Jedro

Pri ustnem dovoljenju tožencu za uporabo samske sobe do preklica je šlo za prekarij.

Toženec, ki je v času vložitve tožbe nezakonito zasedal bivalniške prostore, je te v stanovanje preurejene prostore nezakonito zasedal tudi v času izdaje sodbe, saj še vedno z lastnikom stanovanja nima sklenjene najemne pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, da mora toženec izprazniti stanovanje št. 7 v izmeri 28 kvadratnih metrov v drugem nadstropju hiše v Ljubljani in stanovanje prosto oseb in stvari izročiti tožeči stranki. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako ugoditev reviziji, da se obe sodbi spremenita in tožbeni zahtevek zavrne. Obe sodišči sta nepravilno povzeli izpoved priče M. J., kot je zapisana v zapisniku. Priča ni zanikala toženčevih trditev o ustno sklenjenem dogovoru, da toženec biva v sobi za nedoločen čas oziroma do rešitve njegovega stanovanjskega problema. Povedal je, "rekel sem mu, da se sam brez družine lahko vseli v bivalnico...". Sodišče prve stopnje je povsem ignoriralo izpoved priče M. S. v kazenskem postopku, sodišče druge stopnje pa je zaključilo, da ocena izpovedi te priče sploh ni bila potrebna. S tem je prišlo do bistvene kršitve tistih določb pravdnega postopka, ki sodišču narekujejo vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh skupaj. Ta priča je v kazenskem postopku povedala, da tožencu nikoli ni bilo očitano, da mu ne gre pravica bivanja. Njena izpoved potrjuje toženčeve trditve, da mu je bila vselitev dovoljena. V nadaljevanju revizije toženec zatrjuje, da še ni uspel rešiti svojega stanovanjskega vprašanja, da zato še ni nastopil rok za prenehanje najemne pogodbe, ki je bila sklenjena ustno, s toženčevo vselitvijo in plačevanjem najemnine pa je bila realizirana. Okoliščina o kasnejši adaptaciji prostorov v stanovanje ne more biti v toženčevo škodo. Najmanj kar je, mora tožeča stranka tožencu zagotoviti nadaljnje bivanje v sobi, katere uporabo mu je dovolila. Tega pogodbenega varstva toženec zaradi kasnejše adaptacije ni izgubil. Sodišči se nepravilno sklicujeta na Stanovanjski zakon (Ul. RS št. 28/91-I, 21/94, 23/96; v nadaljevanju SZ), saj ta zakon ne ureja razmerja za prostore, ki ne predstavljajo stanovanja. Tudi okoliščina, da se je toženec vselil z družino in nato razširil še na en prostor, mu ne odvzema pravnega varstva glede ene sobe s souporabo sanitarij. Toženec meni, da je bila kršena njegova pravica do premoženja.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP/77).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Revizijsko sodišče ugotavlja, da v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo niti do revizijsko uveljavljanih, niti do uradno upoštevnih procesnih kršitev. Sicer iz celote izpovedi priče J. iztrgani del ni v nasprotju z ugotovitvami obeh sodišč, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena ustna najemna pogodba. Ta del pomeni le, da je J. tožencu ustno dovolil, da biva v eni samski sobi in nič več. Tudi nadaljnje revizijske trditve skušajo izpodbiti dokazno oceno sodišč, za kakšen dogovor je vsebinsko šlo. Glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP/77 z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Prav to skuša doseči revizija s sklicevanjem na izpoved priče M. S. v kazenskem postopku. Ne glede na pravkar povedano pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je bila ta priča zaslišana tudi v tem pravdnem postopku, da v njeni izpovedi ni trditve, ki jo revizija zatrjuje, pa toženec kljub temu priči ni postavil dodatnega vprašanja.

Revizijsko sodišče poudarja, da ustnega dovoljenja priče J., da se toženec lahko vseli v eno samsko sobo, ni mogoče šteti niti za izdajo sklepa o dodelitvi samske sobe v bivalniških prostorih, še manj pa za ustno sklenjeno najemno pogodbo. Če pogodbe ni bilo, pravila o realizaciji pogodbe in s tem konvalidaciji pomanjkljive oblike ne pridejo v poštev. Ob ustni dovolitvi J. je šlo le za pomoč tožencu, ker so ga takrat prisilno deložirali iz prejšnjega stanovanja. Ali povedano malo drugače: pri ustnem dovoljenju tožencu za uporabo samske sobe do preklica je šlo za prekarij. Že glede na toženčeve navedbe v postopku na prvi stopnji in tudi še v reviziji pa je jasno, da je toženec ravnal v nasprotju z dovoljenjem, saj se ni vselil sam, ampak z vso družino, in tudi ne v eno sobo, ampak v dve sobi. Vselil se je februarja 1994, tožeča stranka pa je takoj s pismenim opominom zahtevala njegovo izselitev, nato je proti njemu vložila kazensko ovadbo in nato že maja 1994 tudi izpraznitveno tožbo. Tožeča stranka je že s pismenim opominom svoje prejšnje dovoljenje za uporabo samske sobe preklicala. Zato je toženec že v času vložitve tožbe nezakonito zasedal bivalniške prostore. Na pogodbeno varstvo se zaradi preklica dovoljenja ne more uspešno sklicevati. Ker je tožeča stranka v letu 1995 med pravdo samske sobe v tej stavbi adaptirala v stanovanja, med njimi tudi prostore, ki jih je zasedal toženec, sta se obe sodišči pravilno odločili za uporabo določb SZ. Toženec, ki je v času vložitve tožbe nezakonito zasedal bivalniške prostore, je te v stanovanje preurejene prostore nezakonito zasedal tudi v času izdaje sodbe, saj še vedno z lastnikom stanovanja nima sklenjene najemne pogodbe. Zato sta bili odločitvi sodišča prve stopnje o ugoditvi izpraznitvenemu tožbenemu zahtevku in sodišča druge stopnje o zavrnitvi toženčeve pritožbe skladni z materialnopravno določbo 58. člena SZ.

Toženec svoje revizijske trditve o kršitvi njegove pravice do premoženja ni obrazložil. Po oceni revizijskega sodišča ni jasno, kaj je s to trditvijo mislil, saj ni videti zveze med dovoljenjem za uporabo samske sobe in premoženjem. Zato te revizijske trditve ni obravnavalo.

Revizijsko sodišče je po vsem obrazloženem toženčevo neutemeljeno revizijo na podlagi 393. člena ZPP/77 zavrnilo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške.