Jedro

Zahtevek za izstavitev za vpis v zemljiško knjigo primerne listine je (razen v res izjemnih primerih) dajatveni zahtevek, ki ga stranka pogodbe uveljavlja takrat, ko nasprotna stranka ni v celoti izpolnila prevzete obveznosti iz pogodbe - da nepremičnino, na kateri prenaša lastninsko pravico, izroči tako, da bo sopogodbenik na njej pridobil lastninsko pravico. Navedeno izhaja tudi iz 23. člena SPZ. V tem primeru po 350. členu OZ terjatev na izstavitev listine za vpis v zemljiško knjigo zastara v desetih letih.

Kadar pa stranka pridobi lastninsko pravico na podlagi zakona, je pravilen ugotovitveni zahtevek, saj ne gre za pravnoposlovni prenos, spremembo oz. prenehanje pravice, ampak je stvarna pravica že nastala izvirno, z izpolnitvijo v zakonu določenih pogojev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku Republike Slovenije in odločilo, da je na podlagi 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ) postala lastnica zemljišč, navedenih v izreku. Za del zemljišč je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da so bila vsa v izreku navedena zemljišča pred uveljavitvijo ZSKZ dne 11. 3. 1993 v družbeni lastnini s pravico uporabe v korist Občine A. Občina A. se je nato v letu 1996 razdelila v več občin in te so si premoženje razdelile s pogodbo z dne 26. 8. 1996. Nato se je Občina B. - C. v letu 2000 razdelila v občini B. in C. in občini sta si premoženje razdelili s sporazumom z dne 4. 4. 2000 in aneksom z dne 8. 1. 2001. Dogovorili sta se, da sporne nepremičnine prejme občina B. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožeča stranka lastninsko pravico na spornih nepremičninah pridobila z uveljavitvijo ZSKZ in da občine sploh ne bi smele z njimi razpolagati.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo, v pretežnem delu pa tudi pritožbo toženke. Pritožbi toženke je ugodilo le glede odločitve o izstavitvi zemljiškoknjižne listine in je sodbo sodišče prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek v tem delu zavrnilo.

3. Zoper odločitev o zavrnitvi njene pritožbe tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je lastninsko pravico pridobila na podlagi pogodb, sklenjenih z drugimi občinami, da Republika Slovenija teh pogodb ni izpodbijala, da pa bi to lahko storila v petih letih od njihove sklenitve. Opozarja, da bi morala tožeča stranka v skladu z Navodilom o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, od Občine B. - C. zahtevati podpis takšne listine ali pa vložiti tožbo, s katero bi od toženke zahtevala izstavitev zemljiškoknjižne listine. To bi morala storiti v desetih letih od pridobitve lastninske pravice na podlagi ZSKZ, torej najkasneje 31. 3. 2003, ker pa tega ni storila, je njena terjatev zastarala.

4. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožena stranka ne nasprotuje ugotovitvi sodišč prve in druge stopnje, da je Republika Slovenija na podlagi 14. člena ZSKZ pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah. Meni pa, da je tožeča stranka postavila napačni tožbeni zahtevek, ker bi morala zahtevati od sodišča, naj toženi občini naloži izstavitev zemljiškoknjižne listine, ta njena terjatev pa naj bi že zastarala.

7. To stališče tožene stranke je zmotno. Res je, da je v 2. členu Navodila o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma občine (Ur. l. RS, št. 32/1993), določeno, da mora upravljalec za prenesena zemljišča skladu predložiti pogodbo, s katero dovoli, da se v zemljiški knjigi kot lastnica vpiše Republika Slovenija. Vendar ta določba nikakor ne more biti pravna podlaga za presojo, kako bi moral biti oblikovan tožbeni zahtevek.

8. Zahtevek za izstavitev za vpis v zemljiško knjigo primerne listine je (razen v res izjemnih primerih) dajatveni zahtevek, ki ga stranka pogodbe uveljavlja takrat, ko nasprotna stranka ni v celoti izpolnila prevzete obveznosti iz pogodbe - da nepremičnino, na kateri prenaša lastninsko pravico, izroči tako, da bo sopogodbenik na njej pridobil lastninsko pravico. Navedeno izhaja tudi iz 23. člena Stvarnopravnega zakonika. V tem primeru po 350. členu OZ terjatev na izstavitev listine za vpis v zemljiško knjigo zastara v desetih letih.

9. Kadar pa stranka pridobi lastninsko pravico na podlagi zakona, je pravilen ugotovitveni zahtevek, saj ne gre za pravnoposlovni prenos, spremembo oz. prenehanje pravice, ampak je stvarna pravica že nastala izvirno, z izpolnitvijo v zakonu določenih pogojev(1). V 3. točki prvega odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi je tudi določeno, da se vknjižba dovoli na podlagi pravnomočne sodne odločbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj, spremembo oz. prenehanje pravice, katere vknjižba se predlaga. Ob ugotovitvi, da je Republika Slovenija lastninsko pravico na spornih nepremičninah pridobila na podlagi 14. člena ZSKZ, je tako odločitev sodišč prve in druge stopnje pravilna.

10. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlog ni podan, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

11. Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP).

Op. št. (1): N. Plavšak, Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1) – Uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 62.