Jedro

Po 27. členu ZPP kot republiškem predpisu je sodišče Republike Slovenije pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost v sporu z mednarodnim elementom izrecno določena z zakonom Republike Slovenije ali z mednarodno pogodbo. Če v obeh ni izrecne določbe o pristojnosti sodišča Republike Slovenije za določeno vrsto sporov, je to pristojno za sojenje v tovrstnih sporih tudi tedaj, kadar njegova pristojnost izvira iz določb republiškega zakona (t.j. ZPP) o krajevni pristojnosti slovenskega sodišča. Zakon o pravdnem postopku pa v smislu 27. člena pozna pravila o mednarodni pristojnosti. Tako je določilo 492. člena ZPP in tudi 3. odst. 58. člena ZPP. Z dnem 25.6.1991, ko sta pravdni stranki postali subjekta različnih državnih pripadnosti, vprašanje mednarodne pristojnosti ni mogoče rešiti na podlagi sporazuma iz 70. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbo s predlogom za izdajo plačilnega naloga z dne 11.6.1993 zavrglo. V obrazložitvi je med drugim navedlo, da gre v konkretnem primeru za plačilo računov za prodano blago (prodajna pogodba v smislu 454. člena ZOR), za sojenje v teh zadevah pa pristojnost slovenskega sodišča ni izrecno določena z zveznim zakonom ali z mednarodno pogodbo, prav tako pa ne more biti podlage za odločanje v določilih ZPP. Dogovora o krajevni pristojnosti v smislu 70. člena ZPP, ki je bil med strankama sklenjen še v času pred osamostojitvijo Republike Slovenije, pa ni mogoče upoštevati. Ne gre torej za sodno pristojnost slovenskega sodišča, ker ima tožena stranka sedež v drugem delu nekdanje Jugoslavije, zato je v smislu 3. odst. 16. člena ZPP tožbo s predlogom za izdajo plačilnega naloga zavrglo.

Zoper navedeni sklep je tožeča stranka vložila pritožbo v kateri uveljavlja vse tri pritožbene razloge po 353. členu ZPP ter predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli izdajo plačilnega naloga. Med drugim trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Pravdni stranki sta dne 24.1.1991 podpisali pogodbo, s katero sta dogovorili krajevno pristojnost sodišča v Ljubljani. Dogovora strank o prorogaciji pristojnosti MZP ne prepoveduje in zato je sodišče zmotno uporabilo določilo 3. odst. 16. člena ZPP, ko se je izreklo za nepristojno, tožbo pa je zavrglo.

Uporabiti je torej potrebno 70. člen ZPP, 27. člen ZPP in 49. člen ZMZP. Tožeča stranka je tudi verjetno izkazala obstoj pravnega interesa za izdajo plačilnega naloga.

Pritožba je utemeljena.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, (ki bi moralo sicer odločitev o pristojnosti oz. nepristojnosti slovenskega sodišča navesti v izreku izpodbijanega sklepa), da za odločitev v konkretnem sporu ni pristojno slovensko sodišče in je zato zavrglo tožbo, je zaenkrat nepravilna. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotavljalo tistih pravno relevantnih dejstev od katerih je odvisna pravilna odločitev o mednarodni pristojnosti slovenskega sodišča. Z dnem (25.6.1991), ko sta pravdni stranki postali subjekta različnih državnih pripadnosti, vprašanje mednarodne pristojnosti ni mogoče rešiti na podlagi sporazuma iz 70. člena ZPP, o čemer je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, ko tega sporazuma ni upoštevalo.

Po 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I) se v Republiki Sloveniji do izdaje ustreznih predpisov še nadalje smiselno uporabljajo kot republiški predpis tudi ZPP in Zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 72/82 - ZMZP).

Po 27. členu ZPP kot republiškem predpisu je sodišče Republike Slovenije pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost v sporu z mednarodnim elementov izrecno določena z Zakonom Republike Slovenije ali z mednarodno pogodbo. Če v obeh ni izrecne določbe o pristojnosti sodišča Republike Slovenije za določeno vrsto sporov, je to pristojno za sojenje v tovrstnih sporih tudi tedaj, kadar njegova pristojnost izvira iz določb republiškega zakona (t.j. ZPP) o krajevni pristojnosti slovenskega sodišča. V konkretnem primeru ni mogoče temeljiti pristojnosti sodišča Republike Slovenije na mednarodni pogodbi, ker je ni. Prav tako pa tudi ne na določbah ZMZP, ki kraja izpolnitve obveznosti kot navezne okoliščine za določitev mednarodne pristojnosti sodišča ne pozna.

Zakon o pravdnem postopku pa v smislu 27. člena pozna pravila o mednarodni pristojnosti, ki so istočasno pravila tudi o krajevni pristojnosti, kot je določilo 492. člena ZPP in tudi 3. odst. 58. člena ZPP. V 3. odst. 58. člena je namreč določeno, da se v sporih zoper osebo, za katero v Republiki Sloveniji ni splošne krajevne pristojnosti, lahko za obveznosti, ki jih je treba izpolniti v Republiki Sloveniji, tožba vloži pri tistem sodišču, na katerega območju je treba izpolniti to obveznost. Mednarodna pristojnost sodišča pa lahko temelji tudi na 492. členu ZPP. Po tem zakonskem določilu se v gospodarskih sporih določa krajevna pristojnost tudi po kraju, kjer bi bil moral toženec po sporazumu strank izpolniti pogodbo.

Za pravilno rešitev vprašanja ali je podana mednarodna pristojnost sodišča Republike Slovenije je potrebno torej upoštevati zgoraj navedena zakonita določila. V ta namen bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti odločilna dejstva s tem, da bo vpogledalo pogodbo (prodajno pogodbo) in ugotovilo, ali je podan dejanski stan, kot se zahteva za pravilno uporabo navedenih zakonitih določil. Če bo ugotovilo, da je podana slovenska jurisdikcija, bo nadaljevalo postopek z vročitvijo tožbe tožencu.

Poleg navedenega pa sodišče druge stopnje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje preuranjeno zavrglo tožbo, ker ni pravilno uporabilo 3. odst. 16. člena ZPP. Navedeno določilo upošteva namreč možnost tihe prorogacije mednarodne pristojnosti. Sodišče se namreč lahko izreče za nepristojno in zavrže tožbo, kadarkoli med postopkom ugotovi, da za zadevo ni pristojno slovensko sodišče, razen v primerih, ko je pristojnost slovenskega sodišča odvisna od privolitve toženca, on pa je v to privolil. Če bi sodišče prve stopnje upoštevalo tudi to določilo 3. odst. 16. člena, bi moralo ugotoviti, ali toženec ne pristaja na pristojnost slovenskega sodišča. Zaradi ugotovitve dejanskega stanja v nakazani smeri ter pravilne uporabe navedenih zakonitih določil ZPP, je bilo potrebno pritožbi ugoditi in sklep sodišča prve stopnje razveljaviti ter vrniti v nov postopek po 3. tč. 380. člena ZPP.