2024 je namreč sodeloval na pogajanjih s preostalimi tremi organizatorji stavke in po predstavitvi izračuna njihovih plač sprejel odločitev, da s stavko prenehajo. Tožnik s tem v zvezi neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njegove izpovedbe, da stavke ni vodil, saj se ni odzval vabilu na zaslišanje, čeprav je bil pravilno vabljen, zaradi česar ni bil zaslišan. Na podlagi vsega navedenega se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik z opisanimi ravnanji storil hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja (33. in 37. člen ZDR-1 v zvezi z določbami ZStk) v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

2.Pritožba neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so tožnik in ostali trije organizatorji nezakonite stavke sprejeli odločitev o končanju stavke po tem, ko jim je toženka predstavila izračune njihovih plač oziroma nadur, ker subjektivna odločitev delavcev, da stavka ne dosega pričakovanih sprememb, ne dokazuje protipravnega ravnanja tožnika. Razlog za prenehanja stavke za ta spor glede na očitke iz izredne odpovedi niti ni pomemben. Ključno je, da je bila nezakonita že napoved stavke in sodelovanje v njej (vodenje, udeležba). Tudi sicer pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost izpodbijane prvostopenjske ugotovitve, saj jo je sodišče oprlo na skladne izpovedi prič (H.H., I.I., J.J.), ki jih pritožba ni ovrgla.

3.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje glede obstoja škode in motenj v delovnem procesu oprlo na pavšalne in nedokazane navedbe toženke. Obstoj škode je ugotovilo na podlagi dejstva, da zaradi nezakonite stavke dela ni opravljalo več kot 100 stavkajočih delavcev, zaradi česar so zastala dela na delovišču K. Pritožbena navedba, da tožnik ni povzročil motenj v delovnem procesu oziroma škode, glede na to, da je bil eden od soorganizatorjev in sovoditeljev nezakonite stavke ter neupravičeno ni opravljal dela dva dni, je posledično zmotna. Prav tako ne drži, da toženka ni ponudila nobenih dokazil za škodo, saj so jo potrdile praktično vse priče, ki jih je predlagala (L.L., M.M., I.I. itd.). Kot pa je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, za kršitev obveznosti iz delovnega razmerja glede na 37. člen ZDR-1 zadošča že, da bi očitano ravnanje materialno ali moralno lahko škodovalo poslovnim interesom delodajalca. Nastanek škode tako ni pogoj za obstoj kršitve te določbe, da je zaradi nezakonite stavke grozila škoda ter da se je zaradi morebitne odgovornosti od nje distanciral celo krovni sindikat, pa sta v izpovedi potrdila tudi sindikalista N.N. in F.F. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je tožnik z organiziranjem in izvedbo nezakonite stavke ravnal v nasprotju s 37. členom ZDR-1.

4.Sodišče prve stopnje z ugotovitvijo, da je tožnik ravnal v nasprotju s 37. členom ZDR‑1, ni zanikalo z Ustavo RS in Mednarodnim paktom o ekonomskih, socialnih in kulturnih varovano pravico do stavke, ki že po naravi stvari povzroči motnje v delovnem procesu. Stavka, ki pomeni organizirano prekinitev dela delavcev za uresničevanje ekonomskih in socialnih pravic in interesov iz dela (prvi odstavek 1. člena ZStk), je ustavno in mednarodnopravno varovana kategorija, vendar pa to ne pomeni, da se lahko napove in izvede na kakršen koli način. Pravica do stavke se lahko uveljavlja le pod pogoji, ki jih določa ZStk, vsako drugačno, nedopustno postopanje pa je lahko podvrženo presoji po določbi 37. člena ZDR-1.

5.Sodišče prve stopnje je v 28. točki obrazložitve utemeljilo, zakaj je podana huda malomarnost tožnika. Ugotovilo je, da je bil tožnik seznanjen z načinom in predpisi, ki urejajo stavko, do dneva stavke je bil večkrat izrecno opozorjen na nezakonitost napovedi stavke in na morebitne posledice, kljub temu pa je pri napovedani stavki vztrajal in jo v dneh 19. 3. 2024 in 20. 3. 2024 tudi izvedel. Tako ugotovljene okoliščine tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo ugotovitev, da je tožnik očitane kršitve storil iz hude malomarnosti. Posledično je neutemeljen pritožbeni očitek, da niso navedeni razlogi za ugotovljeno obliko krivde tožnika, ki naj bi ves čas ravnal v dobri veri, da uresničuje ustavno pravico do stavke.

6.Pritožba neutemeljeno nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je izkazano, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo več mogoče nadaljevati delovnega razmerja med strankama do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1), saj je toženka zaradi tožnikovih kršitev izgubila zaupanje v tožnika. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da izguba zaupanja ne more temeljiti na uresničevanju ustavnih pravic in da je bil sindikalni zaupnik, ki je užival posebno varstvo, toženka pa pred odpovedjo ni pridobila soglasja sindikata. Kot že pojasnjeno, tožnik ni užival posebnega pravnega varstva iz 112. člena ZDR-1, za podajo odpovedi ni bilo potrebno soglasje sindikata, toženka pa je dokazala, da je odpoved podala zaradi hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Pritožba s temi navedbami tako ni uspela ovreči prvostopenjskega zaključka o izgubila zaupanja in s tem obstoja pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1.

7.Toženka je glede na vse navedeno tožniku zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo s tem povezane zahtevke.

Nadure

20.Tožnik je od toženke zahteval tudi plačilo za opravljenih 276 nadur v letu 2023 in 73 nadur v letu 2024. Iz tega naslova je zahteval plačilo zenska 6.091,53 EUR, pri čemer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi mu glede na zatrjevano urno postavko4 pripadalo le 5.821,32 EUR. Iz izpodbijane sodbe nadalje izhaja, da je toženka tožniku na plačilnih listah prikazala in obračunala 101 nadur v znesku 1.749,42 EUR bruto, 197,72 nadur v skupnem znesku 3.298,10 EUR, kar je na plačilnih listah prikazala kot izplačilo nagrade ali dodatno izplačilo, ter še 131,30 nadur v skupnem znesku 2.190,17 EUR, ki jih je obračunala kot stimulacijo in dodatno stimulacijo. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka tožniku v vtoževanem obdobju izplačala 356 nadur v skupnem znesku 5.938,08 EUR pod različnimi postavkami na plačilnih listah, je tožbeni zahtevek za plačilo 349 nadur utemeljeno zavrnilo.

21.Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je presoja sodišča prve stopnje o neverodostojnosti tožnikovih evidenc napačna in nestrokovna. Sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo le na ugotovitev o enaki pisavi,5 ampak je upoštevalo tudi dejstvo, da je tožnik v obvestilu z dne 11. 3. 2024 zapisal, da se večina delavcev ni mogla spomniti svojih delovnih ur in so jih zapisali za nazaj. Slednje potrjuje prvostopenjsko ugotovitev, da tožnik ni sproti evidentiral, koliko ur je opravil (kot je trdil), temveč je predložene evidence izdelal za nazaj in v njih prikazal, kot da je pretežno delal 12 ur dnevno. Ob upoštevanju te okoliščine, zlasti pa tudi dejstva, da se tožnik kljub dvakratnemu vabljenju ni udeležil naroka, na katerem bi lahko s svojo izpovedjo prispeval k razjasnitvi spornih dejstev, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za prepričljivejše evidence delovnega časa, ki jih je predložila toženka. Tožnik v pritožbi glede evidenc delovnega časa še izpostavlja, da je dolžnost vodenja in hranjenja teh evidenc na toženki, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo v okviru dokaznega ovrednotenja predloženih evidenc.

22.Pritožbena navedba, da je plačilo za nadurno delo obvezna zakonska pravica delavca (vezana na jasno določeno postavko in namen), ki ne more biti nadomeščena s stimulacijo kot fakultativnim institutom (vezanim na uspešnost ali poslovno odločitev delodajalca), ne more vplivati na drugačno presojo spora. Priče so potrdile, da se pri toženki delavcev ni ocenjevalo, da s tožnikom ni bil sklenjen dogovor o plačilu delovne uspešnosti in da izplačani zneski pod postavkami stimulacija itd. predstavljajo plačilo nadur, ki jih je tožnik opravil nad zakonsko dovoljenim maksimumom nadurnega dela. To pomeni, da je izplačilo pod navedenimi postavkami lahko predstavljalo le plačilo nadur.

23.Tožnik uveljavlja, da okoliščina, da delodajalec nadur ne izkaže kot takih, predstavlja kršitev delovne zakonodaje. Po presoji pritožbenega sodišča se dejstvo, da je tožnik opravljal nadurno delo (tudi preko zakonsko dovoljenega obsega), mora odraziti v plačilu teh ur. Čeprav je toženka nadure izplačala preko drugih postavk, poimenovanih kot stimulacija ipd., to ne spremeni narave izvršenega plačila, za katerega je dokazala, da je predstavlja plačilo nadur. Podobna stališča so bila v sodni praksi že zavzeta (Pdp 167/2021, Pdp 514/2011 idr.).

24.Komisija, ki je bila ustanovljena na podlagi stavkovnega sporazuma z dne 13. 2. 2024 in katere član je bil tudi tožnik, po pregledu evidenc delovnega časa ter plačilnih list ni ugotovila odstopanj oziroma je ugotovila, da so bile tudi tožniku vse opravljene ure dela plačane, kot je to obrazložilo sodišče prve stopnje. Čeprav pritožba navaja, da ugotovitev komisije ni zavezujoče narave, pa vendarle dodatno pritrjuje pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da je bilo tožniku nadurno delo plačano, zato je sodišče tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

25.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

26.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo toženka. Na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1 namreč delodajalec vedno sam krije svoje stroške v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, odgovor na pritožbo v delu, ki se nanaša na nadurno delo, pa ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato se ne šteje za strošek, ki bi bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1Sindikat, ki ima člane zaposlene pri določenem delodajalcu, lahko imenuje ali izvoli sindikalnega zaupnika, ki ga bo zastopal pri delodajalcu (prvi odstavek). Sindikat mora obvestiti delodajalca o imenovanju oziroma izvolitvi sindikalnega zaupnika (drugi odstavek).

2Iz podatkov spisa izhaja, da se je delovni proces pri toženki odvijal 24 ur dnevno, v več izmenah.

3Napovedana je bila dne 6. 2. 2024 za 15. 2. 2024, glede nje pa je izvršni odbor Sindikata G. dne 6. 2. 2024 sprejel vsebinsko popoln sklep o začetku stavke.

412,8326 EUR in 30 % dodatek za nadurno delo.

5Obrazložilo je, da evidence tožnika, za katere trdi, da jih je sestavljal vsak dan sproti, že na prvi pogled ne delujejo, da bi bile vodene tako: pisava je enaka in napisana z enako debelino za celotno obdobje, četudi se človek ne počuti vsak dan enako, to pa vpliva tudi na pisavo.