Jedro

Kot izhaja iz obrazložitve drugostopenjske odločbe, je pritožbeni organ ugotovil, da je prvostopenjski organ ravnal v nasprotju s 152. členom ZGO-1, ko tožniku poleg odstranitve ni odredil tudi vzpostavitve v prejšnje stanje. Navedeno pomeni, da je pri preizkusu po uradni dolžnosti ugotovil kršitev materialnega zakona in v tem delu spremenil prvostopenjsko odločbo. Ker je po 152. členu ZGO-1 naložitev vzpostavitve v prejšnje stanje obligatorna, predstavlja opustitev izreka tega ukrepa očitno kršitev navedene določbe ZGO-1. Sodišče se zato ne strinja, da je organ druge stopnje nezakonito odločil v tožnikovo škodo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje stanovanjskega objekta tlorisne dimenzije 10,30 m x 11,80 m, višine P+1+M, pokritega z dvokapno streho, na zemljišču parc. št. 430/12 k.o. ... S 1. točko izreka mu je naložila takojšnjo ustavitev nadaljnjih del, z 2. točko pa, da ga mora do 30. 10. 2013 odstraniti, sicer bo v skladu s 3. točko opravljena izvršitev po drugi osebi. V 4. točki izreka so bile za objekt izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), s 5., 6., 7. in 8. točko pa je bilo odločeno, da se objekt označi kot nelegalna gradnja, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep, da je odločba izdana po uradni dolžnosti in je takse prosta ter da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvedbe. Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi 152. člena ZGO-1 in ugotovitve, da tožnik za navedeni objekt ni pridobil gradbenega dovoljenja, ki bi ga moral pridobiti.

Upravni organ druge stopnje je odpravil 2. in 4. točko izreka odločbe upravnega organa prve stopnje in jo nadomestil z novima točkama, s katerima je poleg odstranitve nelegalnega objekta tožniku naložil še vzpostavitev prejšnjega stanja, poleg opozorila, da se bo v primeru neizpolnitve odrejene obveznosti začel postopek izvedbe nedenarne obveznosti, ki bo opravljen po drugih osebah, pa je bil tožnik opozorjen tudi možnost, da bo postopek izvedbe opravljen s prisilitvijo. V ostalem delu je pritožbo zavrnil. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je upravni organ prve stopnje s tem, ko je tožniku odredil odstranitev objekta, ni pa mu odredil tudi vzpostavitve prejšnjega stanja, kršil materialni zakon (152. člen ZGO-1). Upravni organ druge stopnje je zato navedeno kršitev odpravil. Ugotovil je, da se z odstranitvijo spornega objekta vzpostavlja prejšnje stanje, to je stanje, kakršno je bilo pred nelegalno gradnjo.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da se upravni organ druge stopnje do bistvenih kršitev določb postopka, ki jih je uveljavljal v pritožbi, ni opredelil. Ponudil je le pravno podlago, s katero je utemeljil izpodbijano odločbo, ki je ni bilo mogoče preizkusiti. Upravni organ druge stopnje bi moral dopolniti postopek oziroma odločbo odpraviti in zadevo vrniti upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek, saj bi se tožniku le v dopolnjenem oziroma ponovljenem postopku zagotovila pravica do izjave oziroma do pritožbe. Zato predlaga, naj se odločba upravnega organa prve stopnje v delu, ki v pritožbenem postopku ni bil odpravljen in nadomeščen z odločbo upravnega organa druge stopnje, odpravi. Poleg tega meni, da je upravni organ druge stopnje s tem, ko je obveznost, določeno z izpodbijano odločbo dopolnil še z vzpostavitvijo v prejšnje stanje, izpodbijano odločbo nedopustno spremenil v škodo pritožnika in s tem kršil načelo prepovedi reformatio in peius. Pri tem se sklicuje na drugi odstavek 253. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Predlaga odpravo odločbe upravnega organa druge stopnje in odločbe upravnega organa prve stopnje v 1., 3., 5., 6., 7. in 8. točki ter tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. Po drugem odstavku navedene določbe je upravni akt upravna odločba, ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

V obravnavanem primeru je odločba, s katero je bilo odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (upravni akt), odločba upravnega organa prve stopnje v delu, ki v pritožbenem postopku ni bil odpravljen (1. 3. 5. 6. 7. in 8. točki), in odločba upravnega organa druge stopnje v delu, s katerim nadomešča 2. in 4. točko izreka odločbe upravnega organa prve stopnje. Navedeno pomeni, da o tožnikovi pravici ali pravni koristi ni odločeno z odločbo upravnega organa druge stopnje v delu, v katerem je pritožbo zavrnil. Zato sodišče ugovorov, ki se nanašajo na odločbo upravnega organa druge stopnje v tem delu, ni presojalo.

Ugovorov, ki bi se nanašali na odločbo upravnega organa prve stopnje v neodpravljenem delu pa tožnik v tožbi posebej ne navaja, zgolj povzema ugovore, ki jih je navedel v pritožbi, na katere pa je odgovoril že upravni organ druge stopnje.

Po drugem odstavku 247. člena ZUP organ druge stopnje preizkusi odločbo v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon. Ob tem je mogoče odločbo prve stopnje spremeniti v pritožnikovo škodo, kadar se je pritožil le on, iz razlogov iz drugega odstavka 253. člena ZUP. Po tej določbi sme organ druge stopnje, da bi se zadeva pravilno rešila, ob reševanju pritožbe v obsegu, ki presega meje preizkusa iz 247. člena ZUP, spremeniti odločbo v pritožnikovo škodo iz razlogov, ki so določeni v 274., 278. in 279. členu tega zakona. To pomeni, da prepoved spremembe odločbe v pritožnikovo škodo v upravnem postopku ni absolutna, saj jo je med drugim mogoče spremeniti tudi iz razloga po drugem odstavku 274. člena ZUP, to je, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis.

Kot izhaja iz obrazložitve drugostopenjske odločbe, je pritožbeni organ ugotovil, da je prvostopenjski organ ravnal v nasprotju s 152. členom ZGO-1, ko tožniku poleg odstranitve ni odredil tudi vzpostavitve v prejšnje stanje. Navedeno pomeni, da je pri preizkusu po uradni dolžnosti ugotovil kršitev materialnega zakona in v tem delu spremenil prvostopenjsko odločbo. Ker je po 152. členu ZGO-1 naložitev vzpostavitve v prejšnje stanje obligatorna, predstavlja opustitev izreka tega ukrepa očitno kršitev navedene določbe ZGO-1. Sodišče se zato ne strinja, da je organ druge stopnje nezakonito odločil v tožnikovo škodo.

Da vzpostavitev prejšnjega stanja v obravnavanem primeru ne bi bila možna, pa tožnik v tožbi ne navaja.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.